REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Bella Ciao – kratka zgodovina pesmi odpora, ki bo morda prepevana kmalu, ob padcu janšističnega režima!

Bella Ciao – kratka zgodovina pesmi odpora, ki bo morda prepevana kmalu, ob padcu janšističnega režima!Bella Ciao - Netflix. Vir: Twitter

Desničarji in zagovorniki represije imajo resen problem.

Kje so njihove pesmi, tiste, ki bi izražale najbolj temeljne prvine njihovega pogleda na svet, ki bi jih lahko danes prepevali brez težav, posmeha ali celo zapora?

Lili Marlen je preveč melanholična in nikoli ni bila nacistična.

Fašistične pa so zaradi podžiganja najnižjih človeških strasti in grozovitih zločinov, do katerih so pripeljale, res povsem neuporabne. Zato imajo desnosučni objektiven problem.

Težko je, še posebej v Evropi, prepevati o čistosti rase, koncentracijskih taboriščih, večvrednosti belcev.

Težko je, še posebej v Evropi, veselo prepevati verze o čistosti rase, likvidaciji migrantov, koncentracijskih taboriščih, večvrednosti belcev...

Povsem drugače je s številnimi revolucionarnimi ali odporniškimi besedili in pesmimi.

To najbolje kaže usoda pesmi »Bella Ciao« (Zbogom lepotica), ki je nedavno ponovno zaslovela v Netflixovi seriji  »La casa de papel« oziroma Money Heist, v katerem jo prepevata glavna igralca.

Potovanje pesmi »Bella Ciao« se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, zaslovela pa je šele v šestdesetih letih.

Njena pot se vije od italijanskih partizanov do Gorana Bregovića ter Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič z Vladom Kreslinom in še naprej v vse smeri, od Japonske do Urugvaja, od Tajske do Švedske, od Irana do Španije, od Rusije do Amerike.

Pesem v italijanščini in v srbskem jeziku najdete tukaj. Slovenske Kombinatke jo prepevajo seveda v originalu.

Pesem, ki jo poznamo kot partizansko, je bila najprej socialna pesem, pesem revolta, ki so jo prepevali kmetje na riževih poljih v Padski nižini. V času fašizma so jo sprejeli še drugi kmetje in delavci. Partizani so v celoti spremenili besedilo - razen refrena - in pospešili takt.

Pesem, ki jo poznamo kot partizansko, je bila najprej socialna pesem, pesem revolta, ki so jo prepevali kmetje na riževih poljih v Padski nižini. V času fašizma so jo sprejeli še drugi kmetje in delavci. Partizani so v celoti spremenili besedilo - razen refrena - in pospešili takt.

Že od samega začetka je bila pesem Bella Ciao neločljivo povezana s protifašističnim gverilskim gibanjem, ki se je razvilo leta 1943 po zasedbi severne Italije s strani nemških nacistov. Menijo, da je bila pesem sestavljena v vrstah t. i. Garibaldijevih odredih, ki jih je organizirala italijanska komunistična stranka in imenovani po Giuseppeju Garibaldiju - vodji gibanja za združitev Italije v XIX stoletju.

Zanimiva je tudi ruska različica besedila, ki jo je napisal Anatolij Gorokhov, izvajal pa Muslim Magomayev.

V petdesetih letih je bila paradni konj Yvesa Montanda, francoskega kantavtorja italijanskega rodu, na zadnjo pot so ob njeni melodiji pospremili ameriško kongresnico in borko za ženske pravice Bello Abzug.

Nanjo niso pozabili niti rokerji, skupina Rambles jo je vključila na svoj prvi CD, enako KUD Idijoti iz Pule.

Ko je začel bledeti spomin na partizansko odporniško gibanje, so jo zapeli na spremljajočih demonstracijah ob zasedanju G8 v Genovi.

In še marsikje po svetu.

V nekdanji skupni državi jo je v svojem filmu Most (1969) obudil Hajrudin Krvavec, ko je verze Bella Ciao zapel priljubljeni hrvaški igralec Boris Dvornik.

Ko je Dvornik v vlogi »Zavatonia« skupaj z Igorjem Galom zapel »Una mattina, mi sono alzato ... E ho trovato l'invasor«, so ti verzi postali nesmrtni.

Pesem se je zasidrala v srcih mladostnikov, ki so odraščali v sedemdesetih.

»Nekega jutra sem se zbudil in naletel na okupatorje,« pravi začetni verz pesmi.

Italijanska pesem, ki poziva partizane, da naj se uprejo okupatorjem, katere besedilo je bilo odlično sprejeto tudi v nekdanji Jugoslaviji, je kmalu postala hit. Tudi na Kitajskem.

