Kneissl razkriva veliko iluzijo: Zakaj bodo vsi evropski populisti na koncu pred Washingtonom klecnili? 

Evropa bo ohranila dosedanjo usmeritev do Rusije, tudi če se v evropskih državah zamenja politična oblast.

Takšno oceno je 13. oktobra dala nekdanja ministrica za zunanje zadeve Avstrije in vodja centra G.O.R.K.I. na Državni univerzi v Sankt Peterburgu (SPbGU) Karin Kneissl.

»Obstajajo določena pričakovanja, da se bo v primeru političnih sprememb v Evropi v odnosu do Rusije vse spremenilo. Ne, ne mislim tako,« je Kneisslova dejala v intervjuju za televizijski kanal »360.ru«.

Poudarila je, da si bodo Evropejci raje prizadevali za vzpostavitev poslovnih vezi z ZDA.

Kneisslova je dodala, da si politiki po prihodu na oblast neizogibno prizadevajo za vzpostavitev čezatlantskih stikov in poslovanje z ZDA.

Kot primer je nekdanja ministrica navedla Marine Le Pen, ki je zavzela držo čakanja, in predpostavila, da se bo podobna situacija razvila z »Alternativo za Nemčijo« (AfD).

sankcijeeu.jpg

»Elon Musk je čestital gospodu [Ulrichu] Siegmundu (AfD) in rekel: 'Gradimo poslovne odnose'. In na ta način želijo poslovati z Američani,« je opozorila.

Kneisslova je pred tem 9. oktobra v članku za novo rusko revijo »Politika« opozorila na hitro militarizacijo Nemčije in dopustila možnost, da bi se evropske države lahko odločile za vojaški konflikt z Rusijo.

Po njenih besedah Nemčija v ponovno oboroževanje vlaga več kot katera koli druga evropska država.

Institucionalna vztrajnost evropske politike

Kneisslova izhaja iz predpostavke, da so spremembe na vrhu evropskih vlad (volitve in zamenjave strank) večinoma kozmetične narave, ko gre za zunanjo politiko do Moskve. Njen argument temelji na dveh vidikih:

• Globoka država in birokracija: Zunanjepolitične usmeritve Evropske unije in njenih članic močno usmerjajo stalni uradniški aparati ter transatlantske zaveze, ki ostajajo nespremenjeni ne glede na to, katera politična opcija zmaga na volitvah.
• Odsotnost alternativnih elit: Evropski politični prostor trenutno nima močnih, vladajočih elit, ki bi si upale ali želele tvegati popoln prelom s sedanjim geopolitičnim konsenzom Zahoda.

Transatlantski fokus namesto celinskega

Njena trditev, da bodo Evropejci raje »reševali in utrjevali poslovne vezi z ZDA«, nakazuje na ekonomsko in politično podrejenost Evrope Washingtonu. Iz njenega stališča izhaja, da:

• Evropske države v času krize ne iščejo avtonomne poti ali kompromisa z Rusijo, temveč poglabljajo svojo odvisnost od ameriškega trga, energentov (vnašanje utekočinjenega zemeljskega plina – LNG) in varnostnih jamstev.

• evropa_militarizacija.jpg

  

»Militarizacija« Nemčije in priprave na konflikt do leta 2030

Njene izjave v reviji Politika izpostavljajo radikalnejši zunanjepolitični premik:

• Bela knjiga in novi resorji: Kneisslova opozarja na strukturne premike znotraj Evropske komisije, predvsem na uvedbo komisarja za obrambo in vesolje (Andrius Kubilius), katerega naloga je pripraviti Belo knjigo o obrambi. Po njenem mnenju je strateški cilj teh dokumentov priprava Evrope na potencialni obsežen vojaški konflikt do leta 2030.

• Nemški obrambni proračun: Nemčijo označuje za gonilno silo tega procesa, saj država po zgodovinskem preobratu (Zeitenwende) vlaga ogromna sredstva v modernizacijo vojske (Bundeswehr) in nabavo težke oborožitve.

Širši geopolitični kontekst in odzivi

Analitiki in zahodni politiki stališča Karin Kneissl pogosto obravnavajo skozi prizmo njene osebne in poklicne poti:

• Kritika pristranskosti: Ker Kneisslova trenutno živi v Rusiji in vodi center G.O.R.K.I. na Državni univerzi v Sankt Peterburgu, zahodni politični komentatorji njene izjave v ruskih medijih (kot je 360.ru) označujejo za del širšega retoričnega pritiska Moskve. Njene napovedi o militarizaciji se na Zahodu interpretirajo kot legitimni obrambni ukrepi Evrope pred rusko grožnjo, in ne kot agresivne priprave na napad.
• Odzivi doma v Avstriji: V njeni domovini so se uradni politični krogi že pred časom distancirali od njenih stališč, njene napovedi o propadu pravne države v Evropi pa označujejo za politično motivirane izjave, ki odražajo uradno linijo ruskih državnih medijev.
• Sama svoj odhod iz Evropske unije opisuje kot pobeg pred političnim preganjanjem, medtem ko zahodna javnost njen premik vidi kot logično posledico njene odkrite pro-ruske drže. [1, 2, 3]

