REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kraja "na način ekipe"

Jure Leben pravi, da so ob naročanju makete drugega tira »delali na način ekipe«. In nihče od ostalih v tej zgodbi ni ugovarjal. Prav. Ampak potem naj celotna »ekipa«, ki je sodelovala ob tem katastrofalno izpeljanem »poslu« - tudi športno sprejme odgovornost. Naj torej odstopijo – vsi vpleteni v tej »ekipi«, predvsem pa Topolko, pa tudi Leben in Cerar. Naj torej tudi športno, kot »ekipa«, priznajo tudi svoj poraz.

Afera »maketa za drugi tir« se odvija točno tako, kot smo v Sloveniji že navajeni. Odgovorni za nepravilnosti prelagajo odgovornost na podrejene, kriminalistična preiskava je preveč ozko usmerjena, kar bo prineslo težave ob poskusu sodnega pregona odgovornih, najbolj odgovorni pa se skrivajo za zavajajočo sintagmo, da so pač delali »na način ekipe.«

V stranki SMC so se celo odločili, da bodo politično odgovornost za domnevna kazniva dejanja pri poslu z maketo drugega tira »ugotavljali po končani kriminalistični preiskavi«, je v odzivu na razkritje v oddaji Tarča, da je bil tudi njegov tedanji kabinet obveščen o vnaprej dogovorjenem poslu, dejal prvak stranke Miro Cerar.

Toda očitno je, da so se vpleteni v afero in nedovoljeno dogovarjanje tako intenzivno dopisovali preko elektronske pošte, da je na koncu veliko teh sporočil prišlo tudi v javnost.

Ekipno delo ne pomeni, da je prenehalo delovati načelo subordinacije.

V medijih se je doslej pojavila cela vrsta elektronskih pisem, tedaj odgovornih za projekt, ki nakazujejo, da je bil posel z maketo dogovorjen vnaprej. Vpleteni odgovornost sicer prelagajo drug na drugega, vse glasnejši pa so pozivi »k prevzemu politične odgovornosti.«

V nasprotju s tem pa je bil odziv Mira Cerarja, ki je svojo politično kariero začel prav s pozivi k poštenosti in »uveljavljanju načel politične odgovornosti in pravne države.«

V izjavi za javnost je namreč znova izrazil zgolj »obžalovanje«, da je prišlo »do napak pri poslu z maketo.« Kot je dejal, je zanjo prvič izvedel od Jureta Lebna, ki je želel z maketo po vzoru drugih evropskih držav projekt drugi tir bolj nazorno predstaviti javnosti.

Spomnil je, da je že kot premier takoj zahteval, da se nepravilnosti raziščejo, tak pa je zdaj tudi namen policijske preiskave. Zdi se mu prav, da pristojni organi opravijo delo in ugotovijo kazensko odgovornost, nato bodo ugotavljali tudi politično odgovornost.

Predsednik stranke stranke SMC in zunanji minister se je dotaknil tudi namigov, da je šlo pri poslu z maketo za posredno financiranje njegove stranke prek agencije Futura in jih »odločno« zanikal. To seveda ni bilo težko – »dogovorjen posel« namreč očitno ni bil realiziran.

Toda dejstva so neizpodbitna. V oddaji Tarča so namreč razkrili dokumente, ki dokazujejo, da je šlo za vnaprej dogovorjen posel še pred objavo javnega razpisa, o katerem naj bi vedeli tudi nekdanji vodilni v državi.

Posel z maketo drugega tira Divača‒Koper je po oceni predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela »daleč od dobre prakse«, da je šlo za kršitev temeljnih načel javnih razpisov, ker je izbrani izvajalec sam postavljal pogoje razpisa, pa je prepričan tudi nekdanji predsednik Računskega sodišča in sedanji poslanec Evropskega parlamenta Igor Šoltes.

V vladah modernih držav je vsak minister odgovoren za vse nepravilnosti, korupcijo, zlorabe in slabo obnašanje, celo če za takšna ravnanja svojih podrejenih sploh ni vedel. Kajti njegova dolžnost je bila, da to ve.

Vse opisano pa dokazuje več vrst problemov. Prvič - izkazalo se je, da je preiskava policije znova »prekratka«, saj policija preiskuje zgolj kazniva dejanja med 1. julijem 2017 in 30. junijem 2018.

Objavljena pisma, kjer so se za posel z dražjim izvajalcem, (ki je za izvedbo nato izbral neizbranega, cenejšega) dogovarjali tako, da so podizvajalci sami določali »tehnične specifikacije« pa so tudi iz časov pred preiskavo. Če se bodo ti dokazi nato pojavili v kazenskih ovadbah, bi bili lahko izločeni kot nedopustni.

Zaradi podobnih »tehničnih težav« pa se je v Sloveniji izmazal že marsikakšen obtoženi.

Drugič, v preiskavi so se znašli direktor direkcije za infrastrukturo Damir Topolko in še trije uslužbenci direkcije, toda iz objavljenih elektronskih pisem je razvidno, da so se pogovori glede posla vodili na precej višjih ravneh – v to zadevo so bili vključeni tako Jure Leben kot nekdanji minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, kot prejemnik dopisovanja pa je bil vključen tudi kabinet tedanjega predsednika vlade.

Jure Leben danes trdi, da je zaupal sodelavcem in da morajo oni nositi odgovornost za napake, ker so vsi skupaj delali »na način ekipe«.

Toda – kakšen prozoren izgovor pa je to?

Ekipno delo ne pomeni, da je prenehalo delovati načelo subordinacije.

Vsakemu zaposlenemu ali imenovanemu na položaj v pogodbi jasno piše, za kaj je odgovoren in koga mora ubogati.

Če so uradniki delovali nezakonito, kot je zahteval državni sekretar, so krivi, on pa tudi; če je državni sekretar delal po navodilu ministra, je kriv tudi on; in na koncu je po enakem načelu kriv tudi (nekdanji) predsednik vlade.

Cerar seveda trdi, da s celotno zadevo nima nič. Toda na tem mestu ga je potrebno spomniti na princip individualne odgovornosti, ki velja v britanski vladi in ga posnemajo številne vlade po svetu. Na ta princip smo spomnili tudi ob nedavnih odstopih ministrov Bandellija in Prešička.

V britanski vladi - in v drugih vladah modernih držav - je vsak minister odgovoren za prav vse nepravilnosti, korupcijo, zlorabe in slabo obnašanje, celo če za takšna ravnanja svojih podrejenih sploh ni vedel. Kajti njegova dolžnost je bila, da to ve, odgovoren pa je tudi za zaposlitev vseh, ki tam delajo. V primeru nepravilnosti ima zato obveznost, da odstopi. To bi v stranki, ki se ponaša z »modernostjo« res lahko vedeli.

Kadar »ekipa« zmikavtov krade, ni kriv samo tisti, ki polni vrečo z ukradeno robo, ampak tudi tisti, ki jim drži »štango« oziroma vrečo.

Izgovor, da so vpleteni v nepravilnosti »delali na način ekipe« je zato prozoren. Kadar »ekipa« zmikavtov krade, ni kriv samo tisti, ki polni vrečo z ukradeno robo, ampak tudi tisti, ki jim drži »štango« oziroma vrečo.

Jure Leben je kot državni sekretar dobival lepo plačo, kot minister dobiva še lepšo – bil je dolžan, da poskrbi, da se take očitne nepravilnosti ne bi dogajale. Plačo je dobil v svoj žep, ni je dobila »ekipa.« Če tega ni naredil, se ne more sklicevati na »ekipno delo.«

Toda tudi Leben bi tako kot Gašperčič, Cerar in ostala »ekipa« rad sedel na dveh stolih – njegova plača je njegova »last«, odgovornost za nepravilnosti pa je menda – ekipna. Isto velja za Cerarja. Če je bil kabinet obveščen, bi moral opaziti, da ni normalno, da potencialni izbranec na razpisu sam sestavlja pogoje razpisa. Za to res ni treba biti doktor prava.

In konec koncev - vsak, ki spremlja športe, ve, kako je z ekipnimi zmagami in porazi. Zmag se vsi veselijo, ob porazih so vsi žalostni. Toda športniki se ne skrivajo za besednimi spakedrankami. Velika večina jih odkrito izrazi svoja čustva. Zato imajo ljudje športnike veliko raje kot lažnive politike.

Ampak v tem je nauk tudi za sedanjo vladno ekipo. Če že uporabljajo športno terminologijo pri obrambi svojih nečednosti, potem naj se tudi držijo športnih pravil.

Jure Leben pravi, da so »delali na način ekipe«. In nihče od ostalih v tej zgodbi ni ugovarjal.

Prav.

Ampak potem naj celotna »ekipa«, ki je sodelovala ob tem katastrofalno izpeljanem »poslu« - tudi športno sprejme odgovornost.

Naj torej odstopijo – vsi vpleteni v tej ekipi, predvsem pa Topolko, pa tudi Leben in Cerar.

Naj torej športno, kot »ekipa«, priznajo tudi svoj poraz.

Ampak seveda ne bodo. Ker to so pač naši politiki, ne pa športniki.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com