REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Jedrsko maščevanje »Mrtve roke«: Kaj bi se zgodilo, če bi NATO s prvim udarcem »uspešno« napadel Rusijo?

Jedrsko maščevanje »Mrtve roke«: Kaj bi se zgodilo, če bi NATO s prvim udarcem »uspešno« napadel Rusijo?»Mrtva roka« bi izbrisala Zahod in večino človeštva. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Padec rakete S-300 v torek zvečer na vasico na Poljskem je včeraj poskrbel za vznemirjenje v vseh članicah zveze NATO. Za trenutek se je zdelo, kot da se svet nahaja pred vrati tretje svetovne vojne.

Mediji so poročali o »ruskem napadu« in »ruskih raketah« ter kako je »Rusija napadla Poljsko.«

Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je zahteval povračilne ukrepe zveze NATO.

Mediji so ob tem poročali celo o prvem takšnem incidentu med ukrajinsko vojno...

In pri tem očitno »pozabili«, da je zablodeli ukrajinski dron z eksplozivno napravo že letos spomladi padel na Zagreb.

Domnevno izvidniški dron, ki je aprila letos priletel iz Ukrajine je tehtal šest ton.

Strmoglavil je ob zagrebškem Jarunu.

Tokrat se je zaradi incidenta na Poljskem sestal celo slovenski Svet za nacionalno varnost pod taktirko premirja Roberta Goloba:

In to je bilo seveda še posebej tragikomično, saj je bilo že včeraj zjutraj jasno, da je na vas Przewodow, kjer sta v tragičnem incidentu umrla dva civilista, do nesreče prišlo zaradi padca ukrajinske rakete iz sistema S-300, sovjetske izdelave.

Ukrajinska raketa je očitno neuspešno poskusila zadeti manevrirno rusko raketo.

In nato zadela vasico na poljski strani meje z Ukrajino.

Toda tudi ta incident je sprožil številna vprašanja povezana z jedrskim spopadom. Mnogi na Zahodu so vroočekrvno pozivali k napadu na Rusijo s strani zveze NATO – tudi v upanju, da bi hiter jedrski udarec dosegel svoj namen.

Ruski sistem Perimeter bo poskrbel za učinkovito uničenje vseh članic zveze NATO tudi v primeru prvega, »uspešnega« jedrskega napada zveze NATO na Rusijo in celo, če v Rusiji ne bo več nobenega živega Rusa.

Skratka, upajo, da Rusija po tem sploh ne bi uspela in ne mogla odgovoriti.

Toda to je v resnici – nemogoče. Če bi se zgodil jedrski napad na Rusijo s strani zaveznic, ki tvorijo NATO pakt, bi tudi zahodne države, vključno s članico Severnoatlantske zveze, Slovenijo doživele maščevanje Rusije. Maščevanje, ki ga ne bi preživele.

Takšen napad bi namreč pomenil konec civilizacije in morda tudi človeštva, kot ga poznamo, saj ima Rusija sistem že iz sovjetskega obdobja, ki lahko vrne udarec, celo če Natu v prvem udaru uspe ubiti vse ključne odločevalce na ozemlju Ruske federacije.

V nekaj urah bi bili milijoni mrtvih in še stotine milijonov bi umrlo v naslednjih dneh.

Sivi pepel bi se dvignil v zrak in se razpršil po ruševinah nekdanje Moskve.

ZDA bi tako v prvem trenutku morda res razstrelile vse centre 'odločanja' v današnji Rusiji.

Toda maščevanje bi nato doseglo tudi Washington in druga ključna mesta držav, ki so članice Nata.

To je grozljiva napoved za človeštvo, če bo kdaj uporabljeno jedrsko orožje.

V takšnem konfliktu ne more biti zmagovalcev.

Ruska jedrska raketa po izstrelitvi Vir: RTBH, Sputnik
Ruska jedrska raketa po izstrelitvi. Vir: RTBH, zajem zaslona

Nedavno je nekdanji evropski poveljnik ameriške vojske Ben Hodges posvaril, da se bo njegova država maščevala z »uničujočim napadom« na Rusijo, če bo Moskva uporabila svoje jedrske zmogljivosti v Ukrajini.

