REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Economist: Se Evropa obrača k Putinu, saj vse bolj prepoznava ameriške prste v Ukrajini?

Economist: Se Evropa obrača k Putinu, saj vse bolj prepoznava ameriške prste v Ukrajini?Britanski časnik z negodovanjem piše o tem, kako so na Zahodu vse glasnejši tisti, ki podpirajo Putina, saj so dojeli, da so ZDA izkoristile Evropo za svoje interese. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Po vsej Evropi se šepetaje problematizira velikodušnost več evropskih vlad do Ukrajine, ki je do februarja letos znašala več kot 60 milijard evrov, piše Economist. Britanski časnik ne more skriti ogorčenja, ker so ti glasovi razuma vse glasnejši.

V Nemčiji obstaja subkultura »Putinversteher«, kar v prevodu označuje simpatizerje ruskega predsednika Vladimirja Putina, torej gre za tiste, ki razumejo ruskega voditelja, piše časnik. Economist skuša te omahljive evropske uradnike ponižati s slabšalnim imenom, zato o njih piše pod naslovom »Putinovi koristni idioti«.

Kot dodajajo, obstaja širok spekter »evropskih koristnih idiotov«, saj so v medijih in akademskih krogih intelektualci, ki objokujejo vpletenost Evrope v, po njihovem mnenju posredniško vojno med ZDA in Rusijo, ali morda celo širše - med ZDA in Kitajsko.

In v poslovnem svetu ima Rusija kljub številnim zahodnim sankcijam še vedno veliko prijateljev, je zgrožen Economist, ki ne skriva nezadovoljstva nad tem.

Kot evropskega uradnika, ki najglasneje podpira Putina, Economist vidi madžarskega premierja Viktorja Orbána, ki je večkrat kritiziral podporo Zahoda Ukrajini.

In nadaljeval z nakupom (cenejšega) ruskega plina.

Orbánova vlada tudi noče dovoliti tranzita orožja v Ukrajino, ki so ga odobrile članice zveze NATO.

In sosednja Avstrija je, sicer bolj tiho, a enako varujoč svoje interese, vztrajala v boju za ohranitev vloge mostu med Vzhodom in Zahodom, pri čemer je Ukrajini nudila le malo pomoči, medtem ko se je njena trgovina z Rusijo povečevala.

Economist poleg Madžarske in Avstrije omenja tudi Grčijo, ki spoštuje sankcije proti Rusiji, a se je vzdržala nadaljnjega zaostrovanja v zvezi z dobavo ruske nafte, verjetno zato, ker imajo grška podjetja velik delež v tej trgovini.

Šele pred kratkim je Ciper pod pritiskom Washingtona zaprl okoli 4000 lokalnih bančnih računov Rusov. Države, ki niso članice Evropske unije, kot sta Turčija in Srbija, se soočene z manjšim pritiskom Bruslja niti ne trudijo skriti donosnih uslug, ki jih zagotavljajo Rusiji, piše Economist.

»Nekatere države so na videz plemenite namene spremenile v politike, ki grejejo Putinovo srce,« ne skriva razočaranja britanski časnik.

Švica je, sklicujoč se na svojo opevano nevtralnost izrabila lokalne zakone za blokiranje pošiljk orožja v Ukrajino, vključno s 96 tanki Leopard, ki se nahajajo v Italiji in pripadajo zasebnemu švicarskemu podjetju.

Neko skrito namero je britanski časnik prepoznal tudi v tem, da je Švedska prižgala zeleno luč za javni sežig Korana, nakar se je burno odzvala Ankara, od katere je odvisno članstvo te države v Natu.

Po drugi strani pa je bil Putin na potovanju po Dagestanu pred Bajramom konec junija fotografiran s Koranom in posnet med razlago, kako je po ruski zakonodaji kazniva skrunitev svetih insignij.

»Tudi trdne opeke v evropskem zidu podpore Ukrajini se lahko zrušijo,« je zaskrbljen Economist.

Slovaška, na primer, je bila pomemben kanal za zahodno pomoč in je nedavno obljubila svojo floto 13 bojnih letal MiG-29 ukrajinskim zračnim silam.

Vendar pa ankete kažejo, da bo socialdemokratska stranka SMER-SD nekdanjega premierja Roberta Fica, ki je krivil »ukrajinske fašiste« za provokacijo Putina, morda zmagala na državnih volitvah, predvidenih za september.

Ukrajinski vojaki. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Francija je edina, ki je v besedilu britanskega časnika označena kot steber tako Nata kot Evropske unije.

Marine Le Pen, največja nasprotnica francoskega predsednika Emmanuela Macrona, dokazuje, da tudi v tej državi tlijo pretresi glede podpore Kijevu, saj je obsodila konflikt v Ukrajini, a opozorila, da sankcije EU proti Rusiji ne delujejo.

V Italiji, čeprav premierka Giorgia Meloni močno podpira Ukrajino, šef druge po velikosti stranke v njeni koaliciji Matteo Salvini prav tako sodi med nasprotnike sankcij Rusiji in ne skriva dobrih odnosov s Putinom.

Nekaj zmede je zaznati tudi v Nemčiji, ki je le navidez močan steber vojno hujskaške zahodne propagande, a AfD, stranka, ki jo označujejo za tisto, ki je blizu Moskvi, dobiva vse večjo podporo državljanov Nemčije, kot kažejo ankete.

V resnici vlada mrtva tekma v podpori AfD in socialdemokratom, ki so na oblasti. Čeprav javna podpora pomoči Ukrajini v Nemčiji ostaja močna, ta trend sčasoma usiha, opaža britanski Economist.

Economist oriše glavne točke narativa, ki ga zaznava kot vzhajajočega na Zahodu, to pa je, da je NATO izzval ruski napad na Ukrajino, da je Ukrajina umetna tvorba, ki upravičeno pripada Rusiji, in da ZDA prilivajo olja na ogenj vojne, da bi prodale čim več svojega orožja in ohranile svetovno hegemonijo.

Kot primer tega se omenja, da je NATO leta 1999 napadel Srbijo in leta 2011 Libijo, pa tudi, da so ZDA napadle Irak in Afganistan.

Torej zakaj bi bila Rusija kriva, ZDA pa ne?

Zakaj bi bila Rusija kriva, ZDA pa ne? Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Drugi del narativa, ki ga Economist vidi kot nevarnost za enotnost evropskih zaveznic v podpori nadaljevanju konflikta v Ukrajini, je trditev, da obstaja globlji razlog, in sicer, da je namen aktualne krize v Evropi pripraviti teren za to, da bo Evropska unija ostala ujeta v primežu prenapihnjenega Nata, kot piše nemški sociolog Wolfgang Streeck.

Tisto, kar vse te kritike politike Zahoda združuje, trdi britanski časnik, je antiamerikanizem, saj vsi po vrsti poudarjajo, da so ZDA profitirale s sankcijami proti Rusiji.

Konec koncev so Berlin prisilile v prehod s poceni ruskega plina na dražji ameriški utekočinjeni zemeljski plin.

Ob tem raste zavedanje, da so ZDA Rusiji vsilile konflikt, ker so skušale Ukrajino potegniti v svojo sfero vpliva.

Da so našteti disonantni glasovi vse glasnejši, se je videlo na nedavnem političnem shodu v bližini Berlina, ko se je nemški kancler Olaf Scholz znašel pred sodržavljani, ki so mu vpili, da je vojni hujskač.

Scholz je odgovoril, da če bi imeli vsaj malo pameti, bi vedeli, kdo je pravi vojni hujskač.

Toda pravo vprašanje je, kdo v Evropi razmišlja s svojo glavo a kdo samo uboga, kaj naroči Washington…

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek