REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Država obsodila samo sebe: v Srbiji izrečeno 100 let zapora za uboj novinarja

Država obsodila samo sebe: v Srbiji izrečeno 100 let zapora za uboj novinarjaSlavko Ćuruvija in mesto zločina, v hodniku stavbe v kateri je živel

Specijalno sodišče v Beogradu je naposled obsodilo na maksimalne kazni 30 in 20 let zapora štiri obtožene pripadnike tajne službe državne varnosti (SDV) zaradi brutalnega uboja lastnika, urednika in novinarja časnika Dnevni Telegraf, Slavka Ćuruvije.

Zločin se je zgodil med bombardiranjem ZRJ oziroma Srbije 11. aprila leta 1999. Osumljenima nalogodajalcema in načrtovalcema Ćuruvijinega umora Radomirju Markoviću in Milanu Radonjiću je sodišče prisodilo po 30, njunima podrejenima Ratku Romiću in Miroslavu Kuraku pa po 20 let zapora.

Radomir Marković je bil v času uboja načelnik srbske službe državne varnosti (SDV).

»Dolgo smo čakali pravico, mislim pa da je sodba obtoženim za uboj novinarja Slavka Ćuruvije – zgodovinska. Upam, da je s tem konec obdobja nekaznovanja ali vsaj konec obdobja nekaznovanosti zločinov nad novinarji v Srbiji,« je dejala novinarka i kolumnistka tednika Nedeljnik, Ljiljana Smajlović.

Dodala je, da sicer ne zna pojasniti, zakaj je bilo potrebnih dolgih 20 let, da bi prišlo do obsodbe, vendar je prepričana, da današnja razsodba ni majhna stvar, kadar državo obsodiš za državni zločin in ko država prizna, da so zločin storile pomembne državne ustanove.

Da je bil zločin v srcu državnih institucij, ki še obstajajo, in prav zato, da bi se s tem preprečilo, da bi se še izvajali zločini.

»Zato mislim, da bi bil to zgodovinski dogodek v vsaki državi in vesela sem, da dvajsete obletnice uboja Slavka Ćuruvije ne bomo čakali tako, da bi morali znova priti na mesto zločina in reči: sram nas je, ker nismo uspeli prisiliti te države, da najde morilce in jih obsodi,« je ocenila Ljiljana Smajlović, ki je bila urednica v Dnevnem Telegrafu, ter tesna sodelavka in prijateljica umorjenega Slavka Ćuruvije.

Romić in Radonjić
Izvajalca umora novinarja Slavka Ćuruvije

Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ocenjuje, da se ni sodilo tistim, ki so dali ukaz za uboj novinarja.

»Povsem jasno je, kdo lahko ukaže šefu državne varnosti. Ne verjamem, da se je Rade Marković usedel in rekel: 'Gremo ubit tistega Ćuruviju.' Ko se tak uboj zgodi, je to podobno kot po tisti primerjavi s Savdsko Arabijo, ker vsi takoj sumijo, da je dejansko odgovoren šef države, oziroma, da si nihče ne bi upal ubiti znanega novinarja, če pred tem ni dobil signal z vrha državne oblasti. Ko razmišljam logično, sama sebi rečem – kdo le je lahko Radetu Markoviću naložil takšen zločin, če ne Slobodan Milošević. Mislim pa, da sodba ni pravo mesto za ukvarjanje s takšnim političnim razmišljanjem in da se sodišče ne bi smelo ukvarjati s tem,« je dejala Ljiljana Smajlović.

Kot je dejala sama, je Slobodan Milošević mrtev, Rade Marković pa ni priznal zločina in ni pojasnil svoje razloge za sodelovanje v njem, torej niti v tem, niti v drugih zločinih, zaradi katerih so ga že obsodili.

»Kljub temu pa ni dvoma, kaj bi se edino lahko zgodilo – verjamem, da nihče ne misli, da se je šef državne varnosti sam odločil, da ubije Slavka Ćuruviju«, opozarja Ljiljana Smajlović za agencijo Sputnik.

