REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Hočete popravo krivic? Začnite z razveljavljanjem sodb montiranih čarovniških procesov, predlaga znani odvetnik!

Hočete popravo krivic? Začnite z razveljavljanjem sodb montiranih čarovniških procesov, predlaga znani odvetnik!Čarovniški procesi, prva naloga poprave krivic Svete inkvizicije Katoliške cerkve. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Slovenski cerkveni dostojanstveniki pogosto spomnijo na medvojne in povojne dogodke, ko je po kolaboraciji domobrancev in številnih grozovitostih, ki so jih ti storili skupaj z okupatorji partizanska vojska ob koncu vojne likvidirala na tisoče nekdanjih pripadnikov kolaboracijskih enot pa tudi civiliste, ki so bežali z njimi.

Kako daleč v zgodovino je pravzaprav potrebno, da bi se krivice res popravile? Je dovolj nekaj desetletij, morda 76 let? Kaj pa več, si žrtve iz starejših obdobij zaslužijo drugačno obravnavo?

O tem »grozljivo priča 600 in več neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine«, je v pridigi za teharske žrtve na Teharjah včeraj dejal upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Čarovniški proces
Čarovniški proces. Vir: Wikipedia
V čarovniških procesih je namreč v celotni Evropi med leti 1450 in 1750 izgubilo življenje okoli 100.000 ljudi, večinoma žensk.

»Ko v globoki hvaležnosti obhajamo 30. obletnico ustanovitve naše samostojne države, upravičeno pričakujemo, da se bo po vzoru nekaterih drugih evropskih narodov pospešeno nadaljeval tudi proces reševanja še odprtih vprašanj naše medvojne in povojne zgodovine in tako zaželene narodne sprave. Vemo, da je to dogajanje iz dobro znanih razlogov močno ovirano, prav zato smo mi kristjani še posebej poklicani, da v luči in moči naše vere pomagamo in po svojih močeh sodelujemo pri tem nadvse pomembnem dogajanju,« je poudaril upokojeni celjski škof.

Toda, kako daleč v zgodovino je pravzaprav potrebno, da bi se krivice res popravile? Je dovolj nekaj desetletij, morda 76 let?

Kaj pa več, si žrtve iz starejših obdobij zaslužijo drugačno obravnavo?

Svojevrsten odgovor na to vprašanje prihaja iz Norveške.

Znani norveški odvetnik Jostein Løken, partner v odvetniški pisarni Elden AS je bil zmeraj fasciniran nad sežiganjem čarovnic, ki je nekoč potekalo v njegovem rojstnem mestu Elverumu v letu 1625.

Zato je podal pobudo, s katero želi, da se sodni procesi zoper čarovnice obnovijo, sodbe razglasijo za neveljavne in nične, žrtve pa za nedolžne.

V čarovniških procesih je namreč v celotni Evropi med leti 1450 in 1750 izgubilo življenje okoli 100.000 ljudi, večinoma žensk.

Čarovnice, kot jih je videl Goya
Čarovnice, kot jih je videl Goya. Vir: Twitter

Od tega jih je bilo okoli 45.000 ubitih, večinoma sežganih na grmadah.

Zgodovinarka Rune Blix Hagen ocenjuje, da gre za »vznemirljiv, toda zelo zahteven projekt.«

Večino teh procesov je vodila Sveta inkvizicija Katoliške cerkve.

Po mnenju Løkena je čarovniški proces, v katerem so na smrt obsodili lokalno žensko Ingeborg Knutsdatter Økset, njenega sina in sestro ter jih sežgali na grmadi »najhujša krivica, ki jo je bila kadarkoli deležna Norveška« in zato zahteva obnovo montiranega procesa po 396 letih.

Po njegovi oceni si namreč žrtve nepravičnega sojenja zaslužijo »popolnoma drugačen, human in pravičen postopek.«

»Ingeborg je bila obtožena s strani svoje sestre, ki so jo mučili. Isto se je zgodilo z njenim sinom. Vsi trije so bili žrtve zločinov. To me je zmeraj vznemirjalo in tega ne moremo dopustiti,« je ocenil.

Zato je odvetnik Jostein Løken že stopil v stik s potomci ubitih. Nekateri so mu že podpisali pooblastilo za obnovo postopka.

Zgodovinarka Rune Blix Hagen ocenjuje, da gre za »vznemirljiv, toda zelo zahteven projekt.« Vse je namreč odvisno od tega, kako dobro so ohranjeni viri, v katerih so opisana sojenja.

»To bi lahko bilo težko. Iz mojih izkušenj je s temi viri težko, ko začnete iskati okoli 17. stoletja. Ni pa povsem nemogoče,« je ocenila.

Preizkus v vodi
Preizkus v vodi - če splava na površje, je nedolžna... Vir: Wikipedia

Okoli 800 imen norveških čarovnikov in čarovnic je namreč znanih in večina je bila žensk. Več kot 300 so jih obsodili na smrt.

Toda tudi na Slovenskem imamo glede tega bogato zgodovino.

Tudi za slovenske odvetnike bi se našlo zelo veliko dela pri iskanju zločinov cerkvene inkvizicije in preganjanja »čarovnic« na ozemlju današnje Slovenije.

V muzeju Miklova hiša v Ribnici je postavljena edina stalna razstava, posvečena čarovniškim procesom na Slovenskem.

V času čarovniških procesov je bilo v Sloveniji namreč obtoženih okoli 1000 ljudi.

Prevladovale so večinoma ženske - zeliščarke, porodničarke in babice.

Najhujši pregoni so bili na območju med Muro in Dravo.

V muzeju Miklova hiša v Ribnici je na primer postavljena edina stalna razstava, posvečena čarovniškim procesom na Slovenskem.

Prvi proces pod obtožbo čarovništva na Slovenskem je potekal v Celju, leta 1427 proti Veroniki Deseniški. Vendar na njem še ni bilo povsem pravih čarovniških obtožb in se razlikuje od poznejših. Prvi večji čarovniški proces je bil leta 1546 v Mariboru.

Zaradi čaranja je bilo sežganih približno deset oseb.

Čarovniški proces
Priznanje, pridobljeno z mučenjem je veljalo za kralja dokazov. Vir: Twitter

Čarovništva so bile tudi v Sloveniji po navadi obsojene ženske. Na Slovenskem je bilo med obsojenimi 68 odstotkov žensk, 12 odstotkov moških, spol drugih žrtev pa v sodnih spisih ni naveden.

S pomočjo ohranjenega zapisnika lahko razberemo, da gre za tipičen čarovniški proces, na katerem je obtoženka morala priznati, da se je udeležila sabata, da je sklenila pakt s hudičem, da je čarala škodo in drugo.

V muzeju je na primer predstavljen zapisnik čarovniškega procesa, v katerem je čarovništva obtožena Marina Šušarek, Ribničanka, doma iz trga, poročena s čevljarjem, mati šestih otrok, stara okoli štirideset let.

30. aprila 1701 je cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica začelo proti njej čarovniški proces. Ker je kljub vsemu še vedno vztrajala, da je nedolžna, so 6. maja sklenili, da jo bodo posadili na čarovniški stol. Po treh urah mučenja na čarovniškem stolu je priznala, da je čarovnica.

Nato je 11. maja sledila sodba: da se Marina Šušarek drugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, se tam usmrti s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel.

S pomočjo ohranjenega zapisnika lahko razberemo, da gre za tipičen čarovniški proces, na katerem je obtoženka morala priznati, da se je udeležila sabata, da je sklenila pakt s hudičem, da je čarala škodo in drugo.

Tipičen pa je bil tudi v tem, da je šlo za skupinski proces, saj je po doslej znanih podatkih omenjeni proces trajal vsaj dve leti in terjal vsaj sedem žrtev. Žrtve pa so čarovništvo velikokrat priznale po strahovitem mučenju.

Sodni spisi poročajo, da je bilo na Slovenskem čarovništva obtoženih okoli 500 oseb, ker pa so številni spisi izgubljeni lahko domnevamo, da je končna številka okoli 1000.

Čarovniški proces
Čarovniški proces. Vir: Wikipedia

Območje med Muro in Dravo je bilo nedvomno prizorišče hudih pregonov, posebno pred sodišči v Ljutomeru, Mariboru, Hrastovcu in Gornji Radgoni.

Valvasor poroča, da naj bi sredi sedemdesetih let 17. stoletja zaradi čarovništva požgali celotno vas Bočkovo na Notranjskem.

Procesi so se odvijali tudi drugod pred sodiščem, v Laškem, Celju, Krškem, v Poljanah, Ribnici, na Snežniku, v Ljubljani, Škofji Loki in drugje.

Valvasor poroča, da naj bi sredi sedemdesetih let 17. stoletja zaradi čarovništva požgali celotno vas Bočkovo na Notranjskem.

Sodniki so imeli tedaj enostavno delo. Sami sodniki preiskave namreč niso vodili, ampak posebni preiskovalci s »krvnikom« in njegovim hlapcem.

Priznanje, kronski dokaz, je bilo izsiljeno z mučenjem.

Kljub omejitvi mučenja na dvanajst do štirinajst ur, je večina, vsaj na Kranjskem, popustila že po treh do šestih urah.

Čarovniški proces
Kljub omejitvi mučenja na dvanajst do štirinajst ur, je večina popustila že po treh do šestih urah. Vir: Wikipedia

Nekega obtoženega v Zavrču leta 1701 so šele po 31 urah neprekinjenega mučenja prisilili, da je priznal.

Če se danes lahko obnavljajo procesi zoper obsojenega izdajalca Leona Rupnika in druge zločince ter se razglašajo celo za nedolžne, čeprav o njihovih zločinih pričajo nesporni dokazi – zakaj bi potemtakem morali potomci »čarovnic in čarovnikov« trpeti breme lažnih inkvizicijskih obtožb?

Sodnik je potem skupaj z ostalimi »prisedniki«, ki so bili domačini, iz ljudstva, na osnovi preiskave in priznanja preiskovanega, izrekel le še »pravično in zasluženo« obsodbo.

Tako kot na Norveškem bi tudi te procese lahko obnovili.

Če se danes lahko obnavljajo procesi zoper obsojenega izdajalca Leona Rupnika in druge zločince ter se razglašajo celo za nedolžne, čeprav o njihovih zločinih pričajo nesporni dokazi – zakaj bi potemtakem morali potomci »čarovnic in čarovnikov« trpeti breme lažnih inkvizicijskih obtožb?

Cerkev, ki je z inkvizicijo vodila te montirane procese bi pri tem morala aktivno sodelovati in tako najprej temeljito očistiti pred svojim pragom.

In zagotovo bodo pri tem kristjani »še posebej poklicani«, da, kot je dejal Stanislav Lipovšek, »v luči in moči naše vere« pomagajo in po svojih močeh »sodelujejo pri tem nadvse pomembnem dogajanju.«

Delite članek