REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Napetosti naraščajo: Amerika na robu vojne z Rusijo in Kitajsko

Napetosti naraščajo: Amerika na robu vojne z Rusijo in KitajskoDvojica, ki je ZDA popeljala na pot neskončnih vojn: Joe Biden in Henry Kissinger. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger opozarja, da je Washington na robu vojne z Moskvo in Pekingom zaradi vprašanj, ki jih je sam ustvaril, poroča Wall Street Journal.

»Smo (ZDA – op. avt.) na robu vojne z Rusijo in Kitajsko zaradi vprašanj, ki smo jih delno ustvarili sami, brez kakršne koli ideje o tem, kako se bo končala ali kam naj nas ta vodi,« je Kissinger povedal za Wall Street Journal ob izidu svoje nove knjige o voditeljstvu in nevarnem pomanjkanju strateškega namena ameriške politike pod taktirko predsednika Joeja Bidna.

Opozoril je, da je vse, kar je moč narediti v tem trenutku - da se »ne stopnjujejo napetosti« in ustvarijo priložnosti za diplomacijo, hkrati pa mora biti jasen tudi cilj.

Kissinger je spomnil, da je prej menil, da je najboljša rešitev za Ukrajino, da bi bila »nekaj takega kot Finska«, ki ni del Severnoatlantskega zavezništva.

Ker pa so se okoliščine po ruski operaciji spremenile, Kissinger –, ki je v času ko je služil ameriškim predsednikom botroval številnim intervencijam ZDA po svetu, zaradi česar ga znana novinarka Caitlin Johnsone šteje med vojne zločince ter imenuje za nesmrtnega haaškega ubežnika - meni, da je »tako ali drugače, uradno ali ne, treba Ukrajino obravnavati kot članico NATO pakta«.

Glede dogovora o Ukrajini pa Kissinger ocenjuje, da bi za Rusijo rešitev spora verjetno pomenila ohranitev Krima in dela Donbasa.

99-letni Henry Kissinger je pravkar izdal svojo 19. knjigo, Vodenje: šest študij svetovne strategije (Leadership: Six Studies in World Strategy).

Gre za analizo vizije in zgodovinskih dosežkov samosvojega panteona voditeljev po drugi svetovni vojni: od Konrada Adenauerja, Charlesa DeGaulla, Richarda Nixona, Anvarja Sadata, Leeja Kuan-Yewa do Margaret Thatcher.

»V petdesetih letih prejšnjega stoletja, preden sem se začel ukvarjati s politiko je bil moj načrt napisati prispevek o vzpostavljanju in koncu miru v 19. stoletju, začenši z Dunajskim kongresom, in to po tem spremeniti v knjigo, potem pa sem imel približno tretjino knjige napisane o Bismarcku, ki se konča z izbruhom prve svetovne vojne.«

Nova knjiga, pravi izkušeni ameriški diplomat, je nekakšno nadaljevanje vpogleda v vodilne politike, ki so imeli odločilno besedo na svetovnem odru po koncu obdobja železnega kanclerja Otta von Bismarcka.

»Ne gre le za sodobno refleksijo,« je novinarju ameriškega časnika razložil nekoč nejvplivnejši ameriški državni sekretar v svoji pisarni v središču Manhattna.

Nekdanji svetovalec za nacionalno varnost poudarja, da je vseh šest osebnosti, predstavljenih v Vodstvu, oblikovalo tisto, kar imenuje »druga tridesetletna vojna«, obdobje med letoma 1914 in 1945. Zanje meni, da so odločilno prispevali k oblikovanju sveta, ki je sledil letu 1945.

Vse skupaj je po mnenju Kissingerja združevalo dva arhetipa vodenja: daljnovidni pragmatizem državnika in vizionarsko drznost preroka.

Kissinger je prepričan, da je zaradi apokaliptičnega potenciala sodobne orožarske tehnologije vzdrževanje ravnotežja sovražnih sil, pa naj se sliši še tako neprijetno, najpomembnejši imperativ mednarodnih odnosov.

Na vprašanje, ali pozna kakšnega sodobnega državnika, ki premore to kombinacijo lastnosti, potrebnih za izjemnega voditelja, je Kissinger jasen: »Ne. Poudaril bi, da čeprav je imel DeGaulle to v sebi, te vizije podobe samega sebe, v primeru Nixona in morda Sadata ali celo Adenauerja, tega ne bi prepoznali v njihovi zgodnji politični fazi. Po drugi strani pa nobeden od teh ljudi ni bil v bistvu taktičen človek. Obvladali so umetnost taktike, vendar so imeli, ko so prevzeli vodenje, zaznavo svojega namena.«

Novinar nato pripomne, da se pri dolgemu pogovoru s Kissingerjem nikoli ne zgodi, da se ne bi slišalo to besedo – namen –, ki je odločilna lastnost preroka, skupaj z drugo, ravnovesje, ki je vodilna preokupacija državnika.

Od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kot harvardski učenjak pisal o jedrski strategiji, Kissinger diplomacijo razume kot iskanje ravnotežja med velikimi silami, ki jih zasenči možnost jedrske katastrofe.

Po njegovem mnenju je zaradi apokaliptičnega potenciala sodobne tehnologije orožja vzdrževanje ravnotežja sovražnih sil, pa naj se sliši še tako neprijetno, najpomembnejši imperativ mednarodnih odnosov.

Delite članek