Mineva 40 let najhujše letalske nesreče, ki je terjala 583 življenj

Pred 40 leti sta 27. marca na letališču na otoku Tenerife trčila dva boeinga 747, pri čemer je umrlo 583 ljudi. Do danes je to najbolj smrtonosna letalska nesreča. Nesreči je botrovala gosta megla, predvsem pa neupoštevanje pravil pilota nizozemskega letala, ki je ob vzletu treščilo v ameriškega, ki je prečkalo stezo.

Nesreča se je zgodila po spletu več nesrečnih okoliščin. Zaradi eksplozije bombe na glavnem letališču na Kanarskih otokih, letališču Gran Canaria, ki so jo podtaknili lokalni separatisti, so vsa letala preusmerili na letališče Los Rodeos na otoku Tenerife.

To letališče je bilo precej manjše. Imelo je le eno vzletno-pristajalno stezo, eno vzporedno stezo za dovoz do položaja za vzlet ter štiri vmesne povezovalne poti.

Ker je moralo na tem letališču pristati več letal, so morala parkirati na dovozni stezi, s čimer so jo blokirala. Med njimi sta bila dva velika boeinga 747, nizozemski KLM 4805, ki je z 234 potniki in 14 člani posadke priletel iz Amsterdama, ter ameriški Pan Am 1736, ki je iz Los Angelesa in z vmesnim postankom v New Yorku priletel s 380 potniki in 13 člani posadke.

Letala so čakala, da se bo promet na letališču Gran Canaria znova odprl, medtem pa se je na območje spustila gosta megla, ki je močno zmanjšala vidljivost.

Ko so letališče Gran Canaria spet odprli, sta bila oba jumbo jeta prva na vrsti, da zapustita Tenerife. Prvi je bil na vrsti nizozemski KLM. Zaradi z drugimi parkiranimi letali blokirane glavne dovozne poti je moral na začetno točko za vzlet voziti po glavni stezi, se nato na koncu obrniti za 180 stopinj in poleteti.

Ameriški Pan Am mu je sledil, pred vzletom letala KLM pa bi se moral na tretji povezovalni stezi umakniti na dovozno pot in potem po tej nadaljevati do začetne točke za vzlet. Vendar so se zaradi nekoliko bolj nerodne smeri te poti odločili, da se bodo umaknili šele na četrti poti.

Zaradi goste megle se letali na vzletni stezi nista videli, prav tako ju ni videl kontrolor v nadzornem stolpu. Ker letališče ni imelo talnega radarja, se je kontrolor lahko zanesel le na radijska sporočila pilotov obeh letal.

Tu so nastali novi zaplet, ki so zaradi komunikacijskih nesporazumov in neupoštevanja postopkov pripeljali do katastrofe. Kapitan KLM, sicer eden najbolj izkušenih nizozemskih pilotov, je začel priprave na vzlet, čeprav še ni dobil dovoljenja kontrolorja.

Kopilot je kontrolorju sporočil, da so "pri vzletu", kar je kontrolor očitno razumel, da so na začetku vzletne točke, in jim odgovoril z "OK", a takoj zatem pristavil, naj počakajo na tej točki, dokler jim ne da dovoljenja za vzlet.

Toda takoj po tistem "OK" je v radijski zvezi prišlo do interference in Nizozemci niso slišali ključnega dela sporočila, da morajo počakati. Nizozemski pilot je zato pognal motorje.

Kot se je kasneje izkazalo, so nesrečno interferenco povzročili Američani, ki so po radiu opozarjali, da so še vedno na vzletni stezi in da se še niso umaknili na dovozno stezo. Tudi tega sporočila Nizozemci zaradi interference niso slišali.

Zatem je sicer kontrolor Pan Amu sporočil, naj sporočijo, "ko bodo s steze" in Američani so mu odgovorili: "OK, bomo sporočili, ko bomo s steze". To pa je nizozemski kapitan narobe razumel, kot da so že zapustili stezo.

Američani so kmalu zatem zagledali luči nizozemskega letala in pilot se je še skušal izogniti trčenju z ostrim zavojem na travo, Nizozemci, ki so bili prehitri, da bi se lahko ustavili, pa so se skušali na hitro dvigniti. A ni jim uspelo; s spodnjim delom letala so zadeli ob Pan Amovo letalo ter nato nekaj sto metrov zatem končali na tleh v ogromni ognjeni krogli. Nihče od 248 ljudi na krovu ni preživel.

Na krovu ameriškega letala, ki se je z nosom že umaknilo s steze, je preživelo 61 ljudi, ki so bili v sprednjem delu letala. Med njimi sta bila tudi kapitan in kopilot ter še pet članov posadke. Je pa umrlo 326 potnikov in devet članov posadke na letalu.

Za nameček pa so tisti, ki so preživeli trčenje, morali kar nekaj časa čakati na pomoč, saj reševalci na letališču sprva niso niti dojeli, da sta bili v nesrečo vpleteni dve letali.

Preiskava je odgovornost za trčenje pripisala nizozemski posadki, vendar so preiskovalci poudarili tudi pomen nesporazumov v komunikaciji med Američani, Nizozemci in španskim kontrolorjem.

Nesreča je precej izboljšala postopke in vplivala na vpeljavo standardne frazeologije v letalski industriji, da se kaj takega ne bi ponovilo.