Slavko Ćuruvija
Slavko Ćuruvija in mesto zločina

Novinar Slavko Ćuruvija je bil umorjen s 17 streli v hrbet v pasaži stavbe, v kateri je stanoval.

Novinar Slavko Ćuruvija je bil umorjen s 17 streli v hrbet v pasaži stavbe, v kateri je stanoval.

Ubili so ga 11. aprila 1999 med Natovim nezakonitim bombardiranjem Srbije. Po pričevanju anonimnega očividca je bil neposredni izvajalec zločina pripadnik srbskih rdečih baretk Luka Pejović, ki je bil umorjen leta 2000.

Odvetnik družine Ćuruvija Rajko Danilović je poleg Radonjića in Romića kazensko ovadil tudi Mirjano Marković, soprogo pokojnega srbskega voditelja Slobodana Miloševića, ki pa je roki pravice zaenkrat nedosegljiva, ker živi v Moskvi, kjer ima politični azil.

Za umor Ćuruvije sta bila obtožena in sedaj obsojena še pripadnika državne varnosti Radomir Marković in Miroslav Kurak, ki je na begu in se mu je sodilo v odsotnosti.

Marković je obtožen za spodbujanje zločina, preostala trojica pa za njegovo izvedbo.

Po obtožnici je Ćuruvijo ubil Kurak, sostorilec pa je bil Romić, ki je z ročajem pištole udaril po glavi Ćuruvijevo soprogo Branko Prpa, medtem ko je Marković pripravil operativni načrt in ukazal umor.

Ćuruvija je bil umorjen, kot izhaja iz obtožnice, po naročilu neznanih oseb z vrha oblasti zaradi javnih nastopov doma in v tujini.

Ključna priča v procesu je bil bivši poveljnik posebne enote rdečih baretk Milorad Ulemek Legija, ki je med drugim obsojen kot eden glavnih organizatorjev atentata na prvega demokratično izvoljenega srbskega premiera Zorana Đinđića.

Radonjića in Romića so na podlagi njegovega pričevanja o likvidaciji Ćuruvije aretirali 13. januarja 2014.

Markovića so aretirali že leta 2001, obsojen pa je bil na 40 let zapora zaradi umora političnega botra in »mentorja« Slobodana Miloševića - nekdanjega prvega človeka Srbije Ivana Stambolića in štirih članov Srbskega gibanja obnove pri poskusu atentata na prvaka SPO Vuka Draškovića na Ibarski magistrali.

Sicer pa je samo teden dni pred umorom Slavka Ćuruvije v režimskem trobilu Politika ekspres izšel članek »Ćuruvija je dočakal bombe zveze Nato«, v katerem se je novinar skliceval na Markovićevo, ki je povedala, da je (izdajalec) Ćuruvija izjavil, da je ZRJ treba bombardirati.

To je bil v resnici neke vrste javen poziv za linč novinarja Slavka Ćuruvije.

V takratni vladi, ki je bila pod Miloševićevo taktirko, pa je bil minister informiranja Aleksandar Vučić, ki je danes predsednik Srbije.

Predsednik, zoper katerega v Srbiji že od decembra lani vsako soboto potekajo srditi protesti, na katerih državljani zahtevajo, da vendarle odstopi.

Mnogi v Srbiji namreč tudi Vučića štejejo za soodgovornega za klavrno usodo novinarja Slavka Ćuruvije.

Ob videoposnetku pričanja novinarja Slavka Ćuruvije pred ameriškim kongresom, v Washingtonu 10. decembra leta 1998 o kršitvah medijskih svoboščin v Srbiji, zato spomnimo na njegove besede: »Mi nimamo izbire. Mi bomo novinarji vse svoje življenje. Oni pa ne bodo politiki do konca življenja.«

Komentarji