Med jugoslovanskimi narodi, navajenimi težkih in tragičnih napevov je bila vesela lahkotnost italijanske pesmi, ki se konča s prošnjo partizana, da naj ga njegova draga pokoplje »v gorah pod senco čudovite rože«, sprejeta z navdušenjem.

Postala je stalnica tudi v domačih partizanskih filmih, ki so bili v tistem času kot nekakšni vesterni na jugoslovanski način.

Lahkotnost Borisa Dvornika, ki prepeva pesem Bella Ciao ob polaganju eksploziva, je bila prav nalezljiva.

Melodijo »Bella Ciao« so sicer uglasbili iz stare otroške (!) melodije, po vzoru besedila, ki so ga prepevali delavci na riževih poljih italijanskega severa.

S spremenjenimi verzi je bila bojna himna več odredov italijanskih partizanov iz Romagne, Piemonta, Modene in Bologne.

Toda med drugo svetovno vojno zelo verjetno še ni dosegla ozemlje nekdanje Jugoslavije.

Bella ciao - Boško Buha
Vir: Wikipedia

V širni svet je prodrla šele po vojni, leta 1947 iz Prage, kjer je potekal prvi od »svetovnih festivalov demokratične mladine«, ki se bo ponovil v Budimpešti leta 1949, nato pa v Berlinu leta 1951.

V širni svet je prodrla šele po vojni, leta 1947 iz Prage, kjer je potekal prvi od »svetovnih festivalov demokratične mladine«.

Giovannia Dafini, rojena v Mantovi, jo je leta 1962 posnela za ploščo »I Canti Del Lavoro«.

Ker ji partizanska različica pesmi Bella Ciao ni bila poznana, je svojo pesem posnela v različici, ki se je spominjala.

Pesem je govorila o jutranjem odhodu na težko delo na močvirna riževa polja, kjer med komarji in žuželkami ter pod nadzorom s palicami oboroženih nadzornikov delavci izgubljajo svojo mladost in sanjajo o svobodi.

Partizansko različico je leta 1962 izdal legendarni francoski šansonjer in igralec Yves Montand, sam toskanskega porekla, rojen kot Ivo Livy.

Pesem je bila prvič izvedena leta 1963 na italijanski televiziji.

Nato jo je izvajal tudi Gaber, edinstvena osebnost povojne kulture v Italiji in Sloveniji.

Šlo je za Slovenca Jurija Gaberščka, po rodu iz Gorice v Sloveniji.

Svoj psevdonim je izpeljal iz slovenske besede »gaber.«

V šestdesetih letih so pesem Bella Ciao posneli še večkrat.

Leta 1965 je Milva posnela singel iz obeh različic, tiste iz predvojnih riževih polj iz Padske nižine, v kateri ni govora o partizanih in okupatorjih, ter partizansko.

Zahvaljujoč filmu Most Hajrudina Krvavca, ki so ga tržili po vseh državah sveta, je pesem začela svoje novo življenje.

Izdaje z novimi različicami te pesmi so se množile od začetka sedemdesetih, vključno s kitajsko, japonsko, nemško, rusko, špansko, angleško, francosko, poljsko, madžarsko, kurdsko, dansko, norveško, finsko, švedsko ...

Nato je bila Bella Ciao dolgo pozabljena kljub temu, da so jo prepevali v nekaterih študentskih klubih. Predvsem v Istri.

Bella Ciao so peli tudi v vrtcih in šolah...

Puljska skupina KUD Idijoti je imela v svojem repertoarju podobno pesem »Bandiera rossa, la triumfera«, ki so jo že prej obdelali tudi ljubljanski Pankrti.

Ironično, ko so Bandiero Rosso odpeljali v njen dom - italijansko mesto Reggio di Calabria in leta 1987 zaigrali na festivalu v državi, kjer se je rodila, so na oder nenadoma pritekli karabinjerji. Koncert je bil prekinjen, izbruhnil je prepir med neofašisti in levičarji ter - mednarodni diplomatski incident.

KUD Idijoti so istočasno posneli tudi Bello Ciao na svojem drugem singlu »Bodimo solidarni z bogatimi« - tako, kot so znali: kot zelo čustveno punk pesem.

Znova jo je 'odkril' Goran Bregović, ko jo je zaigral v živo na festivalu z italijansko skupino Modena City Ramblers najbrž zato, ker je bila to edina pesem, ki sta jo poznali obe skupini.

Potem je bila Bella Ciao zopet nekaj časa pozabljena. A znova jo je odkril Goran Bregović, ko jo je zaigral v živo na festivalu z italijansko skupino Modena City Ramblers najbrž zato, ker je bila to edina pesem, ki sta jo poznali obe skupini.

Zdelo se mu je, da je bila publiki všeč, zato jo je vključil v svoj repertoar. In naredil svojo različico.

Pesem je ugledala luč sveta tudi v španski različici - Manu Chao jo je posnel leta 1999.

Njegova različica pesmi ima največ ogledov na YouTubu, več kot pet milijonov, v posnetku pa se nahajajo tudi kadri iz partizanskega filma »Eskadrilja.«

Od takrat pesem počasi, v antiglobalističnem valu kroži po svetu v različnih izvedbah in v različnih jezikih.

Tudi v izvedbi romskih orkestrov in pihalne godbe...

Svoje različice so svetu predstavili tudi ruski zbor »Aleksandrov« (zbor Rdeče armade), britanska skupina Chumbawamba in Anita Lane, velika ljubezen Nicka Cavea.

Leta 2014 se je pesem zavihtela med najbolj priljubljene tudi v Beogradu, v precej nepričakovanem kontekstu - na osrednji proslavi v Sava centru ob 70. obletnici osvoboditve glavnega mesta Srbije.

Šlo je za praznično predstavo »Zgodba o vevericah in nebu« avtorja Vladimirja Kecmanovića, v režiji Dragana Bjelogrlića in ob glasbi Magnifica.

Ob koncu tega dogodka so se na oder Sava centra povzpeli še živeči udeleženci bitke za osvoboditev Beograda oktobra 1944, zdaj že babice in dedki.

Bil je to ganljiv prizor, ki ga je Dragan Ilić opisal takole: »Ti stari starši so lahko po dolgih letih ponosno dvignili glave in pobrali zaslužena priznanja. V strahu pred histeričnim antikomunizmom ali 'komunističnimi' oznakami so od leta 2000 nekoliko marginalizirani in prepuščeni pozabi. Nič jim ni bilo treba reči, svoje so naredili pred 70 leti, škoda, da smo jih pozabili ...«

Ob tem so prepevali Bello Ciao.

In preden je umrla Jovanka Broz, soproga Josipa Broza Tita, si je zaželela, da pesem Bella Ciao zapojejo ob njenem grobu.

Zadnja leta pa je pesem znova zaslovela zaradi televizijske serije »La casa de papel«, ki se je začela predvajati maja 2017 na španskem omrežju Antena 3, kmalu pa jo je prevzel Netflix.

»Kdor je gledal serijo, ne bo zanikal, da je njen absolutni vrhunec, dramaturški, filmski, igralski, simboličen trenutek, ko dva glavna lika povsem nepričakovano, začudena zaradi opojnosti moči učinka, nenadoma, pred zadnjim bojem, zapojeta Bello Ciao,« so komentatorji navdušeno hvalili izvedbo.

Gre za trenutek, ko jo zapojeta »Profesor« in »Berlin«, brata, ki sta si psihološko, socialno in karakterno nasprotna, a jo pojeta srčno, z absolutnim medsebojnim razumevanjem.

Profesor in Berlin
Profesor in Berlin. Vir: Twitter

»'Profesorjevo' življenje se je vrtelo okoli ideje: ideje odpora,« pojasni eden od protagonistov serije.

In nato doda: »Njegov dedek, ki se je boril proti fašistom v Italiji, ga je naučil pesmi in on je naučil nas.«

To je prizor, ob katerem lahko le malokdo ostane ravnodušen.

Zanimive so še številne druge izvedbe te pesmi, na primer tista, ko jo poje v Mostu don Andrea, katoliški duhovnik, partizan in levičar: »Ko je don Andrea umrl leta 2013, je imel v cerkvi pridigo 25. maja nadškof iz Genove. Ni je dokončal: ko je govoril, se je pred cerkvijo dvignil spontani zbor. Na stotine jih je pelo 'Bella Ciao' in pesem se je prelila v cerkev - ljudje znotraj so jo sprejeli in peli ter preglasili nadškofa, ki je prekinil s pridigo. Angeli iz poslikanih fresk in sence partizanov, starodavnih svetnikov in anarhistov, svetopisemskih mučencev in borcev, padlih za svobodo, so si dali nevidne roke, se združili v eni pesmi, v eni ideji in misli, skupaj, večno, vsečloveško.« je ta prizor opisan v nekem časniku.

To pa je tudi pesem, ki se jo je treba znova spomniti tudi te dni, ko smo priče teptanju svobode in razraščanju neofašizma v Sloveniji.

Na to je nedavno opozoril – upravičeno – tudi poslanec Marko Bandelli.

Predsedniku vlade Janezu Janši pa je, zaradi lažjega razumevanja, posvetil pesem v madžarskem jeziku.

To je pesem, ki je in bo ostala aktualna pesem vseh, ki se borijo za svobodo.

In bo morda pesem, ki bo prepevana kmalu, ob padcu janšističnega režima v Sloveniji.

Delite članek