Energetsko voljni

Sirene, ki so te dni zavijale po glavnem mestu Slovenije in še kje so nam vsem dale vedeti, da se dogaja nekaj prelomnega. Res se je.

Slovenija je bila te dni gostiteljica največjega »politično-poslovnega« mednarodnega srečanja v zadnjem času za vrh »pobude Treh morij«. Predsednik Borut Pahor je bil celo prepričan, da bo vrh dokazal »živost in aktualnost pobude.«

Vrh je seveda dokazal marsikaj, predvsem pa, da slovenska politična elita še vedno nima blagega pojma o tem, v kakšnem zgodovinskem trenutku se nahajamo.

Osnovni problem je seveda v bistvu pobude. Kot je priznal sam Pahor, je pobuda leta 2015 nastala kot nekakšen poskus regije držav med Baltskim, Jadranskim in Črnim morjem, »da zmanjšajo predvsem energetsko odvisnost od Rusije, ki se je tedaj močno zapletla v ukrajinsko krizo.«

Zadeva je seveda obratna – v ukrajinsko krizo so se »močno zapletle« ZDA in članice EU, ki so podpirale »spremembo režima« v Kijevu, predvsem pa v tej strateško pomembni državi ignorirale varnostne interese Rusije. Moskva nato nikoli ni prekinila dobav plina Evropi – težave so nastale zaradi Ukrajine, ki ni plačevala za plin, ki ga je uporabljala, na koncu pa so evropske države za »zaplet« obtožile – Rusijo.

Pobudo »Treh morij« so nato že od začetka »dejavno podprle ZDA«, kot piše tudi v sporočilih s tega srečanja.

Gre torej za star koncept »osvobajanja naših evropskih zaveznikov in evropskega plinskega trga pred dušečim stiskom Rusije«, kot so to poimenovali ameriški senatorji.

Teza je enostavna – Rusija bo zaradi svojega »monopola« nad dobavami plina EU izsiljevala s plinom, torej je pametno, da Evropa svoje vire »razprši.« Toda kako? Jasno, tu se pokažejo »rešitelji« - predvsem ameriški prodajalci plina s svojimi terminali utekočinjenega plina. Temu pa so voditelji držav »pobude Treh morij« ploskali tudi v Ljubljani.

Težav pri tem pa je več.

Najprej, pobudo podpira le pičlo število držav v Evropi in tistih, ki ležijo med »tremi morji.« Držav je v Evropi 51, med tremi morji pa ležijo praktično – vse. Drugič – Rusija članicam EU nikoli ni prekinila dobave plina ali prekršila svojih dogovorov, obenem pa ni verjetno, da bi to naredila, saj tudi sama iz držav EU kupuje zelo veliko, predvsem visokotehnološkega blaga.

In tretjič – zakaj bi večja odvisnost od uvoza takoj pomenila grozečo nevarnost ? Po tej logiki bi morale vse države, ki so skoraj v celoti ali v veliki meri odvisne od uvoza tujih avtomobilov (kot na primer Slovenija in Rusija) vzpostaviti lastno avtomobilsko industrijo.  

Na koncu pa, kot je nekoč zapisal že Washington Post (WP), je težava v tem, da »ni nujno, da bi želeli biti Evropejci osvobojeni. Ruski plin je veliko cenejši od ameriškega utekočinjenega plina (LNG) in bi lahko bil celo še cenejši, da bi onemogočil prodor Američanov na evropski trg. Pri tem ameriški dobavitelji utekočinjenega plina na prvo mesto, pred ameriške strateške interese, postavljajo lastne dobičke in si ob tem želijo oskrbovati bolj lukrativne trge, kot je evropski, na primer japonskega. In na koncu je ruski plin bolj zanesljiv kot ameriški plin, ker vključuje predvidljive dolgoročne sporazume, medtem ko se ameriške kapacitete dvigujejo in padajo, kot postaja cenejši ali dražji pri črpanju ameriških nekonvencionalnih hidrokarbonatov.«

Tako je komentiral – Washington Post. Ne ruski RT ali Sputnik.

In če ima ameriški WP prav, potem pobuda, ki smo se jo tako veselili v Sloveniji in zaradi katere smo zapravili pol milijona evrov iz državne blagajne in morali prenašati gnečo ter oviranje prometa nam vsem v Evropi prinaša: 1) bolj nezanesljiv, 2) dražji, 3) toda ameriški plin namesto ruskega.

