REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Kruta tiranija geografije: Zakaj so ZDA izgubile vojno proti Iranu

Kruta tiranija geografije: Zakaj so ZDA izgubile vojno proti IranuTrump je postal še en ameriški predsednik, ki se sooča s ponižanjem v Iranu. Zdaj, verjetno v obupu, poskuša Teheran zadaviti z ekonomsko zanko, piše Nate Swanson za »Foreign Affairs«. Vir: Posnetek zaslona, X

Ameriški finančni minister Scott Bessent je napovedal ekonomske sankcije »brez primere« proti Iranu. Bessent je novo ameriško operacijo označil za »gospodarski dan D« in dejal, da se bo ekonomski pritisk na Iran stopnjeval, dokler oblasti v Teheranu ne bodo ostale »v popolni izolaciji«.

Ameriško ministrstvo za finance je začelo operacijo »Ekonomski izobčenec«, ki bo po njegovih besedah ​​usmerjena proti »vsem, ki Iranu pomagajo«. Vsak subjekt, ki pomaga Iranu, je opozoril Bessent, »bo izključen iz sistema ameriškega dolarja«.

Politika »maksimalnega pritiska na Iran bo propadla«, saj je »Trumpova vojna ameriško strategijo pripeljala v slepo ulico«, piše Nate Swanson za vodilno revijo o zunanji politiki in geopolitiki Foreign Affairs.

Swanson ve, o čem govori. Je stalni višji sodelavec in direktor projekta za iransko strategijo pri Atlantskem svetu, med letoma 2022 in 2025 pa je bil direktor za Iran pri Svetu za nacionalno varnost. Spomladi in poleti 2025 je bil član pogajalske ekipe Trumpove administracije za Iran.

Obupani potezi Donalda Trumpa: Islamska republika muči ameriške predsednike že 47 let, nadaljuje Swanson. Iranska kriza s talci leta 1979 je uničila kandidaturu Jimmyja Carterja za ponovno izvolitev v Belo hišo. Škandal Iran-Contras sredi osemdesetih let je resno omadeževal zunanjepolitični ugled Ronalda Reagana ...

Februarja, ko je začel agresijo na Iran, je Trump dejal, da želi enkrat za vselej končati ta sramotni vzorec. Medtem ko so drugi predsedniki govorili o iranski grožnji, se je on odločil za »odločne ukrepe«, katerih cilj je vojaško uničiti Iran in spremeniti režim v Teheranu.

Toda šest mesecev pozneje, pravi Swanson, je Trump postal še en ameriški predsednik, ki se sooča s ponižanjem v Iranu.

Zdaj, verjetno v obupu, dodaja ta avtor, Trump poskuša Teheran zadaviti z ekonomsko zanko. Vendar pa ta operacija predstavlja večjo grožnjo verodostojnosti ZDA kot iranskemu gospodarstvu, trdi Swanson.

Pravzaprav je večplastna vojna, ki jo je Trump sprožil proti Iranu, apoteoza iste napačne strategije, ki je bila temelj ameriške politike do te države od ustanovitve Islamske republike leta 1979, ugotavlja Swanson.

Iranski teokratski režim nikoli ne neha begati ameriške administracije ...

Mož s sekiro Georga Sorosa: Ko gre za Scotta Bessenta, ni nobene skrivnosti. Nekdanji Sorosov potrčko je bil znan kot njegov »mož s sekiro«, ki je sodeloval v operacijah valutnega loma po vsem svetu.

Pravzaprav gre za grozno kombinacijo arogance in nevednosti, piše brazilski geopolitik Pepe Escobar za spletno stran »Strategic Culture Foundation«.

Ta izjemno agresivna kampanja, po besedah ​​​​samega Bessenta, ne bo usmerjena le proti Iranu, ampak tudi proti vsem državam, ki ga podpirajo.

Najprej torej proti kitajskim podjetjem in bankam, kar bi, dodaja Escobar, kampanjo naredilo sistemsko in bi jo bilo skoraj nemogoče ustaviti. To bi dejansko pomenilo nadaljevanje gospodarske vojne proti Kitajski, vendar v veliko večjem obsegu in z veliko bolj uničujočimi posledicami.

In še en udarec že tako majavemu svetovnemu gospodarstvu, za katerega nihče ni mogel reči, kje in kdaj se bo končal.

Trump, ki ga brazilski geopolitik imenuje tudi novi Kras, dejansko vzdržuje retoriko maksimalnega pritiska za domačo politično optiko. Kras je bil rimski general in državnik, ki je končal svoje življenje v vojni s Partskim cesarstvom: Parti so mu v bitki pri Kari leta 53 pr. n. št. zadali katastrofalen poraz. Parti so ga ujeli, usmrtili, mu odsekali glavo in jo poslali partskemu kralju.

To je torej ključna točka, zaključuje Escobar: Iran se ne predaja, niti ko se Trump ne umakne.

Megla diplomacije: V tem času se med Washingtonom in Teheranom s posredovanjem Islamabada izmenjujejo sporočila – ne pogajanja. Pakistanski feldmaršal Asim Munir je odšel v Teheran, da bi se pogovoril z vsemi ključnimi akterji.

