Najslabši scenarij: Zahodne korporacije že tarča Irana, sledijo napadi na naftne in plinske instalacije zalivskih držav?

Hormuška ožina je zaprta. Preliv, skozi katerega gre najmanj petina svetovne nafte je neprehoden.

V tem trenutku številni medij razpravljajo o zaprtju Hormuške ožine kot glavnem tveganju.

A obstaja še veliko resnejši scenarij.

Teheran bi namreč lahko začel sistematično uničevati naftno in plinsko infrastrukturo držav Perzijskega zaliva.

Logika je preprosta: če lahko le grožnja velikih posledic upočasni ZDA, potem je to točno tisto, kar je treba storiti.

En korak v tej smeri je Iran že storil – razglasil je podjetja agresorskih držav za svoje tarče. Podjetja kot so ExxonMobil, Shell in druga lahko pričakujejo, da bodo njihova črpališča in rafinerije kmalu v ognju.

Nekatera že gorijo.

In ne pozabimo – ko se je iraška vojska umaknila iz Kuvajta in zažgala naftna polja, so potrebovali leto dni, da so jih pogasili.

Medtem pa Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in številne druge države, z izjemo Omana, v Teheranu že veljajo za stranke v konfliktu.

Everybody is concentrating on the Iranians shutting the Strait of Hormuz. But that's not the worst case scenario. @policytensor makes the point that the worst case scenario is that Tehran starts destroying the Gulf's entire oil and gas infrastructure. The strategic need is… pic.twitter.com/UAV4Cu8ARh

— Collingwood (@admcollingwood) March 1, 2026

Ključna naftna polja in izvozni terminali so ob tem v dosegu iranskih raket kratkega dosega, v nekaterih primerih pa celo artilerije z obale.

Dodatni dejavnik je prisotnost šiitskega prebivalstva v nekaterih od teh območij, kar ustvarja potencial za notranjo destabilizacijo.

Cena nafte Brent, najprej, nato pa tudi WTI, bi zlahka narasla precej nad 100 dolarjev za sodček.

Če bi bil Hormuz dalj časa dejansko ohromljen in bi bile dobave iz regije omejene, bi ZDA teoretično lahko uvedle izvozne omejitve za lastno nafto in plin, da bi pred volitvami ohranile domače cene.

iranslika.jpg

V tem primeru bi se Evropa znašla v izredno ranljivem položaju: ruske dobave so zaradi »samoblokade« in »samopoškodovanja EU« (zahodne države so same rzstrelile plinovode Severni tok in si same prepovedale uvoz ruske nafte in plina!) omejene ali popolnoma prekinjene, dobave iz Bližnjega vzhoda so ogrožene, ameriške dobave pa so pod vprašajem.

Takrat energetska kriza ne bo več regionalna, ampak globalna.

Evropa sicer preko Hormuške ožine dobi le 10 odstotkov nafte, toda skok cene nafte čez 100 dolarjev za sod bi gospodarstva EU zagotovo potisnil v recesijo.

Na to opozarja tudi @policytensor na X-u.

»Če bo cena nafte ostala visoka, ker bo ožina zaprta za dalj časa, je mogoče, da bo Trump uvedel izvozne kontrole na ameriško nafto in plin, da bi pred vmesnimi volitvami ohranil cene nizke. In kaj bo potem z Evropo? Ostala bo brez ruske nafte in plina, brez nafte in plina iz Zaliva. Na voljo bo samo ameriški, ki ga bo Trump morda ustavil zaradi političnih razlogov. In kaj potem? To je najslabši scenarij, kot ga opisuje @policytensor. Jaz nisem tako prepričan. Iranci so že prej grozili z velikim korakom, a ga niso izvedli. Tokrat se zdi drugače, a verjel bom, ko bom videl. Kljub temu moramo EU in Združeno kraljestvo pozvati, naj začneta razmišljati o tej možnosti,« je ocenil drug komentator.

In ne pozabimo, kdo nas je v to situacijo pripeljal.

To niso bile zalivske države. To zagotovo nista bili niti Rusija in Kitajska.

Za to nista kriva Irak ali Oman.

pedostan.jpg

Ne Afganistan in Pakistan.

Ne Tadžikistan ali Turkmenistan.

Odgovornost je le na ramenih politike izraelskim politikom prodanega - Pedefilistana...