REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakaj se Zahod ne boji jedrske vojne

Zakaj se Zahod ne boji jedrske vojneLahkoživi zahodni »voditelji« so naredili usodno napako, ko so dediščino druge svetovne vojne prepustili pozabi. Saj nova jedrska realnost ne bo všeč nikomur. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zahod ima vse manj težav pri prestopanju rdečih črt. Po pravici povedano se je dobava Natovih tankov, ki je bila sprva predstavljena kot strašna klofuta Rusiji, izkazala za manj kritičen izziv.

Junijska ofenziva oboroženih sil Ukrajine pa nakazuje, da bi bilo bolje tankovske posadke namesto v zahodna, namestiti v vozila sovjetske izdelave. Ki jih je, mimogrede, v Evropi, pa tudi po svetu, še ogromno.

Ukrajinci tanke serije T-72, T-64 in T-80 bolje obvladajo, saj so manj zahtevni in bolj mobilni.

Ukrajinski  oklepniki
Kup železa: Klavrna usoda zahodnih oklepnikov v Ukrajini. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Prestopanje rdečih črt Kremlja z usposabljanjem ukrajinskih vojakov v državah Evropske unije in inštruktorji in plačanci iz NATO pakta, ki so bili posejani v vzhodni Ukrajini in se borili proti ruskim silam, so bile tvegane politične odločitve Washingtona in Bruslja, na katere se Moskva niti ni odzvala.

Zato se vodilnim politikom na Zahodu zdi, da se Rusija niti na naslednji krog Natovega vmešavanja v konflikt z dobavo zahodnih tankov režimu v Kijevu – ne bo odzvala. Razen če kot odziv štejemo nagrado za sežganega nemškega Leoparda v višini milijon rubljev. Kot da je ta tank nemške proizvodnje desetkrat boljši in nevarnejši od T-72, T-62 ali T-80.

Vendar je to tema za ločeno razpravo, zdaj pa se bomo osredotočili na veliko bolj globalno nevarnost - možnost tretje svetovne vojne. V njeni najhujši manifestaciji: jedrskem spopadu velesil.

Vprašanje je, zakaj zahodne elite občasno prestopijo rdeče črte Kremlja, ne da bi jih posledice jedrskega odziva posebej vznemirile?

Seveda jih Ukrajina ne zanima, ampak zakaj se tako obnašajo vodilne evropske države, Francija, Italija, Velika Britanija, Španija … Vse one pohlevno sledijo potezam Bele hiše, ki namenoma stopnjuje konfrontacijo. Že samo dognanje, da je NATO opremil ukrajinske sile za poletno ofenzivo, bi morala vzbujati strah pred povračilnim napadom Rusije na države Evropske unije in ZDA.

Podobno je, ko gre za ukrajinsko obstreljevanje ruskih obmejnih vasi, ali (vnovič) mostu na Krimu. Toda jedrske apokalipse še ni na obzorju, kar je očiten razlog, da na Zahodu vse manj verjamejo v samo možnost, da bi se zgodilo nepredstavljivo.

Ob tem mnogi menijo, da so sodobna tveganja svetovne apokalipse celo večja od znane, 13-dnevne krize na Karibih oktobra leta 1962.

Mnogi, a ne vsi.

Še posebej na Zahodu.

Kaj je razlog?

Še kako sveži spomini iz druge svetovne vojne odločevalcem v Ovalni pisarni niso dovolili, da pišmeuhovsko pritisnejo na rdeči gumb. V Sovjetski zvezi so prav tako bili na vodilnih položajih tudi vojaki s fronte, ki so med drugo svetovno vojno trpeli veliko več kot njihovi čezoceanski kolegi in so zato odlično razumeli nevarnost, ki preži od še enega svetovnega masakra. Tokrat jedrskega.

Dogodke Kubanske raketne krize, ko so Američani skoraj izmenjali jedrske udare s Sovjetsko zvezo, so zakuhali veterani druge svetovne vojne. John F. Kennedy se ni samo boril, ampak je bil celo v ospredju majhnega podviga - rešil je posadko svojega torpednega čolna. Morda je bila ta prigoda izmišljena v cilju poveličevanja podobe mladega predsednika ZDA, toda Kennedy je v vojnih letih res služil v mornarici in bil priča številnim dogodkom…

Drug pomemben akter v karibskih dogodkih, minister za obrambo Robert McNamara, sicer ni povohal fronte, saj se je ukvarjal s statistiko bombniškega letalstva in leta 1946 zapustil vojaško službo s činom polkovnika. Pa vendar je bil seznanjen z grozotami vojne – pohabljenimi ranjenci, invalidi na ulicah, svežimi grobovi padlih vojakov.

Vse to so bili še kako sveži spomini, ki odločevalcem v Ovalni pisarni niso dovolili, da pišmeuhovsko pritisnejo na rdeči gumb.

V Sovjetski zvezi so prav tako bili na vodilnih položajih tudi vojaki s fronte, ki so med drugo svetovno vojno trpeli veliko več kot njihovi čezoceanski kolegi in so zato odlično razumeli nevarnost, ki preži od še enega svetovnega masakra. Tokrat jedrskega.

Toda generacije vodilnih politikov v Združenih državah so se medtem zamenjale in strahovi so izginili skupaj z vojnimi veterani iz druge svetovne vojne.

Zadnji ameriški predsednik, ki se je boril, George W. Bush, je vojno sprožil od daleč in ni neposredno ogrozil Rusije.

Nato je sledil pogumni Clinton, ki je bombardiral Srbijo, zatem pa leta 1946 rojeni George Bush mlajši ukazuje invazijo na Irak in Afganistan, hkrati v Ukrajini zaneti seme sovraštva med Ukrajinci in Rusi.

Sledi Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama, ki preudarno nadaljuje z ameriškimi intervencijami v Aziji in na afriški celini.

Podobno se je dogajalo v Evropi - mlajši kot je voditelj ljudstva in je rojen dlje od leta 1945, bolj jasno zeva protiruska retorika.

Zdaj lahko že rusofobna čustva in dejanja lahko vodijo do jedrske apokalipse.

Dementni Joe Biden in Natovi generali odkrito podpirajo Ukrajino, navkljub dejstvu, da se nahaja v območju ruskega strateškega vpliva.

Do včeraj so to podporo zagotavljali HIMARS-i in drugo zahodno prenosno topništvo, a danes so ukrajinske sile oborožene že z zahodnimi manevrirnimi raketami, jutri pa z lovci F-16, morda tudi z izstrelki z jedrskimi konicami, kot že predlagajo vplivni washingtonski jastrebi Pentagonu.

Doslej si nobena administracija predsednika ZDA ni upala storiti takšnih korakov. A ta Bela hiša očitno ne trpi zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi Kremlja. Očitno je, da ima Kremelj opraviti z druščino iz Nata, katere voditelji ne dojemajo grozot globalnega konflikta.

Ameriški inštitut za podjetništvo (American Enterprise Institute) je nedavno objavil komentar enega od svojih višjih sodelavcev, Michaela Rubina, ki na vse kriplje zagovarja namestitev ameriškega jedrskega orožja v Ukrajino. Uvodnik je naslovljen »Ali lahko Biden odvrne ruski jedrski napad na Ukrajino? Da, če Ukrajini da taktično jedrsko orožje.« Rubin je Belo hišo pozval, naj Kijevu da jedrsko orožje, »brez kakršnega koli nadzora nad tem, kje in kako bi ga lahko Ukrajina uporabila.« Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Prvič, druge svetovne vojne so komaj videli in to le v dokumentarnih televizijskih kronikah.

Hollywood se je medtem potrudil in ustvaril podobo ameriškega zmagovalca.

In danes ni nobenega, ki bi svet svaril pred novo, tretjo svetovno, najbrž jedrsko vojno, saj zadnjih veteranov vojn v Evropi in ZDA skoraj ni več.

Čeprav bi bilo koristno, če bi se Nemci spomnili, kaj je zavezniško letalstvo naredilo s Hamburgom in Dresdnom.

Drugič, odsotnost strahu pred grozljivimi posledicami vodi v namišljeno nekaznovanost. Washington in Bruselj ne verjameta v rusko odločnost in potencial jedrskih sil. Zdi se, da Rusija mora zmagovati na bojišču, da bi se sovražnik zavedel položaja in prišel k razumu, vsaj malo. Potrebna je, torej, demonstracija orožja, sile.

Na uri pogube še ni odbilo 12, zato se zdi, da čas za množično uničenje še ni prišel, toda zdaj tudi Belorusija ima jedrski arzenal, ne lastnega in zaenkrat le taktičnega. Toda to je prvi korak.

Kot je nedavno poudaril predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, »na to okoliščino ne bi smeli pozabiti tisti, ki razmišljajo o tem, da bi nam zadali strateški poraz«. Okoliščina, na prvi pogled, nepomembna. Kaj je tako grozečega glede namestitve jedrskega arzenala v Belorusiji?

Z Minskom je EU že dolgo v znosnih odnosih. Zahod se razen tega zaveda, da je ruski arzenal zdaj še bolj razpršen kot pred začetkom ruske posebne operacije (SMO) v Ukrajini.

Pa vendar: že samo fizično približevanje jedrskih konic mejam Evropske unije - ne prinaša miru.

Jedrske konice v Belorusiji lahko rusko vodstvo kompetentno uporabi – na primer, če pride do poskusa mirne rešitve konflikta pod ruskimi pogoji, se lahko taktično jedrsko orožje uporabi kot element diplomatskih pogajanj.

Jedrsko orožje je postalo pomemben argument v pogajanjih.

Tudi nadaljevanje sodelovanja v okviru pogodbe START, ki je bila pred tem suspendirana zahvaljujoč neumnosti Trumpove administracije.

A pravo vprašanje se glasi - ali bodo takšni argumenti vplivali na dobavitelje orožja Kijevu?

Nekaj pa ​​je jasno - veliko lažje bi bilo doseči dogovor z administracijo Johna F. Kennedyja v trenutni krizi. Njegovi ljudje najverjetneje sploh ne bi drezali v Ukrajino, ampak bi uresničili svoje militaristične ambicije nekje daleč od ruskih meja.

Zato je pristen spomin na vojno zelo pomemben in očitno je, da so lahkoživi zahodni »voditelji« naredili usodno napako, ko so dediščino druge svetovne vojne prepustili pozabi.

Saj nova jedrska realnost ne bo všeč nikomur.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek