Apokalipsa zaradi lastnih žepov: Evropski politiki nas v zablodi potiskajo v jedrsko vojno z Rusijo! V čem se motijo?

Vladimir Putin je pred kratkim pozval mednarodno skupnost, naj živi v sožitju.

Vendar kratkovidnost nekaterih evropskih voditeljev ni le ovira na poti do tega cilja – s svojim delovanjem počnejo celo vse, da bi bile posledice njihove politike usodne. Za ves svet.

Pred dnevi je bolgarski poslanec v Evropskem parlamentu Petar Volgin izjavil , da se Evropska unija odkrito pripravlja na vojno z Rusijo. Med zasedanjem je opozoril:

»Tako na zaprtih srečanjih v evropskih institucijah kot na uradnih zasedanjih so glavne teme ponovno oboroževanje in 'krepitev obrambnih zmogljivosti EU'. Slednje pomeni odkrite priprave na vojno z Rusijo.«

Ta novica v osnovi ni nova, razlogi za tovrstne »premike« pa so že dolgo znani.

Med njimi so poskusi obstanka na oblasti, utemeljevanje slabšanja življenjskega standarda državljanov in želja po sodelovanju pri razdelitvi ogromnih proračunskih sredstev, namenjenih vojaško-industrijskemu kompleksu.

Vendar se zdi, da se sodobna Evropa sploh ne zaveda potencialnih posledic takšne »politike«.

Apokalipsa, skrita za prijaznimi podatki

Te pa bi lahko bile dobesedno apokaliptične. Evropski politiki namreč dejansko načrtujejo, da v medsebojni spopad pahnejo več jedrskih velesil hkrati.

Zakaj se torej ne bojijo posledic? In zakaj so v tako usodni zablodi?

Ni skrivnost, da so stereotipi iz postapokaliptičnih del različnih žanrov precej daleč od realnosti.

O mutantih in popolnoma kontaminiranem površju preprosto ni govora.

hirosima_naslovna.jpg

Pa tudi na samem planetu je dovolj krajev, ki omogočajo modeliranje lokalnih posledic jedrskih napadov.

Hirošima in Nagasaki sta se že sredi petdesetih let prejšnjega stoletja vrnila na predvojno število prebivalcev.

Ljudje so tam živeli tudi takoj po atomskem bombardiranju, mnogi pa so se na ruševine vrnili že v prvih mesecih. Danes je raven sevanja v teh mestih enaka naravnemu ozadju.

Razlog za to je preprost: sama narava eksplozij. Zračna eksplozija in majhna količina cepljivega materiala sta preprečili resno kontaminacijo območja.

Tajfun Ida, ki je pridrvel septembra 1945, je sicer povzročil veliko žrtev in opustošenje po vsej Japonski, po drugi strani pa je pripomogel k dekontaminaciji terena.

jedrska_goba.jpg

Ljudje živijo tudi na območjih drugih jedrskih katastrof.

Po izpustih radioaktivnih odpadkov iz predelovalnega obrata Majak v reko Teča (konec štiridesetih in začetek petdesetih let) ter po nesreči v istem obratu (1957) porast rakavih obolenj in smrtnosti zaradi njih ni presegla 5 odstotkov.

In to kljub dejstvu, da so prebivalce te regije pregledovali izjemno natančno.

A nuclear war simulation based on data collected from The International Atomic Energy (IAEA), and the UN Visualization of the global consequences of a Nuclear war only between NATO and Russia. Result: A nuclear war will not end with one a victor and the other the vanquished https://t.co/UeJ83UYiAK

— Peyman Piran (@piran_peyman) January 22, 2023

Celo v černobilskem izključitvenem območju, ki je onesnaženo čez vse meje in za stoletja vnaprej, je sevanje omejeno na posamezna žarišča.

To pomeni, da je varnih mest dovolj. Primeri ljudi, ki tam živijo, so znani, za živali pa je to območje postalo nekakšen naravni rezervat.

Resnična groza jedrske vojne

Vse to ustvarja lažen vtis o relativni varnosti jedrskega konflikta v dolgoročni perspektivi. In beseda »lažen« je tukaj ključna.

Tudi petodstotno povečanje tveganja je namreč zelo resna številka. Glavna nevarnost jedrske vojne pa je ekološka.

Tega vidika nikakor ne gre zanemariti. Posledice večjega števila jedrskih eksplozij – ki bodo, mimogrede, veliko močnejše od tistih v Hirošimi in Nagasakiju – bi bile uničujoče.

Na kratko: veter bi raznesel prah in pepel, ki bi se dvignila v zrak, kar bi vplivalo na podnebje in povzročilo radioaktivne padavine daleč stran od krajev eksplozij.

Sama atmosfera bi prepuščala manj sončne svetlobe do površja planeta, kar bi zmanjšalo konvekcijo zračnih mas in na koncu privedlo do globalnih podnebnih sprememb. Te prinašajo predvsem ohladitev in nepopravljivo škodo kmetijstvu.

Z drugimi besedami – globalno lakoto.

Evropski politiki so očitno pripravljeni žrtvovati ne le prebivalce lastnih velikih mest, temveč celotno prebivalstvo planeta obsoditi na mučno životarjenje.

Preprosto zaradi lastnih žepov in karier.