Hodges, zdaj lobist pri CEPA (skupina za pritisk, ki jo financirajo ameriški proizvajalci orožja za spodbujanje in vzdrževanje širitve Nata v Evropi), je nedavno tega dejal, da bi Washington lahko napadel rusko Črnomorsko floto ali uničil baze Ruske federacije na Krimu.

A pri tem je pozabil na rusko »Mrtvo roko.«

»Mrtva roka« je ime za ruski sistem povračilnega jedrskega udara, ki nad sovražnika avtomatično pošlje na stotine jedrskih raket brez človeškega posredovanja.

Sistem Perimeter, ki mu na Zahodu pravijo »Mrtva roka«, je sistem za avtomatski povračilni jedrski udar.

Rusija premore 700 jedrskih »nosilnih platform« v obliki strateških bombnikov, jedrskih podmornic in medcelinskih balističnih silosov.

A malokdo ve, da lahko nekatere med njimi delujejo avtonomno in napadejo potencialne cilje tudi, če bi bila v jedrskem napadu Rusija popolnoma uničena.

Sistem se imenuje Mrtva roka.

Kako pravzaprav deluje?

V vročici hladne vojne je namreč sovjetsko vojaško poveljstvo ugotovilo, da je potrebna samo ena jedrska raketa, da uniči poveljniški center jedrskih sil ZSSR.

Sistem Perimeter, ki mu na Zahodu pravijo »Mrtva roka«, je sistem za avtomatski povračilni jedrski udar.

Če bi bilo ozemlje Rusije uničeno v jedrskem napadu, bi sistem Perimeter avtomatsko napadel ozemlje sovražnika z lastnimi jedrskimi raketami.

V vročici hladne vojne je namreč sovjetsko vojaško poveljstvo ugotovilo, da je potrebna samo ena jedrska raketa, da uniči poveljniški center jedrskih sil ZSSR.

Jasno je bilo tudi to, da se bodo z leti izpopolnila sredstva radijsko-elektronskega bojevanja in da bodo potencialno zmogla blokirati standardne nadzorne kanale strateških jedrskih sil.

Zaradi tega je vojska potrebovala nek rezervni načrt, ki bi ob potrebi zagotovil povračilni udar iz vseh jedrskih silosov.

Silos z balistično jedrsko raketo ZDA
Silos z balistično jedrsko raketo ZDA. Vir: Telegram, zajem zaslona

Za izpolnitev naloge so se sovjetski inženirji odločili izdelati medcelinsko jedrsko raketo, ki bi služila kot sprožilec, ki bi ob izstrelitvi sprožil vse ostale jedrske projektile v silosih po vsem ozemlju ZSSR in jih poslal proti sovražniku.

Prvi testi so pokazali, da je raketa sposobna preleteti 4.500 kilometrov na višini 4.000 metrov in v zraku uspešno poslati radijske signale do drugih objektov.

Določili so, da bo nova raketa nameščena v silosu, ki bi bil zmožen preživeti neposreden jedrski napad. Imela bi vnaprej vnesene koordinate poleta, med samim poletom pa bi pošiljala ukaze po radijskih signalih drugim raketam.

Kot podlaga za novo orožje je bila izbrana balistična raketa UR-100N (po NATO klasifikaciji SS-19 Stiletto). Posebej zanjo so inženirji razvili novo bojno glavo, opremljeno z močnim radijskim oddajnikom.

Gradnja se je začela sredi sedemdesetih let in proti koncu desetletja je bil prototip poslan na testiranja. Prvi testi so pokazali, da je raketa sposobna preleteti 4.500 kilometrov na višini 4.000 metrov in v zraku uspešno poslati radijske signale do drugih objektov.

V petih letih je vojaško poveljstvo ZSSR opravilo »bojna« testiranja, da se je prepričalo, ali je novo orožje sposobno preko signala odpreti silos in poslati najmočnejše rakete, kar jih je premoglel Kremelj, na določeno točko - sovražno tarčo.