Pri tem pa bodo ameriška podjetja 4) skrbela predvsem za lastne dobičke, EU pa bo gradila okoljevarstveno škodljive terminale (ki hladijo morje), da bi kupovale plin, pridobljen z okolju nevarnim »frackingom«, s tem pa evropske države izpostavila 5) nihanju cen ameriškega utekočinjenega in dražjega plina.

Človek se vpraša 6) Kdo je tu nor?

Ali temu res pravijo – energetska varnost? Ali, kot je dejal Borut Pahor: »Slovenija je lahko počaščena, da ji je bila zaupana organizacija četrtega vrha. Z organizacijo in vsebino skušamo dati svež značaj in zagon te pobude, da bo tudi v prihodnje aktualna.«

Žalostno, toda resnično. To je razred, ki nas vodi. Zunanjepolitična kratkovidnost epskih razmer.

Potem je tu še nekaj – popolno nerazumevanje geopolitike.

Za začetek: živimo v času, ko so ZDA, nekoč »edina supersila« v gospodarski, deloma tudi politični, varnostni, vohunski, tehnološki vojni z največjimi izzivalci (predvsem Kitajsko v zavezništvu z Rusijo), posredno pa kar s celotnim svetom.

V tej vojni predsednik ZDA tudi Evropo uvršča med tekmece in celo nasprotnike ZDA. Poskuša preprečiti izgradnjo Severnega toka 2, z vojaškimi sredstvi uničuje plinske povezave, ki bi z Bližnjega vzhoda lahko plin pripeljale varno v Evropo, vmešava se v evropske zadeve, da bi lahko s sankcijami pritiskal na Rusijo ...

Ameriški in evropski, Washingtonu zvesti birokraciji je sicer uspelo ustaviti Južni tok, od katerega bi koristi imela tudi Slovenija, toda Rusija je sedaj našla novo pot preko Turškega toka. ZDA sedaj niti tega ne želijo dovoliti, zato pritiskajo na Evropo, »Pobuda treh morij« pa je zato, če smo odkriti, nekakšna energetska Vilniuška izjava. Ko so ZDA namreč nezakonito napadle Irak, so se ob tem opirale na »koalicijo voljnih«.

Danes poskušajo ZDA Rusijo energetsko odrezati od Evrope s »koalicijo energetsko voljnih.«

Tako kot je Vilniuška izjava služila legitimiranju ameriškega napada na Irak, je »pobuda Treh morij« poskus energetske amputacije Evrope in preprečevanje njenih povezav z Rusijo in državami Evrazijske unije nasploh - in nič več.

In Slovenija se celo veseli, ker lahko sodeluje pri tem. Znova si lahko seveda postavimo vprašanje pod 6).

Jasno je, da dvanajst liliputancev, ki se je zbralo v tej povezavi »Treh morij«, prosjači predvsem za denar. Toda, ali ga bo ameriški Guliver, ki ima vsak dan bolj zavezane roke, ker se vsak dan zaplete v nek nov spopad (zadnje žrtve: Kitajska, Indija, Mehika …) - res dal? O tem nismo slišali niti besede. Donald je na irskem raje igral golf in v Slovenijo poslal nekakšno pismo, zaradi katerega so »energetsko voljni« v Ljubljani doživeli ekstazo.

Kar je smešno, kajti - kdo se lahko danes sploh še zanese na ameriško nestanovitno, kaotično politiko? In da ne govorimo o tem, ali je sploh smiselno s takimi idejami računati na pomoč ZDA v trenutku, ko Trumpova administracija s sloganom Najprej Amerika ruši vse, tudi za Evropo pomembne mednarodne sporazume in Evropi odkrito grozi s carinami.

Je sploh etično, moralno in razumno v takšni situaciji nasilneža, ki ti grozi, celo še prosjačiti za finančno pomoč in za njegov plin? Zakaj bi bilo to bistveno boljše od »nevarnega ruskega plina«?

V »investicijskem skladu« so si Pahorjevi gosti v Ljubljani ob tem zamislili celo za 500 milijard dolarjev projektov. Menda je bil velik uspeh, da so to svojo smešno domislico sploh vključili v končno deklaracijo. Res krasen diplomatski dosežek.

