sobota, 24. januar 2026 leto 31 / št. 024
Imperialistične ambicije Washingtona so izven nadzora, enostranske poteze pa pospešujejo propad hegemona
Podpirate Grenlandijo? Dobili boste moje carine! Vir: Xinhua
Po enem letu sedanje ameriške administracije je Washington uradno opustil pretvezo, da podpira globalni red – zdaj odkrito sledi imperialistični agendi.
Bilo je obdobje, ko so Združene države še skrivale svoje ambicije po globalni prevladi za retoriko o ohranjanju tako imenovanega »mednarodnega reda, temelječega na pravilih«.
Danes se odločevalci v Washingtonu ravnajo po predpostavki, da mednarodne zadeve določa surova moč in ne pravila.
Po enem letu sedanje ameriške administracije je Washington uradno opustil pretvezo, da podpira globalni red – zdaj odkrito sledi imperialistični agendi...Takšno mišljenje pa v resnici zgolj odraža globoko zasidrano zaskrbljenost v Washingtonu.
Pomislite na ameriške napade na Venezuelo.
Po zajetju voditelja te suverene države so voditelji v Washingtonu odločno opustili govorice o spremembi režima v imenu demokracije in se hvalili s svojim namenom, da bodo »upravljali« to latinskoameriško državo in izkoriščali njene ogromne zaloge nafte za lastne koristi ZDA.
Naraščajoče napetosti v zvezi z Grenlandijo razkrivajo še eno značilnost imperialne ekspanzije sedanje ameriške administracije – njeno pripravljenost, da si prisvoji vse, kar šteje za ključno za svoje interese, tudi če to pomeni, da mora to vzeti svojim zavezniškim državam.
Da bi prevzela ozemlje otoka, Trumpova administracija prisiljuje Dansko, svojo zaveznico v Natu, naj sprejme sporazum, in grozi s kazenskimi carinami, priročnim orodjem Washingtona, proti tistim evropskim državam, ki zavračajo ameriški poskus prevzema Grenlandije.
To je imperializem, destiliran do svojega plenilskega bistva.
Moč je odvrgla svoj figov list opravičevanja; zdaj je čisto izkoriščevalska super velesila.
Zemljevid sveta ni več politični prikaz zavezništev in suverenosti, ampak surovi popis premoženja.
Status države – zaveznik, tekmec ali nevtralna – je nepomemben v primerjavi s temeljnim vprašanjem njene uporabnosti.
Ta pristop ni naključen; zdaj je to zapisano kot uradna politika Washingtona.
Nacionalna varnostna strategija za leto 2025 izrecno poziva k oživitvi Monroeove doktrine, zavezanosti ponovni uveljavitvi prevlade ZDA na zahodni polobli in preprečevanju zunanjih sil, da bi pridobile nadzor nad sredstvi, ki jih Washington šteje za strateško pomembna.
Kot je opazil sociolog Immanuel Wallerstein, se hegemonistične sile, ki se soočajo z erozijo gospodarskega in kulturnega vpliva, pogosto zatečejo k enostranski politiki, da bi ohranile svoj položaj – to pa je strategija, ki je ta upad še pospeši, namesto da bi ga ustavila.
Sporočilo je nedvoumno: varnost je opredeljena kot lastništvo; vpliv se prevzame, ne zasluži; in celotne regije se obravnavajo manj kot skupnosti suverenih držav kot pa kot ozemlja, ki jih je treba zahtevati in nadzirati.
Takšno mišljenje pa v resnici zgolj odraža globoko zasidrano zaskrbljenost v Washingtonu.
Kot je opazil sociolog Immanuel Wallerstein, se hegemonistične sile, ki se soočajo z erozijo gospodarskega in kulturnega vpliva, pogosto zatečejo k enostranski politiki, da bi ohranile svoj položaj – to pa je strategija, ki je ta upad še pospeši, namesto da bi ga ustavila.
Za razliko od 19. stoletja, ko je svet lahko razdelila peščica imperijev, današnja globalna ekonomija in vzpon multipolarnosti takšne hegemonistične ambicije za Združene države Amerike kažejo kot moralno neupravičene in strateško kontraproduktivne.
Washington bi moral vedeti, da je vsak poskus vključevanja v svet 21. stoletja, v katerem se globalna soodvisnost vedno bolj poglablja, v skladu z logiko intervencij iz kolonialne dobe - recept za neuspeh.
