REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo: Kako in kdo je ustvaril Murphyjeve zakone

Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo: Kako in kdo je ustvaril Murphyjeve zakoneVse, kar gre lahko narobe - bo tudi šlo. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zamujamo v službo, a ko pogledamo skozi okno, smo veseli, da je vsaj nebo jasno. Vendar v trenutku, ko stopimo ven, začne močno deževati.

Dežnika nimamo in mimo vozeči avtomobili nas na pločniku uspešno škropijo. Poleg tega, da zamujamo, smo zdaj mokri in tudi oblačila so umazana...

Pričujoči primer je morda najpreprostejši opis temeljnega Murphyjevega zakona: Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo!

Po legendi je prvi in najbolj znan v vrsti pozneje dodanih Murphyjevih zakonov nastal v letalski bazi Edwards v Kaliforniji med hladno vojno. Izvajali so se različni poskusi, med njimi tudi projekt MX981. Cilj je bil preizkusiti vzdržljivost človeškega telesa pri velikih pospeških, torej G-force.

Do takrat je veljalo, da lahko človek preživi silo največ 18G saj mu bo vse, kar je več, polomilo vse kosti v telesu.

Najnovejša letala tistega časa so letela hitreje in višje od vseh do tedaj in ameriška vojska je hotela razviti sistem, pri katerem bi se piloti pri takšnih hitrostih v primeru težav lahko varno izstrelili. Eden od vodilnih pri projektu je bil tudi dr. Stapp, ki je nadziral poskuse z raketnimi sanmi, imenovanimi Gee Whiz. Sani so bila položene na 600-metrski tir, na koncu katerega je bil 15-metrski hidravlični sistem, ki naj bi zaustavil to skoraj 700 kilogramov težko pripravo in s tem simuliral dogajanje ob izstrelitvi iz letala.

Prvi potnik na teh saneh je bil 85-kilogramska lutka imenovana Oscar Eightball, nato pa so jo zamenjali s šimpanzi. A Stapp s tem ni bil najbolj zadovoljen in nekega dne se je odločil, da bo potnik na raketnih saneh kar – on sam.

Do takrat je veljalo, da lahko človek preživi silo največ 18G saj mu bo vse, kar je več, polomilo vse kosti v telesu. A pogumni učenjak se na podlagi analize nesreč, ki so jih vpleteni preživeli kljub temu, da so sile po njegovih izračunih morale biti še večje, s tem ni strinjal. Menil je, da je z ustreznim zadrževalnim sistemom ali po domače varnostnimi pasovi, mogoče preživeti bistveno višje sile.

In tukaj v zgodbo vstopa stotnik Edward Aloysius Murphy, ki je delal na razvoju reaktivnih letal, kasne tudi na projektu Apollo ameriške vesoljske agencije NASA.

V prvem poskusu je bil na saneh privezan ritensko, saj je bilo to manj nevarno, sile pa so dosegle le 10G, sčasoma pa so jo povečevali in šest mesecev kasneje uspešno izvedli poskus s 35G.

Dosežek je tako opogumil dr. Stappa, da se je odločil javno pohvaliti, da so dosegli dvakratno »smrtno nevarno« silo in to »brez kančka težav«. Toda to ni bilo res - med poskusi je doživel krvavitev mrežnice, počena rebra, izgubil več zalivk iz zob, za povrhu pa si je prislužil še zlomljeno ključnico, več pretresov možganov, abdominalno kilo, zlom zapestja, zlom trtice, ne da bi naštevali še praske, odrgnine in podobno…

Za dokaz varnega delovanja sistema seveda niso bili dovolj Stappovi občutki ampak so bile potrebne številke. Te pa so lahko dobili seveda s pomočjo natančnih senzorjev.

In tukaj v zgodbo vstopa stotnik Edward Aloysius Murphy, ki je delal na razvoju reaktivnih letal, kasne tudi na projektu Apollo ameriške vesoljske agencije NASA.

Stotnik Murphy je delal na centrifugah, ki simulirajo sile v letalih in zanje razvil ustrezne senzorje. Ko je za to slišal Stapp, ga je zaprosil, če jih lahko nekoliko predela, da bi bili uporabni tudi v projektu MX981. Murphy je to tudi storil in razvil senzorje, ki so bili sposobni meriti sile G neposredno na potnikih in ne le na saneh.

Prvi test novih senzorjev so izvedli tako, da so v sani vpeli šimpanza, ga opremili s šestnajstimi senzorji, sani pognali po tirih in merili sile pri zaviranju.

Zamisel je bila, da raketne sani dosežejo kar 320 kilometrov na uro, nato pa da se sunkovito ustavijo.

A senzorji niso pokazali – ničesar.

Po podrobnem pregledu je Murphy ugotovil, da so tehniki pred eksperimentom vseh šestnajst senzorjev pritrdili v napačno lego. To ga je tako razburilo, da je izjavil: »Če je neko delo mogoče opraviti na dva ali več načinov in samo eden od njih vodi h katastrofi, potem bo nekdo tako tudi opravil.«

Po drugi različici taistega dogodka, je Murphy za spodleteli poskus tako okrivil tehnike in svojega pomočnika z besedami: »Če ima ta mladenič najmanjšo možnost narediti napako, jo tudi bo…«

Po besedah ​​enega od inženirjev, ki so delali na poskusu, je kmalu celotno vojaško oporišče začelo uporabljati Murphyjevo prepričanje, da če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.

Ko so bili senzorji končno pravilno nameščeni, je v nadaljnjih testih sodeloval človeški prostovoljec, poročnik letenja John Paul Stapp. Dosegel in zdržal je kar 46,2G (približno 1480 kilometrov na uro). Stapp je na tiskovni konferenci pojasnil, da so se z upoštevanjem Murphyjevega zakona in ugotavljanjem napak izognili številnim potencialnim incidentom in smrtnim izidom…

Zanimivo je, da se je Edward A. Murphy vsega skupaj spominjal nekoliko drugače - za revijo People je kasneje vztrajal, da je, ko je izvedel za ponesrečen poizkus rekel, da če obstaja več načinov, kako opraviti neko delo in eden od njih je tak, da se vse skupaj konča katastrofalno, ga bo nekdo opravil točno na ta način.

Ko je to slišal dr. Stapp, je izrek poimenoval Murphyjev zakon in dejal: »Od sedaj naprej bomo stvari delali v skladu z Murphyjevim zakonom!«.

Če obstaja več načinov, kako opraviti neko delo in eden od njih je tak, da se vse skupaj konča katastrofalno, ga bo nekdo opravil točno na ta način. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Danes obstajajo številne različice Murphyjevega zakona, vendar na splošno služi kot nekakšna obramba pred možnimi negativnimi rezultati v kateri koli situaciji.

Obstajajo ljudje, ki ga uporabljajo redno in se tako skušajo izogniti težavam z vedno pripravljenostjo nanje.

Med najbolj znanimi so: »Nič ni tako lahko, kakor se zdi«, »Če obstaja možnost, da gre narobe več stvari, bo šla narobe tista, ki bo povzročila največ škode.«

Znana je tudi povest o kruhu namazanem s pašteto (ali marmelado...), ki - če nam zdrsne iz rok - vedno pade na napačno stran…

Toda najdejo se tudi takšni, ki Murphyjeve zakone popolnoma ignorirajo, da ne bi nase »privabili« - smole.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke