Slovenci bomo spet lahko jedli slovenski sladkor

Nekaj nekdanjih pridelovalcev sladkorne pese se je po desetih letih od uveljavitve sladkornih kvot in zaprtja ormoške tovarne sladkorja zdaj spet odločilo sejati sladkorno peso. Kot je povedal prvi mož združenja pridelovalcev Miroslav Kosi, so se v okviru lani ustanovljene zadruge Kristal odločili za sodelovanje s hrvaško družbo Viro iz Virovitice.

Čeprav so sprva napovedovali, da bi lahko že aprila sladkorno peso posejali na vsaj 500 hektarjih, je bilo zanimanja na srečanjih s kmeti, ki so jih izpeljali prejšnji teden, manj od pričakovanj. Za zdaj bodo tako zagotovili okoli 100 hektarjev, Kosi pa to pripisuje dejstvu, da so se s hrvaškim podjetjem dogovorili precej pozno, marsikateri kmet pa je že pred tem zastavil svoj setveni kolobar.

Ormoški pridelovalci so se z Virom dogovorili tudi za odkupno ceno, ki znaša 36 evrov za tono pridelka, pri čemer bo za transport in vse ostalo neposredno z njive poskrbel kupec. Kosi ob tem poudarja, da kljub nižjim cenam sladkorja pridelava sladkorne pese še naprej ostaja najbolj donosna poljščina.

Da je podpis pogodbe za dobavo tovarni v Virovitici za slovensko poljedelstvo izjemno pomemben dogodek, meni tudi Črtomir Rozman iz mariborske kmetijske fakultete, saj po njegovem za sladkorno peso velja, da je kraljica poljščin glede zahtevnosti pridelave in slovensko kmetijstvo se s tem vrača med elitne države s pridelavo sladkorne pese, kjer je že bilo.

"Vloga sladkorne pese v kolobarju je izrazito večkratna in multifunkcijska, poleg tega pa tudi po evropskih podatkih dosega najvišje finančno pokritje med glavnimi poljščinami, kar je veljalo tudi za leta, ko je bila cena sladkorja nizka," poudarja Rozman, ki meni, da je ponujena cena s strani kupca glede na ocene stroškov pridelave ugodna, zato lahko kmetje pričakujejo, da bo pridelava pese za njih ekonomsko upravičena.

Da so se kmetje v severovzhodnem delu Slovenije pred leti morali odreči pridelavi sladkorne pese je kriva odločitev nizozemskih lastnikov Tovarne sladkorja Ormož, ki so se odločili za zaprtje tovarne po uvedbi evropskih sladkornih kvot. Zadnjo setev so izvedli leta 2006, zdaj pa se jim z oktobrsko ukinitvijo kvot ponuja nova priložnost.

Združenje pridelovalcev sladkorne pese si sicer že nekaj let prizadeva za obuditev te kulture in morebiten ponovni zagon proizvodnje sladkorja v Sloveniji. Medtem ko od države na zagonski kapital ne morejo računati, saj so na kmetijskem ministrstvu že večkrat povedali, da bodo morali poskrbeti za zasebne vlagatelje, tudi teh za zdaj kljub zanimanju še niso našli.

Najcenejša možnost za potencialnega vlagatelja bi bila postavitev tovarne na območju nekdanje v Ormožu, čeprav pobudniki ne izključujejo niti kakšne druge lokacije. Za sodelovanje sta se pred časom zanimali vsaj občini Starše in Lendava. Nizozemci v Ormožu sicer že nekaj časa neuspešno prodajajo premoženje, tam pa že nekaj časa nemško podjetje Pfeifer & Langen pakira in trži hrvaški sladkor.

Kot je za STA še povedal Rozman, so ekonomsko upravičenost obrata za predelavo sladkorne pese v Sloveniji doslej obravnavali že v dveh študijah in obe sta pokazali, da je takšen objekt lahko ekonomsko upravičen, seveda ob doseganju ustreznih tehnološko proizvodnih parametrov ter dovolj zasejanih površinah, kar bi prineslo tudi številne druge pozitivne multiplikativne učinke.

"Glavno tveganje pri tovrstni investiciji je gibanje cene sladkorja, nižje cene sladkorja pomenijo tudi nižjo odkupno ceno sladkorne pese," pa hkrati opozarja Rozman in dodaja, da so raziskave v zadnjem času usmerjene tudi v razvoj alternativnih proizvodov iz sladkorne pese, predvsem za kemično industrijo.

Kot ugotavlja študija, bi za predvideno zmogljivost proizvodnje 7500 ton pese dnevno potrebovali vsaj 12.500 hektarjev površin, ob predpostavki 60 ton pridelka na hektar. Investicija v tovarno sladkorja na lokaciji nekdanje tovarne bi prenesla tudi nekaj nižjo ceno sladkorja, pri čemer je vrednost naložbe ocenjena na 150, na morebitni novi lokaciji pa na okoli 200 milijonov evrov.