REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Geopolitika uničevanja okolja

Kot je pokazala nedavna proslava ob petnajsti obletnici vstopa v zvezo NATO, je sedanja generacija na ta svoj uspeh in na delitev Evrope, ki jo je s svojim katastrofalnim korakom storila - še vedno izjemno ponosna. Zato pa lahko prebivalci še naprej izbiramo med dvema slabima »rešitvama« – bolj usmrajenim zrakom ali uničenimi rekami in umazano vodo. In tako bo še dolgo časa, tako dolgo, dokler ne bomo spoznali, da lahko tudi napačna zunanja politika uničuje domače okolje.

Ali lahko napačna zunanja in varnostna politika uničujeta domače okolje?

Vprašanje je nekoliko nenavadno in povezuje na prvi pogled nepovezani zadevi. Toda podrobnejši razmislek pokaže, da to sploh ni res.

Zahteve po nižanju izpustov ogljikovega dioksida v okolje že danes vodijo do sprememb državne elektro-energetske politike, to pa odpira spopade na drugih frontah.

Manj toplogrednih plinov je mogoče (ob vetrni, sončni in geotermalni energiji) proizvesti z več plinskimi centralami, kar po oceni večine politikov v članicah EU »povečuje odvisnost od Rusije«, z več jedrskimi centralami, kar potencialno predstavlja nevarnost za okolje (Fukušima) ali več hidroelektrarnami – kar prav tako vpliva na naraven tek rek. Na primer na Muri.

Zveza društev Moja Mura, ki vodi kampanjo Rešimo Muro, je tako pred državnim zborom v Ljubljani na dan voda pripravila protestni shod. Od pristojnih je več kot 200 protestnikov zahtevalo, da ustavijo načrtovano gradnjo hidroelektrarn na Muri in pustijo reki prosto pot, ministrici za infrastrukturo pa so očitali, da dela za kapital.

Slovenija bo v prihodnje imela ali več uničenih rek, več jedrskih central, ali pa bomo dihali bolj usmrajen zrak. 

Protestnike je nagovoril tudi kandidat za ministra za okolje Simon Zajc, ki se je srečal s protestniki pred vlado. Dejal je, da so na ministrstvu za okolje in prostor pripravili uredbo, ki odpravlja koncesijo za energetsko izrabo Mure, in ga poslali v medresorsko usklajevanje.

Ko so protestniki opozorili, da to usklajevanje traja že predolgo, saj je predlog uredbe v usklajevanju že od 15. februarja, je Zajc priznal, da je ministrstvo za infrastrukturo - proti.

Na ministrstvu za infrastrukturo so torej proti preklicu uredbe iz leta 2005. Ta je Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) dovoljevala gradnjo osmih hidroelektrarn na Muri. Leta 2005 je namreč vlada Janeza Janše dovolila osem hidroelektrarn, maja 2013 pa je vlada Alenke Bratušek sprejela sklep o začetku priprave državnega prostorskega načrta za hidroelektrarno Hrastje-Mota.

Vendar se postopek ni končal, ker je bilo okoljsko poročilo leta 2016 kritično do projekta. Ugotovili so namreč, da ob gradnji hidroelektrarn ne bo mogoče doseči dobrega stanja voda in ciljev varstva narave.

Protestniki so opozorili tudi, da je Mura je pod zaščito Unesca, kar pa bi bilo s hidroelektrarnami uničeno. Poleg tega pa hidroelektrarne ogrožajo vire pitne vode. Protestniki so s seboj prinesli celo tri vedrca mulja, ki ga spuščajo iz avstrijskih elektrarn, vsebuje pa kopico nevarnih snovi.

To je bilo darilo za vlado.

Opozorili so tudi, da bi bila na eni hidroelektrarni zaposlena dva človeka, po Muri pa pluje vsaj 9000 ljudi na leto, ki se tudi ustavijo na območju in porabijo tudi kakšen evro. Za tistega 0,6 odstotka elektrike pa bi lahko ugasnili nekaj razkošnih cestnih svetilk, saj jih je »v Sloveniji toliko, da se še metulji ne morejo razmnoževati«.

Demonstranti so tudi prepričani, da bi hidroelektrarne uničile poslovanje vseh novih turističnih dejavnosti. Spusti po reki, kolesarske steze, turistične ekološke kmetije, sprehodi in vse drugo kar nudi narava, bi bilo uničeno.