Novembra 1984 je poveljniška raketa poletela iz Beloruske SSR in uspela prenesti ukaz za izstrelitev do silosa blizu Bajkonurja v Kazahstanu. Raketa R-36M (po NATO klasifikaciji SS-18 Satan), ki je poletela iz tega silosa, je uspešno zadela cilj na poligonu Kura na Kamčatki.

Novo orožje se je tako izkazalo za sposobno prepotovati celotno sovjetsko ozemlje ter med letom pošiljati ukaze medcelinskim jedrskim raketam.

Leta 1985 je sistem postal del vojaške opreme in še danes služi za obrambo ruskega ozemlja.

»Mrtvo roko« ne tvorijo le rakete, ampak tudi omrežje radarjev in satelitov. To je kompleksen računalniški program, ki neprestano analizira širok spekter podatkov, od seizmične aktivnosti in stopenj radioaktivnosti, do podatkov z opozorilnih sistemov pred raketnimi napadi.

»Sistem je bil skozi leta uporabe večkrat nadgrajen. Rusija je vanj najprej integrirala nove radarje, kot je Voronjež, ki so sposobni zaznati izstrelitev rakete do 7.000 kilometrov stran. Kot drugo so inženirji predelali bojno glavo, da bi bila odporna na nova elektronska motilna sredstva, ki lahko prekinejo signale,« je dejal Ivan Konovalov, razvojni direktor Sklada za promocijo tehnologij 21. stoletja.

Putin pripravlja odgovor na teroristične napade Ukrajine
Ruski predsednik Vladimir Putin je pripravil odgovor na teroristične napade režima v Kijevu. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Rakete »Mrtve roke« so po razpadu Sovjetske zveze že prejele nove bloke hiperzvočnih raket. Te rakete letijo s hitrostjo 5-7 kilometrov na sekundo (18.000-25.000 km/h).

Nove rakete so bile integrirane v vojsko hkrati z balističnimi raketami Sarmat.

Vse skupaj ima svoje korenine ne v moči, pač pa slabostih nekdanje Sovjetske zveze.

Leta 1984 je bolehni Konstantin Černenko, 72-letni visok partijski funkcionar, peti generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze in nekdanji vodja aparata Leonida Brežnjeva postal vodja Sovjetske zveze. Ironično je, da je bil glede na današnje dogodke na vzhodu Evrope eden Ukrajinec iz Ukrajine, drugi pa etnični Ukrajinec, rojen v Rusiji.

Štiri leta pred prihodom Černenka na oblast v ZSSR, med povečanimi napetostmi hladne vojne zaradi sovjetske intervencije v Afganistanu, je čez ocean ameriški predsednik Jimmy Carter podpisal zloglasno Direktivo 59 (pD-59), oziroma 'Politiko uporabe jedrskega orožja', katere cilj je bil dati voditeljem ZDA več prožnosti pri načrtovanju in izvajanju jedrske vojne.

»Vodja velike sile se ni izkazal le za fizično slabotnega, ampak za hudo bolnega človeka, pravzaprav za invalida,« je v eni od svojih knjig zapisal njegov naslednik Mihail Gorbačov.

Anatolij Černjajev, ki je bil takrat namestnik vodje mednarodnega oddelka Centralnega komiteja, se je spomnil, da so njegovi pomočniki, ko naj bi se Černenko srečal s španskim kraljem, pripravili dele njegovega govora na majhnih papirnatih kartončkih: »Toda Černenko ni mogel niti prebrati, kaj je napisano na koščku papirja, jecljal je, saj ni razumel ničesar, kar je bral.«

Štiri leta pred prihodom Černenka na oblast v ZSSR, med povečanimi napetostmi hladne vojne zaradi sovjetske intervencije v Afganistanu, je čez ocean ameriški predsednik Jimmy Carter podpisal zloglasno Direktivo 59 (pD-59), oziroma 'Politiko uporabe jedrskega orožja', katere cilj je bil dati voditeljem ZDA več prožnosti pri načrtovanju in izvajanju jedrske vojne.

Vendar pa je uhajanje »strogo zaupne« vsebine zadevne direktive na naslovnice New York Timesa in Washington Posta podžgalo vsesplošne strahove glede posledic jedrskega spopada.

