Pragozdovi v Sloveniji del stoletne tradicije

Slovenski pragozdovi in njihova ohranjenost so del več kot stoletne tradicije sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji, zato ni presenetljivo, da sta bila dva bukova pragozda letos uvrščena na Unescovo naravno dediščino. Kmalu bo postavljen tudi Center za razvoj sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi.

Naslednji korak, ki ga za promocijo trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdom pripravljajo partnerji s področja gozdarstva v Sloveniji, je prav projekt vzpostavitve Centra za razvoj sonaravnega, trajnostnega in mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi, ki ga v Radljah ob Dravi skupaj z oddelkom za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire in ProSilvo Slovenije pripravlja Pahernikova ustanova.

Projekt med drugim podpira tudi lokalna skupnost, Občina Radlje ob Dravi, Območna in Krajevna enota Zavoda za gozdove Slovenije ter druge institucije in posamezniki. Center bo stičišče gozdarske stroke, ki bo promovirala idejo in izkušnje trajnostnega, sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdom domači in tuji splošni ter strokovni javnosti, so sporočili z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

V začetku meseca sta bila med Unescovo naravno dediščino uvrščena tudi dva bukova pragozdova iz Slovenije, pragozd Krokar in pragozd Snežnik-Ždrocle. Pragozd Krokar predstavlja nedotaknjene prvobitne gozdove v osrčju dobro ohranjenih gozdov Kočevske. Pragozd Snežnik-Ždrocle predstavlja starodavne bukove gozdove, s predeli prvinskih gozdov. Oba pragozdova se nahajata na območju Natura 2000.

Prvi zapis o varstvu gozdov v Sloveniji seže v leto 1892, ko je Leopold Hufnagel v gozdnogospodarskem načrtu za Kočevsko zapisal, da se na določenih predelih območja ne gospodari oziroma da se prepusti naravi.

O zaščiti gozda pred surovimi gospodarskimi posegi takrat splošno razširjenimi goloseki oziroma o sonaravnem in trajnostnem gospodarjenju z gozdovi, je nato v začetku 20. stoletja pisal in ga v svojih gozdovih izvajal inženir gozdarstva Franjo Pahernik.

Po drugi svetovni vojni je idejo o zaščiti in raziskavah posebnih, zaščitenih območij na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire biotehniške fakultete razvijal Dušan Mlinšek, ki je oblikoval in uspešno vzpostavil mrežo 173 gozdnih rezervatov na območju celotne Slovenije, skupaj 9040 hektarjev. Gozdni rezervati so naravni gozdovi prepuščeni naravnemu razvoju, iz njih pa bodo nastali pragozdovi prihodnosti. Tako imenovani pragozdovi oziroma pragozdni ostanki pa so naravna oblika gozdne vegetacije, ki se razvija sama brez posrednega ali neposrednega vpliva človeka.

V omenjenih gozdnih rezervatih so nato v okviru oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire vzpostavili številne trajne raziskovalne ploskve, na katerih so ob predpostavki, da je pragozd stabilen ekosistem, izvajali predvsem tradicionalne raziskave strukture gozdnih sestojev in vegetacije. Raziskave so pokazale, da je razvoj v gozdnih ekosistemih zelo dinamičen in nepredvidljiv. V tej smeri so se tudi spremenile raziskave, kjer danes proučujejo razvoj ekosistemov in ekosistemskih funkcije gozda ter vplive podnebnih sprememb nanje.

Odmevne raziskave so vplivale na razvoj gozdarstva kot ga v Sloveniji in tudi svetu poznamo danes. Človekovo poseganje je tako zelo blizu naravnim zakonitostim in zato gospodarjenje z gozdom sonaravno.

Danes oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire intenzivno, za promocijo sonaravnega, trajnostnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdom, sodeluje s Pahernikovo ustanovo, ki gospodari z živim spomenikom, laboratorijem, gozdom, v katerem že več kot 100 let poteka trajnostno, sonaravno in večnamensko gospodarjenje. Pahernikova ustanova hkrati močno podpira razvoj stroke, gozdarstva, saj štipendira nadarjene študente oddelka ter finančno podpira raziskave oddelka in širjenje novega znanja o takšnem načinu gospodarjenja z gozdom v družbo.