V ozadju gre seveda tudi za denar – država bi namreč morala v primeru preklica uredbe koncesionarju (HSE) vrniti okoli 10 milijonov evrov, že porabljenih pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za HE Hrastje-Mota. Strah pa je prisoten tudi zaradi menjave na čelu ministrstva.

Nekdanji minister Jure Leben je namreč še nedavno izjavil, da bo kot okoljski minister deloval v dobro reke Mure in tega zaščitenega območja, »zato hidroelektrarn na reki Muri ne bo«. Prav on je dal predlog, da se ustavi državni prostorski načrt za gradnjo hidroelektrarne na tej reki.

»Kot vemo, je okoljsko poročilo negativno in trenutno ne vidim potreb, da ta postopek teče naprej, tako da bo moral investitor v naslednjih letih znova pogledati, kako take objekte umestiti v prostor, da bodo, recimo, okoljsko sprejemljivi,« je še v začetku februarja pojasnil Leben.

Njegov naslednik očitno stopa po isti poti, vendar je pri tem očitno naletel na odpor, saj ministrstvo za infrastrukturo, ki »pripada« stranki SAB, podpira načrte vodnega elektrogospodarstva.

Družbe, ki vodijo slovenske hidroelektrarne so se dan zatem že odzvale s posebnim sporočilom za javnost in opozorile na pomen svojega delovanja pri prehodu »v nizkoogljično družbo«.

Sporočilo so podpisale Družbe Dravske elektrarne Maribor (DEM), Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS) in Soške elektrarne Nova Gorica (SENG).

Po njihovi oceni je vodna energija »najpomembnejši vir, ki lahko pripomore k bistvenemu znižanju izpustov toplogrednih plinov in k postopnemu ukinjanju fosilnih goriv« ter da je »hidro potencial del rešitve in ne problema.«

Dilema je seveda jasna – Slovenija bo v prihodnje imela ali več uničenih rek, več jedrskih central (drugi blok NE Krško, ki ga je Westinghousu pred leti v ameriškem veleposlaništvu že skoraj obljubil Borut Pahor) ali pa država pač ne bo prispevala k zmanjšanju izpustov. Za Slovenijo značilno cincanje na tej poti (sedanja situacija) pa bo državo stalo še dodatne milijone evrov.

Obstaja pa še tretja pot, ki pa je povezana z geopolitičnim in okoljevarstvenim premikom v glavah. Toda za to je potrebno najti rešitev, ki ni »standardna«, pač pa je potrebno na zadevo pogledati »izven škatle«.

Morda se ne zanimate za geopolitiko, toda očitno je, da se geopolitika zanima tudi za vaše in naše okolje.

Če bi, na primer, na Rusijo in še nekatere države na vzhodu Evrazije prenehali dolgoročno gledati kot na potencialno nevarnost, bi bilo v Evropi mogoče zgraditi še več plinskih električnih central, kar bi ob obnovljivih virih in zmanjšanju porabe energije prav tako lahko privedlo do doseganja obeh ciljev – ohranitve naravnega okolja in zmanjšanja toplogrednih vplivov.

Za to pa potrebujemo najprej novo varnostno arhitekturo v Evropi. Povezovanje od Vladivostoka do Lizbone in še naprej, in ne več raket srednjega dosega v Evropi.

Toda s plinom v Evropi so težave - plinske poti čez Ukrajino je zapletla ameriška intervencija. Južni tok je bil "sestreljen" v zadnji fazi priprav. "Turški tok" bo tekel mimo Slovenije. Utekočinjen plin (LNG) pa nikoli ne more biti tako poceni kot tisti, ki pride po plinovodih.

Povedano preprosto – morda se ne zanimate za geopolitiko, toda očitno je, da se geopolitika zanima tudi za vaše in naše okolje.

Sprememba energetske »mešanice« v Sloveniji namreč ne bo mogoča tako dolgo, dokler bodo slovenski politiki ponosni na to, da Slovenija kot članica zveze Nato pošilja svoje vojake na manevre v bližino meja Rusije.

In kot je pokazala nedavna proslava ob petnajsti obletnici vstopa v zvezo Nato, je sedanja generacija na ta svoj uspeh in na delitev Evrope, ki jo je s svojim katastrofalnim korakom storila - še vedno izjemno ponosna.

Zato pa lahko prebivalci še naprej izbiramo med dvema slabima »rešitvama« – bolj usmrajenim zrakom ali uničenimi rekami in umazano vodo.

In tako bo še dolgo časa, tako dolgo, dokler ne bomo spoznali, da lahko tudi napačna zunanja politika uničuje domače okolje.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com