Sporni dokument je predvideval uporabo napredne tehnologije za odkrivanje sovjetskih jedrskih objektov, tudi v vzhodni Evropi in Severni Koreji.

Američani so načrtovali, da bodo na ta mesta izvedli precizne udare in po čim prejšnjem prejemu podatkov o povzročeni škodi po potrebi znova udarili.

Avtorji Direktive 59, med katerimi je bil tudi predsednikov vojaški svetovalec William Odom, so menili, da uporaba jedrskega orožja proti rednim enotam sovjetske vojske ne bo povzročila jedrske apokalipse.

Kljub temu so Odom in njegovi kolegi opozorili, da se bi vojna podaljšala – po njihovi oceni bi lahko trajalo »dneve in tedne«, da bi našli vse tarče, vredne natančnega jedrskega napada.

Pershing 2
Rakete Pershing 2. Vir: Wikipedia

Leta 1983 – leto preden se je Černenko povzpel na čelo Kremlja – so ZDA Zahodni Nemčiji dostavile svoje nove jedrske rakete Pershing II. To je bistveno povečalo možnost, da takšno orožje doseže ZSSR v nekaj minutah.

Kaj pa, če bi se Černenko – »upognjene postave, drhtečih rok, z zlomljenim glasom, ki kliče k disciplini in nesebičnemu delu, listi papirja pa mu padajo iz rok«, kot ga opisuje Gorbačov – moral odločiti za jedrski protinapad?

Kaj če bi bilo celotno sovjetsko vodstvo mrtvo, preden bi imeli možnost ukazati povračilni napad? Kdo bi kontaktiral oddaljena poveljniška mesta in podmornice?

Paničen strah pred obglavljeno državo, državo, ki bi ji bila odvzeta možnost za odgovor, ranljivost, ki ne pušča prostora za odziv, vse to je Sovjete prisililo, da so začeli razmišljati o svojih možnostih.

Pristop, »če pademo, potem vzamemo tudi vse druge s seboj« je bil način dokazovanja, da v prihodnjih svetovnih vojnah ne more in ne sme biti zmagovalcev.

Ta argument naj bi naredil jedrsko vojno tako nesmiselno, da bi postala nemogoča.

Tako se je rodil Sistem usodnega dne.

Leta 1984, takoj po tem, ko je Černenko postal novi sovjetski voditelj, je Valerij Jarinič, polkovnik elitnih strateških raketnih sil, dobil nov položaj - položaj namestnika vodje Glavnega direktorata za raketno orožje.

Sistem – verjetno najsmrtonosnejši projekt v hladni vojni – so neuradno imenovali Perimeter ali »Mrtva roka.« Zaživel je leta 1983.

Prav temu polkovniku je bilo zaupano, da izpopolni sistem z napakami, delno avtomatiziran, ki bi izstrelil medcelinske balistične rakete v povračilnem napadu, če bi bilo sovjetsko vodstvo obglavljeno v jedrskem bombardiranju.

Sistem – verjetno najsmrtonosnejši projekt v hladni vojni – so neuradno imenovali Perimeter ali »Mrtva roka.« Zaživel je leta 1983.

Sovjetska zveza v tem scenariju ni mogla biti tista, ki bi proti Američanom prva izstrelila jedrske ICBM. V tem scenariju bi imele ZDA dovolj sil, da bi s preostalimi sredstvi, ki jih imajo na voljo, povzročile znatno škodo v povračilnem napadu.

Prav tako je bilo nevarno izstreljevati rakete po odkritju ameriških bojnih glav, namenjenih proti ZSSR, saj je bilo do takrat že več primerov lažnih alarmov opozorilnih sistemov.

Edina preostala možnost je bila, da udarijo nazaj šele po dokazani potrditvi napada sovražnika.

A to je bilo preveč odvisno od stanja duha in zdravja generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze.

Razvijalci Perimetra so poskušali čim bolj zmanjšati človeško vmešavanje. Vse, kar bi moral generalni sekretar storiti, potem ko bi prejel kakršno koli informacijo o sovražnikovem napadu, naj bi bilo, da Perimeter postavi v pripravljenost.

