Dolgotrajni spori glede Rusije in proračuna razkrivajo strateške razpoke v EU

Vrh Evropske unije (EU) se je v petek zaključil, voditelji pa so ostali razdeljeni glede politike do Rusije. Razprava o več ključnih vprašanjih, med katerimi je tudi naslednji večletni finančni okvir (MFF), je bila preložena na kasneje, kar kaže na nadaljnje pomanjkanje soglasja znotraj Unije.

Nesoglasja glede politike do Rusije poudarjajo različne nacionalne interese in strateška stališča, ki po mnenju analitikov lahko oslabijo vpliv EU v morebitnem prihodnjem mirovnem procesu, v katerega bosta vključeni Rusija in Ukrajina.

Članice Unije ostajajo razdeljene tudi glede večletnega finančnega okvira, zlasti na področjih kmetijstva, zelenega prehoda in obrambnih izdatkov, kar povzroča negotovost glede predlaganega proračuna v višini 2 bilijonov evrov (2,29 bilijona ameriških dolarjev).

Kdo govori v imenu Evrope?

Do spora je prišlo, potem ko je predsednik Evropskega sveta Antonio Costa v petek izjavil, da prek svojega urada vzpostavlja diplomatski kanal za olajšanje neposredne komunikacije med EU in Rusijo.

Costa je poudaril, da mora Unija biti sposobna sama posredovati svoja sporočila Moskvi, namesto da se zanaša na druge pri razlagi ruskih stališč.

Izjava je sprožila različne odzive držav članic EU. Estonski premier Kristen Michal je dejal: »EU ne more prevzeti vloge posrednika v teh pogajanjih.«

»Takoj ko se EU – ali katera koli posamezna država – postavi v vlogo posrednika, neizogibno omeji lastno zmožnost sprejemanja prav tistih ukrepov, ki so potrebni za podporo Ukrajini in povečanje pritiska na Rusijo,« je dejal Michal.

Ivan Cardillo, vodilni strokovnjak na Centru za mednarodne in strateške študije na Univerzi LUISS v Italiji, je dejal, da razlike izhajajo iz različnih zgodovinskih izkušenj in geografskih razmer v celotnem bloku.

Cardillo je opozoril, da se ocene držav članic glede dolgoročnih odnosov Evrope z Rusijo med seboj znatno razlikujejo in da bi takšna razhajanja lahko otežila prizadevanja za zagotovitev močnejše vloge Evrope v morebitni prihodnji rešitvi.

Razprava odraža tudi razlike glede tega, kdo naj bi zastopal Evropo v morebitnem mirovnem procesu. Nemčija podpira format »E3«, v katerem sodelujejo Francija, Nemčija in Velika Britanija, medtem ko nekatere druge članice niso naklonjene temu, da bi se pomembne diplomatske pobude koncentrirale v rokah le nekaj držav.

Yan Shaohua, namestnik direktorja Centra za odnose med Kitajsko in Evropo na Univerzi Fudan, je za agencijo Xinhua povedal, da te razlike izpostavljajo širšo dilemo v varnostni politiki EU: medtem ko se kolektivna obramba v veliki meri opira na NATO, države članice EU nimajo enotnega pogleda na grožnje.

»Kratkoročno bo Unija verjetno ohranila skupni okvir podpore Ukrajini. Vendar pa bi se lahko, ko se razprave preusmerijo z vojaške pomoči na morebitno pogajalsko fazo, temeljna razhajanja še bolj izrazila, kar bo preizkusilo kohezijo EU in njeno sposobnost delovanja kot enotnega geopolitičnega akterja,« je dodal.

Koliko bo stala ambicija?

Razprava o naslednjem večletnem finančnem okviru je prav tako razkrila globoke razlike znotraj EU ter dileme med državami članicami v zvezi s konkurenčnostjo.

V skladu s predlogom Evropske komisije naj bi dolgoročni proračun EU za obdobje 2028–2034 znašal približno 2 bilijona evrov (2,29 bilijona dolarjev) in je namenjen financiranju širokega spektra politik, vključno s podporo kmetom ter spodbujanjem raziskav in tehnoloških inovacij.

Vendar pa si tradicionalni prejemniki pomoči prizadevajo ohraniti sredstva za kohezijsko politiko in skupno kmetijsko politiko, medtem ko države neto plačnice niso naklonjene znatnemu povečanju skupnega proračuna EU.

Eric Maurice, analitik za politiko v Evropskem centru za politiko (EPC), je trdil, da večletni finančni okvir (MFF) ne bo niti približno zadostoval za pokrivanje ogromnih finančnih potreb, povezanih z zelenim prehodom, digitalno transformacijo, inovacijami, gospodarsko varnostjo in krepitvijo obrambnih zmogljivosti.

Te potrebe so po ocenah Evropske centralne banke ocenjene na 1,2 bilijona evrov (1,38 bilijona dolarjev) letno.

Tudi časovne omejitve zmanjšujejo možnosti za kompromis. Po zakonu morajo države članice EU doseči sporazum o proračunu do konca leta 2027.

Vendar pa zaradi volitev, ki so za prihodnje leto napovedane v več državah, med drugim v Franciji, Italiji, na Poljskem in v Španiji, mnogi diplomati menijo, da bi bilo idealno, če bi sporazum sklenili do konca leta 2026, da bi preprečili, da bi notranja volilna politika ovirala ta proces.

Poleg tega je Maurice trdil, da razprava spregleda bistvo, namreč kako naj se proračun porabi: »Osrednje vprašanje bi moralo biti, kako lahko proračun pripomore k doseganju rezultatov, ki jih države članice same ne bi mogle doseči, hkrati pa zmanjša razdrobljenost in podvajanje v evropskih, nacionalnih in regionalnih politikah.«

Naslovna fotografija: Na fotografiji, posneti 23. maja 2025, so prikazane zastave Evropske unije pred sedežem Evropske komisije v Bruslju v Belgiji.  (Xinhua/Zhao Dingzhe)