Nadaljevanje Carterjeve vizije je ključno za boljše odnose ZDA in Kitajske ter prihodnost vsega človeštva

Prvi januar 2025 zaznamuje 46. obletnico vzpostavitve kitajsko-ameriških diplomatskih odnosov.

V ozadju globokih sprememb, ki jih ni bilo v zadnjem stoletju, in glasne protikitajske retorike med nekaterimi ameriškimi politiki je čas, da se spomnimo zapuščine pokojnega predsednika ZDA Jimmyja Carterja in usmerimo ta ključni odnos naprej.

Carterjeva odločenost, da leta 1979 normalizira odnose med Kitajsko in ZDA, kar je označil za "vrhunski dosežek svojega življenja", priča o njegovi viziji in pogumu.

Sredi napetosti v času hladne vojne je Carter odločno prekinil uradne vezi s Tajvanom, s čimer je postavil temelje za stabilno in dobro rast dvostranskih vezi.

Danes, ko se dvostranski odnosi soočajo s hudimi ovirami, Carterjeva zapuščina Washington opominja na pomen strateške treznosti in vizije.

Če je zgodovina kakršno koli vodilo, je v središču trdnih kitajsko-ameriških odnosov skupno razumevanje, da imata državi kljub zelo različnim političnim sistemom, zgodovinskim izkušnjam in kulturnemu ozadju globok interes za stabilnost in blaginjo sveta. 

V zadnjih 46 letih je bila ta zavezanost sodelovanju ključnega pomena pri reševanju globalnih izzivov in prinašanju izjemnih koristi obema stranema in svetu na splošno.

Kitajsko-ameriški odnosi so v bistvu opredeljeni z vzajemno koristjo in sodelovanjem, ki koristi vsem.

V preteklih letih sta oba naroda izkoristila svoje komplementarne prednosti, da bi "pogačo" sodelovanja povečala, kar obema narodoma prinaša oprijemljive koristi.

Gospodarsko in trgovinsko sodelovanje je postavilo temelj njunega odnosa, saj se je trgovina povečala za več kot 200-krat.

Dvosmerne naložbe so presegle 260 milijard ameriških dolarjev, z več kot 70.000 ameriškimi podjetji, ki delujejo na Kitajskem in ustvarjajo letni dobiček v višini 50 milijard dolarjev. Poleg tega izvoz na Kitajsko podpira 930.000 delovnih mest v ZDA.

Kljub glasni retoriki o "ločevanju" in "odpravljanju tveganja" med nekaterimi ameriškimi politiki kitajsko-ameriško sodelovanje nikakor ni bila igra z ničelno vsoto.

V desetletjih razvoja so se interesi obeh držav močno prepletli.

Pot vzajemne koristi ostaja edina izvedljiva izbira za oba.

Kot se je pošalil izvršni direktor Appla Tim Cook, "na svetu ni dobavne verige, ki bi bila za nas bolj kritična kot Kitajska."

Namesto da opredelijo odnos v miselnosti rivalstva z ničelno vsoto, bi morale Združene države sodelovati s Kitajsko, da bi se osredotočile na širjenje področij zbliževanja interesov in iskanje največje skupne točke. 

Ne glede na to, ali gre za trgovino, znanstvene inovacije, izmenjavo med ljudmi ali prizadevanje za svetovni mir, je priložnosti za zmagovalne rezultate obilo.

Kitajsko-ameriški odnosi so že dolgo presegli dvostranske okvire in postali ključni dejavnik pri oblikovanju prihodnosti človeštva.

V hitro razvijajočem se mednarodnem prostoru Carterjeva zapuščina služi kot resen opomin, da morata Kitajska in Združene države raziskati pravi način, da se medsebojno razumeta, nenazadnje z vključevanjem v dialog, obvladovanjem razlik, krepitvijo medsebojnega zaupanja, odstranjevanjem nesporazumov in širitvijo sodelovanje, tako da bi obema državama in svetu na splošno prineslo koristi. 

(avtor Xinhua Deng Xianlai)