Nato bi usoda človeštva in zelenega planeta prešla v roke častnikov, ki bodo morali sprejeti odločitev.

Nato bi usoda človeštva in zelenega planeta prešla v roke častnikov, ki bodo morali sprejeti odločitev. Bili so izolirani v posebnih sferičnih bunkerjih tako globoko pod zemljo, da jih niti jedrski napad ni mogel uničiti.

Ti častniki so imeli seznam treh meril za začetek napada:

– Stanje sistema Perimeter. Če je bil aktiviran, je to pomenilo, da ga je bodisi generalštab bodisi Kremelj spravil v pripravljenost.

– Komunikacija s poveljniki in partijskimi voditelji. Če je bila komunikacija izgubljena, je bilo treba domnevati, da je bilo vodstvo ubito.

– Dejstvo jedrskega napada. Mreža posebnih senzorjev za merjenje ravni sevanja in osvetljenosti, potresnih sunkov in dviga atmosferskega tlaka je ocenjevala, ali je prišlo do jedrskega napada.

Volodimirju Zelenskemu ni mar, če bo sprožil tretjo svetovno vojno. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Če je bil sistem Perimeter aktiviran, bi to pomenilo, da je vodstvo mrtvo in je res prišlo do jedrskega napada, nakar so morali častniki dovoliti izstrelitev komandnih raket.

V 30 minutah bi izdali ukaz za izstrelitev vseh nedotaknjenih jedrskih raket.

Cilj so bile ZDA, skupaj z drugimi glavnimi prestolnicami Nata.

Po besedah ​​Valerija Jariniča, polkovnika elitnih strateških raketnih sil, ki je v času Černenka postal namestnik vodje Glavnega direktorata za raketno orožje, je sistem služil tudi kot zavarovanje pred prenagljenimi odločitvami najvišjega vodstva države na podlagi nepreverjenih informacij.

Dve uri po začetku sovražnosti, ko se bo zdelo, da ni več ničesar in, kar je najpomembneje, nikogar, s katerim bi se lahko borili, se v oddaljeni sibirski tajgi, v kazahstanskih stepah, v močvirjih osrednje Rusije lopute lanserjev raket skoraj istočasno odprejo in na desetine srebrnih velikanov plane v nebo. Trideset minut kasneje so usodo Moskve in Leningrada, Kijeva in Minska, Berlina (tedaj Vzhodna Nemčija - prim.avt.) in Prage, Pekinga in Havane delili tudi Washington in New York, Los Angeles in San Francisco, Bonn in London, Pariz in Rim, Sydney in Tokio.

Po prejemu signala iz sistema za opozarjanje na raketni napad bi najvišji sovjetski uradniki lahko aktivirali sistem Perimeter in počakali na razvoj dogodkov, pri čemer bi lahko bili popolnoma prepričani, da niti uničenje vseh, ki so imeli pooblastilo za izdajo ukaza za povračilni ukrep, ne bo uspelo preprečiti povračilnega napada.

Eden od razvijalcev Perimetra, Alexander Železnjakov, je možni scenarij uporabe sistema »Usodnega dne« opisal takole: »Dve uri po začetku sovražnosti, ko se bo zdelo, da ni več ničesar in, kar je najpomembneje, nikogar, s katerim bi se lahko borili, se v oddaljeni sibirski tajgi, v kazahstanskih stepah, v močvirjih osrednje Rusije lopute lanserjev raket skoraj istočasno odprejo in na desetine srebrnih velikanov plane v nebo. Trideset minut kasneje so usodo Moskve in Leningrada, Kijeva in Minska, Berlina (tedaj v Vzhodni Nemčiji - prim. avt.) in Prage, Pekinga in Havane delili tudi Washington in New York, Los Angeles in San Francisco, Bonn in London, Pariz in Rim, Sydney in Tokio.

Tako kot se je jedrska vojna nenadoma začela, se je prav tako nenadoma končala in uničila vse. Zmagovalcev in poražencev ni bilo. Samo majhne skupine ljudi, ki ne razumejo ničesar, nekje na otokih Tihega oceana, v oddaljenih območjih Afrike in Latinske Amerike, mrzlično vrtijo gumbe tihih radijskih sprejemnikov naenkrat in s strahom opazujejo strele, ki plamtijo nad obzorjem.«

Še vedno pa so bili častniki tisti, ki so morali dati zadnji poziv k dejanju, ki bo uničilo večino človeštva.

Ostaja pa vprašanje, ali so razvijalci Perimetra šli dlje in sistem naredili popolnoma avtonomen ter ga spremenili v pravi uničevalni stroj sodnega dne.

Biden ima novo prioriteto, zaradi katere je usoda Ukrajine že manjši problem...
Ameriški predsednik Joe Biden narekuje posredniško ameriško vojno zoper Rusijo v Ukrajini. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Jarinič, namestnik vodje Glavnega direktorata za raketno orožje v času Černenka sicer trdi, da se generali niso strinjali, da bi Perimeter, sistem usodnega dne naredili popolnoma avtonomnega, čeprav so mnenja njegovih kolegov različna.

Decembra 2011 je poveljnik strateških raketnih sil generalpodpolkovnik Sergej Karakajev potrdil, da sistem Perimeter obstaja še danes in je v pripravljenosti.

Novinarju Davidu Hoffmanu je Jarinič hkrati zaupal, da verjame, da je popolna neumnost ohranjati skrivnost »Mrtve roke«, saj je tak sistem koristen kot odvračilni dejavnik le, če nasprotnik ve zanj.

Prav Jarinič je bil tisti, ki je razkril obstoj Perimetra po razpadu Sovjetske zveze. V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je previdno govoril o ključnih podrobnostih sistema »Mrtva roka« z ameriškim strokovnjakom za jedrsko varnost Bruceom Blairom, ki je razkril obstoj sistema v uvodniku New York Timesa, pri čemer ni omenil ruskega polkovnika, čeprav so se njegovi kolegi v Rusiji dobro zavedali, kdo je informacije izdal.

Leta 2003 je Jarnič objavil knjigo »C3: Jedrsko poveljevanje, nadzor, sodelovanje«, v kateri je navedel še več podrobnosti. Preostanek življenja je preživel v boju za transparentnost znotraj mehanizmov jedrskega poveljevanja in nadzora Rusije in ZDA. »Na jedrsko orožje ne bi smeli gledati kot na politični instrument,« je menil.

Leta 2007 je Jarnič dal podroben intervju za revijo Wired.

V njem je ponovil svojo zgodbo o tehničnih značilnostih Perimetra in, kar je najpomembneje, potrdil, da se sistem nenehno posodablja in da je ponosen, da je sodeloval pri njegovem razvoju; uspešno je opravil svojo nalogo v hladni vojni in lahko še naprej služi.

Po besedah ​​Pyotra Kazulskyja, nekdanjega raziskovalca v Raziskovalnem centru za uporabno informatiko, je danes sistem Perimeter posodobljen in novi nadzorni center opremljen z nevronsko mrežo. Za to sicer ni nobene potrditve.

Drugih virov, ki bi govorili o tem, ni, saj so vse informacije o sistemu tajne. Tudi Bruce Blair je večkrat trdil, da se sistem nenehno posodablja.

Decembra 2011 je poveljnik ruskih strateških raketnih sil generalpodpolkovnik (zdaj generalpolkovnik, še vedno poveljnik RVSN) Sergej Karakajev izjavil, da sistem Perimeter obstaja še danes in je v pripravljenosti.

Razlog več, da se razgrete glave, ki želijo zaradi svojih sebičnih interesov potegniti svet v svetovno vojno, morda celo v jedrsko katastrofo – pravočasno ohladijo.

Vsak na prvi pogled »uspešen prvi udarec« z jedrskim orožjem na Rusijo se bo namreč soočil z maščevanjem »Mrtve roke«, ki bo napadalce uničila, tudi če niti en Rus ne bo več živ.

Kako bi se lahko odvila jedrska vojna pa so analizirali in v videu spodaj javnosti pod imenom Projekt A predstavili tudi raziskovalci ameriške Univerze Princeton.

Delite članek