Pritiski nanjo v EU so bili kombinacija javnega linča, političnega bojkota in varnostnih groženj: [1, 2, 3]

Politični bojkot in »prepoved dela« v Avstriji

Vse se je začelo z njeno poroko leta 2018, na katero je povabila Vladimirja Putina in z njim zaplesala valček. Ko je leta 2019 zapustila avstrijsko vlado, in ko se je leta 2021 pridružila upravnemu odboru ruskega državnega naftnega giganta Rosneft, je v domovini postala politični izobčenec. [1, 2, 3, 4]

Kneisslova trdi, da je v Avstriji doživela de facto prepoved dela, saj je nihče zaradi njenih povezav z Moskvo ni želel zaposliti, njeni bančni računi pa so bili pod strogim nadzorom. [1, 2]

kneissl.jpg

Grožnje s smrtjo in selitve

Po njenih besedah so pritiski prerasli v fizične grožnje. Njena uradna spletna stran navaja, da je morala septembra 2020 Avstrijo zapustiti zaradi nenehnih groženj s smrtjo. [1, 

Najprej se je zatekla v Francijo, kjer je kupila manjšo kmetijo, a jo je po lastnih besedah »medijski linč« dohitel tudi tam. Sosedje naj bi ji uničili vrt, mediji pa ji niso dali miru.

Leta 2022 se je preselila v Libanon, od koder je redno potovala v Rusijo, dokler se ni odločila za dokončno selitev v Sankt Peterburg. [1, 2, 3, 4]

Izguba ugleda po začetku vojne v Ukrajini

Pritiski so dosegli vrhunec februarja 2022 ob ruskem napadu na Ukrajino. Medtem ko so se drugi evropski politiki (npr. nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder) soočili z ostrimi kritikami in začeli prekinjati vezi, je Kneisslova iz Rosnefta izstopila šele maja 2022. V Evropi je bila označena za »Putinovo kolaborantko«, s čimer je bila njena kariera na Zahodu dokončno uničena. [1, 2, 3]

Končni pristanek v Rusiji

Kneisslova je Rusijo označila za »resnično svobodno državo« in tam našla novo zatočišče ter finančno stabilnost. Danes vodi analitični center G.O.R.K.I. na Državni univerzi v Sankt Peterburgu, predava na univerzah in nastopa kot redna komentatorka za ruske državne medije, kjer ostro kritizira politiko Evropske unije. [1, 2, 3, 4, 5]

V Avstriji medtem nekateri politiki celo zahtevajo, da se ji zaradi njenega delovanja v korist tuje države odvzame avstrijsko državljanstvo, ona pa odgovarja, da se v domovino ne namerava vrniti, dokler njeno ime ne bo pravno oprano vseh obtožb o izdaji. [1, 2, 3]

shroeder_in_putin.jpg

»Schröderizacija«: Premiki v gospodarstvo namesto v akademije

Večina evropskih politikov in diplomatov, ki so se odločili za tesno sodelovanje z Rusijo, se ni zatekla v univerze, temveč v upravne odbore ruskih državnih podjetij (energetika in infrastruktura). To prinaša bistveno večji finančni in politični vpliv:

• Gerhard Schröder (nekdanji nemški kancler): Najbolj znan primer. Prevzel je vodilne položaje v projektih Severni tok ter v podjetjih Gazprom in Rosneft. Čeprav ni deloval v akademskih krogih, je s svojim vplivom v Nemčiji lobiral za ruske geopolitične interese.
• François Fillon (nekdanji francoski premier): Leta 2021 se je pridružil upravnemu odboru ruske petrokemične družbe Sibur in naftnega podjetja Zarubezhneft (z obeh položajev je po pritisku javnosti leta 2022 odstopil).
• Paavo Lipponen (nekdanji finski premier): Deloval je kot svetovalec za projekt Severni tok, kjer je izkoriščal svoje diplomatske zveze v nordijskih državah.

Karin Kneissl ostaja verjetno izjema. Sodobni evropski diplomati se danes zaradi sankcij, družbene stigme in nadzora obveščevalnih služb ne odločajo več za uradne akademske kariere znotraj Rusije.

Tisti, ki so kritični do zgešene politike Zahoda do Rusije (širjenje zveze NATO in spreminjanje Ukrajine v napadalnega ovna, usmerjenega zoper Rusijo) in jih zato doleti neutemeljena obtožba, da simpatizirajo z Moskvo, to počnejo prek neformalnih mrež, svetovalnih podjetij v nevtralnih državah (npr. v Združenih arabskih emiratih ali Švici) ali pa prek sodelovanja v alternativnih medijih. [1, 2, 3]