Ni pa jasno, kdo bo te ideje financiral. Poljska - s komaj petsto milijoni? In ostalo? Bodo dale ZDA? O tem v Ljubljani te dni nismo slišali nikakršnih zagotovil.

Pri tem so te številke dobesedno smešne, če jih primerjamo z na primer projekti »En pas, ena cesta« Kitajske in partneric, ki gredo v trilijone dolarjev. To je za nekaj Marshallovih načrtov, kjer Slovenija in četica »energetsko voljnih« skoraj sploh ne sodeluje. V lastno škodo.

To pa se dogaja v trenutku, ko se ZDA strateško umikajo iz Evrope in svojo os (»pivot«) delovanja premeščajo v JZ Azijo. Ko gradijo več ladij in letal in manj kopenskih sil. ZDA so ob tem, ne pozabimo, tipična velika sila v zatonu.

In vse takšne so se v zadnji fazi svojega boja za prevlado v svetu opirale predvsem na vojaško silo – in praviloma končale poražene.

Analitiki zato ocenjujejo, da bi Evropa morala v tem razmerju sil poskrbeti za lastne interese, v spopadu ZDA in Rusije pa to nujno ne pomeni biti vedno na strani ZDA, ki je že večkrat izdala EU.

Celo v Veliki Britaniji, tesni ameriški zaveznici, ki se je odločila dovoliti poslovanje Huaweiju, so se tega zavedli. Našim politikom, ki o tem ne vedo nič in jim je geopolitika španska vas, se o tem seveda niti ne sanja.

In kako ravna Slovenija?

V Sloveniji pa se slovenski politiki še naprej držijo dobro uhojene, predvidljive »evroatlantske poti«, ki jo je že davno prerasel mah.

Seveda, da si Evropa prizadeva za čim večjo neodvisnost energetske oskrbe, v tem ni nič narobe. Toda kako je to mogoče načrtovati skupaj z ameriškim jastrebom, ministrom za energetiko Rickom Perryem?

Politika ZDA namreč aktivno lobira zoper vse energetske povezave Rusije in EU in namesto tega vsiljuje načrte o postavitvah terminalov za bistveno dražji utekočinjen plin (LNG) – seveda predvsem iz ZDA.

Eno je, kadar lahko svojo zunanjepolitično izbiro določaš sam, nekaj povsem drugega pa, ko ti s sankcioniranjem tvojih partnerjev – od Irana do Rusije in Kitajske – »edina supersila« pravzaprav onemogoča kakršnokoli svobodno izbiro in ti obenem še svoje usluge na tako monopoliziranem in izkrivljenem trgu ponuja kot - edine.

Prav zato je ta pobuda »Treh morij« v bistvu zgolj ameriški projekt, pripravljen v kuhinji Atlantskega sveta in podobnih inštitutov ter geopolitičnih naslednikov Paula Wolfowitza in Zbigniewa Brzezinskega, ki sta svet videla kot »veliko šahovsko tablo«, v kateri je potrebno za še eno »ameriško stoletje« zgolj »obkoliti Rusijo« in zavladati na področju Evrazije.

Srečanje v Ljubljani je imelo zato očitno antirusko usmeritev, ki se je lahko opazila že »iz letala.« To dokazuje tudi izbor gostov. Avstrija, Madžarska in Slovaška, ki do Rusije vodijo bolj strpno politiko, pa svojih predstavnikov v Ljubljano – niso poslale.

Skratka, če smo v preteklosti poslušali, kako je Slovenija menda hudo »prorusko usmerjena«, ker je bil prejšnji zunanji minister pač nekajkrat več na obiskih v Rusiji kot v ZDA (ki ga pač tja niso povabile), potem je Pahorjev protiruski zasuk slovensko zunanjo politiko znova usmeril nazaj, v čredno politiko »koalicije energetsko voljnih.«

Tistih, ki si prizadevajo, da bi njihove države dobile, kot piše Washington Post, manj zanesljiv, bolj nepredvidljiv, okoljevarstveno bolj škodljiv, predvsem pa dražji in za dobičke ameriških podjetij bolj ugoden ameriški plin.

Ki ga boste plačevali tudi vi.

Če boste zaradi podobnih srečanj v prihodnosti še kdaj slišali sirene v Sloveniji, se zato ne sprašujte, komu tulijo.

Tulijo vam.