Pakistan spet izvaja praktične mehanizme Trumpovega izhoda iz vojne z Iranom.

Ali lahko najde pot iz te vojne, a da mu ni treba imenovati ta izhod – kapitulacija? Vir: Posnetek zaslona, X, UI

Trumpova dilema je naslednja: ali lahko najde pot iz te vojne, a da mu ni treba imenovati ta izhod – kapitulacija?

Preprosto povedano, v Zahodni Aziji se ustvarja nova geopolitična arhitektura moči, ki daleč presega prepoznavno washingtonsko koreografijo.

Munir je v Teheran odšel z ameriškim sporočilom: Trump ga je ponovno poklical in ga dobesedno moledoval za nekakšno vabo, da bi Teheran vrnil za pogajalsko mizo, ki jo je Washington dejansko razbil.

Ameriški »ekonomski dan D« je bil doslej običajen retorični cirkus, ki ga je spremljalo nenehno hvalisanje tako Trumpa kot Bessenta in je povzročal nešteto šal po vsem globalnem jugu, trdi Escobar.

V prevodu: Trump ohranja prostor za pogajanja. Most za diplomacijo ni povsem požgan.

Medtem sta se Iran in Oman premaknila proti začasnemu navigacijskemu koridorju. Escobar dodaja, da je bil Teheran glede te zadeve precej jasen: to ne pomeni ponovnega odprtja Hormuške ožine, kot bi si to želel Trump.

Teheran se ni zlomil. Nasprotno.

V prevodu: Iran kaže prožnost, hkrati pa ohranja strateški vzvod.

Kot ponovno sklepa brazilski analitik: Teheran se ni zlomil. Nasprotno.

Trump potrebuje izhod iz iranske vojne, ki ga lahko proda kot zmago.

Iranske zahteve medtem ves čas ostajajo zelo neomajane, vključno z resnimi ameriškimi ukrepi glede sankcij, zamrznitve premoženja, pomorskih blokad itd.

Navsezadnje Iran še vedno ohranja praktično vsa pomembna orodja prisile: nadzor ladijskega prometa, pritisk na pomorski promet, pa tudi morebitno eskalacijo, potencialni pritisk na regionalno energetsko infrastrukturo in navsezadnje vrnitev k vojaški možnosti.

Teheran ohranja lestev eskalacije, medtem ko se zaenkrat namerno noče povzpeti po njej.

Trump potrebuje izhod iz vojne, ki ga lahko proda kot zmago, dodaja Escobar. Potrebuje vrnitev Irana k pogajanjem, potrebuje deeskalacijo v Hormuški ožini, ne da bi se zdelo, da nagrajuje Teheran. Potrebuje tudi vojaško grožnjo, ki mora ostati verodostojna, ne da bi bilo treba začeti še eno nenadzorovano vojno. Ki jo bodo Združene države spet izgubile.

Ameriški imperij se umika: Zaenkrat odložimo na stran »meglo diplomacije« (ker Američani po hladni vojni, je zapisal ruski vojaški analitik Andrej Martyanov, v resnici sploh nimajo diplomacije) in se vrnimo v svet neizpodbitnih, golih dejstev.

In dejstva so naslednja. Kot piše šrilanški pisatelj Indrajit Samarajiva na svojem blogu »Indi-ca«, je dovolj pogledati, koliko raket je ameriškemu imperiju še ostalo za prestrezanje: Američani so imeli dovolj raket za eno trajnostno bitko, izbrali so dve - Rusijo in Iran - in zdaj so končali. In zato, ko so vojno izgubili v vojaškem smislu, zdaj govorijo o ekonomski vojni.

Vojska »Belega imperija« (Samarajiva) se je umaknila. Po besedah ​​Marka Kansiana iz Oddelka za napade in negotovost (CSIS) se je to zgodilo zaradi »neugodne geometrije«. Toda »geometrija«, pravi ta avtor, je le zabaven način za opis umika. Kot v pretepu v baru: »Ja, res nisem vrnil udarec temu tipu zaradi, hm ... geometrije«.

Kar se je v resnici zgodilo, piše Samarajiva, je, da je »Beli imperij« izgubil vsa svoja vojaška oporišča v Perzijskem zalivu in zdaj nekoliko opleta okoli Indijskega oceana, vendar je to zreducirano na drobno piratstvo.

ZDA so zdaj kot pijanec, ki so ga vrgli iz bara, a prosi za še eno pijačko.

ZDA imajo le nekaj ohlapnih satrapov, ki plapolajo v vetru, piše Samarajiva. Tudi če bi imel »Beli imperij« dovolj prestreznikov, kam bi jih postavili?

V Kuvajt, Bahrajn, ZAE?

Kar se tiče Izraela, postaja iz dneva v dan bolj nepomemben.

Kot je pred leti dejal nekdanji poveljnik ameriškega centralnega poveljstva: »Gre za preprosto tiranijo geografije.«

Torej na koncu zmaga logistika.

Vendar pa je, kot je ugotovil slavni ameriški pisatelj Upton Sinclair, težko doseči, da človek nekaj razume, ko je njegova plača odvisna od tega, da ne razume.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke