REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Šok za Nemce: nekdanji nemški diktator in njegova soproga nista pokopana, čakata na vrnitev domov

Šok za Nemce: nekdanji nemški diktator in njegova soproga nista pokopana, čakata na vrnitev domovHonecker Margot in Erich

Nekdanji komunistični voditelj Vzhodne Nemčije Erich Honecker, ki je umrl leta 1994 in njegova soproga Margot, ki je umrla pred dvema letoma, še nista pokopana, njuni žari pa hrani družinski prijatelj v eni od držav Južne Amerike. To je osupljiva novica, ki je to soboto presenetila Nemčijo, poroča Spiegel.

Po padcu komunističnega režima leta 1989 sta zakonca Honecker pobegnila v Sovjetsko zvezo. Pozneje je Rusija izročila Ericha Honeckerja Nemčiji, kjer so ga zaprli in mu sodili zaradi veleizdaje in za zločine, storjene med hladno vojno.

V času strahovlade si je Margot zaradi odtenka svojih las in zakrknjenih stalinističnih nazorov prislužila vzdevek 'vijoličasta čarovnica'

Da bi se izognila podobni usodi, je njegova soproga Margot leta 1992 iz Moskve, kjer se je zatekla v čilsko veleposlaništvo, zbežala v Čile. Ker pa je Erich umiral za rakom, so ga kmalu izpustili iz nemškega pripora, nato se je pridružil hčerki Sonji in soprogi Margot v Čilu. Umrl je leto in pol kasneje, v izgnanstvu.

Margot Honecker je v Santiagu dočakala častitljivih 90 let, umrla pa je leta 2016. Vdova nekdanjega vzhodnonemškega voditelja Ericha Honeckerja in najvplivnejša članica vzhodnonemških komunistov si je v času njune strahovlade zaradi odtenka svojih las in zakrknjenih stalinističnih nazorov prislužila vzdevek "vijoličasta čarovnica" iz Nemške demokratične republike (NDR), pogovorno znane kot Vzhodna Nemčija.

Honecker Erich in Margot
Erich in Margot Honecker iz srečnih časov, ko sta bila na oblasti v Nemški demokratični republiki (NDR).

Margot, ki ni skrivala svojega občudovanja do Josipa Visarijonoviča Stalina, je leta 1963 postala ministrica za izobraževanje in zavzela osrednjo vlogo pri formiranju komunistične družbe prek izobraževalnega sistema, tudi z uvedbo obveznih vojaških usposabljanj in disciplinskih institucij za "težavne otroke".

Njen mož se je medtem povzpel na mesto voditelja Vzhodne Nemčije, par pa je bil kar 40 let na čelu enega bolj avtoritarnih režimov v evropski zgodovini, ki ni dopuščal političnega oporečništva in je vladal z represijo in propagando. Prav Erich Honecker je bil tisti, ki je dal leta 1961 postaviti Berlinski zid.

Zakonca Honecker sta s svojih položajev odstopila mesec dni pred padcem berlinskega zidu novembra 1989. Margot pa se je morala kmalu za tem pred novoustanovljenim preiskovalnim odborom braniti obtožb korupcije in zlorabe položaja.

Zame je bila Vzhodna Nemčija moje življenje - tragično je, da tista država ne obstaja več, je povedala za nemški dokumentarni film

Čeprav nobeden izmed njiju ni bil nikdar obsojen, so njega bremenili "množičnega uboja" 68 ljudi, ki so skušali pobegniti iz Vzhodne Nemčije, njo pa, da je "izdajalce" (tiste, ki so skušali prebegniti čez mejo - na Zahod) prisilila, da so predali svoje otroke v posvojitev.

Honeckerjeva soproga za svoja dejanja nikoli ni pokazala nobenega obžalovanja. Prav nasprotno, v enem od redkih intervjujev v izgnanstvu, je leta 2012 Vzhodno Nemčijo še vedno zagovarjala kot "prijeten kraj za življenje", za njen propad pa je okrivila "kriminalne elemente".

"Zame je bila Vzhodna Nemčija moje življenje - tragično je, da tista država ne obstaja več," je povedala za nemški dokumentarni film Padec: Konec Honeckerja. V njem je sicer priznala, da so bile "v zgodovini storjene določene napake, ki jih je treba obžalovati", a je vseeno nasprotnike režima označila za "kriminalce, ki se danes izdajajo za politične žrtve". Ob tem je še dejala, da ni nikdar dojela, zakaj so Vzhodni Nemci bežali na Zahod. "Nobene potrebe ni bilo, da so plezali čez zid in za tako neumnost plačali s svojimi življenji."

Honecker Erich in Margot
Erich Honcker z Mihailom Gorbačovom (zgoraj levo), vsa družina (desno) in z Margot (spodaj).

44-letni vnuk zakoncev Honecker Roberto Yañez Betancourt je v knjigi "Bil sem zadnji državljan NDR", sedaj razkril dolgoletno skrbno hranjeno družinsko skrivnost, kot so včeraj poročali "Berliner Zeitung", "Berliner Kurier", časopis "Bild" in "B.Z." Povedal je namreč, da sta v Čilu, kjer sta Erich in Margot umrla, sicer res potekala dva pogreba, vendar zakonca Honecker nista bila tudi pokopana.

Novica, da žari z njunimi posmrtnimi ostanki hranijo družinski prijatelji v Čilu, je šokirala Nemce, poročajo nemški mediji.

Sedaj se je izvedelo, da je - ko je Margot umrla v Čilu maja 2016 - v družinskem krogu potekal le "navidezen" pogreb. V to (da je dejansko pokopana) pa je bila vse do včeraj prepričana tudi nemška in svetovna javnost. Podobno je bilo v primeru njenega moža. Resnica pa je očitno povsem drugačna in je glede Ericha Honeckerja po več kot dveh desetletjih prišla na dan.

Sedaj se je izvedelo, da je - ko je Margot umrla v Čilu maja 2016 - v družinskem krogu potekal le "navidezen" pogreb

"Dolgo sta mrtva. Toda še nista pokopana, njuni žari sta pri enemu družinskem prijatelju in čakata na svoje zadnje počivališče", razkriva soavtor knjige "Bil sem zadnji državljan NDR", nemški režiser Thomas Grimm.

Za razliko od Nemčije, pojasnjuje Grimm, pogreb v Čilu ni obvezen.

"Vsakdo lahko hrani pepel svojcev v svojem domovanju ali pa položi žaro na lastnem vrtu," razlaga in razkriva, da Margot nikakor ni želela pokopati svojega moža, ker je bila njegova zadnja želja, da počiva v svojem rodnem mestu Neunkirchen, v Nemčiji.

"Honeckerjeva družina je vedno upala, da se bo pojavila taka priložnost, ki se še ni," je sklenil Grimm.

Roberto Yañez Betancourt razkriva, da bi rad izpolnil zadnji želji svojega dedka in babice, namreč da bi njuni žari svoje dokončno počivališče dobila v - Berlinu. Natančneje, rad bi videl, da njegova babica in dedek najdeta mir na berlinskem pokopališču socialistov.