Pred 80. leti: Hitlerjev obisk Maribora in ustanovitev OF, dva prelomna zgodovinska dogodka, a le eden pozitiven

Pred 80. leti sta se v Sloveniji zgodila dva dogodka, a le eden je v zgodovini ostal zapisan kot pozitiven.

Prvi je Hitlerjev obisk Maribora.

V Mariboru se je vodja nacistične Nemčije Adolf Hitler nepričakovano ustavil 26. aprila. Sem se je pripeljal s posebnim vlakom, ki se je ustavil v Špilju, nato pa se je nacistična delegacija z avtom odpravila do Maribora.

Za Slovence se je druga svetovna vojna sicer začela 6. aprila 1941.

Tedaj je Nemčija brez vojne napovedi napadla tedanjo kraljevino Jugoslavijo.

Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno med tri države napadalke: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.

Pred 80. leti, 26. 4. 1941, je Adolf Hitler nenapovedano obiskal nedavno zasedeni Maribor: eden redkih Führerjevih javnih obiskov kakšnega okupiranega mesta po 1940. Tedaj naj bi izjavil znameniti stavek: "Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!" pic.twitter.com/qNS0SWNxvO

— Luka Lisjak (@llisjak) April 26, 2021

Manjše ozemlje petih naselij v okolici Brežic je okupirala tudi hrvaška nacistična tvorba NDH.

S svojim prihodom je Adolf Hitler, vodja Tretjega rajha simbolično pokazal, da jugoslovanske države ni več kot tudi, da so ozemlja slovenske Štajerske in Gorenjske ponovno priključena k ozemljem avstrijskih Nemcev.

Adolf Hitler je v Maribor prispel okrog pol desetih dopoldne.

Najprej se je z avtomobilom zapeljal po Mlinski ulici do Drave, kjer si je ogledal porušen železniški most, nato po Ulici kneza Koclja do Glavnega trga (takrat se je imenoval Adolf Hitler Platz), kjer se je peš sprehodil po delu porušenega glavnega mostu.

Adolf Hitler on the Old Bridge in Maribor, Yugoslavia in 1941. #WW2 pic.twitter.com/xlxfcg3nPw

— Balkan War History (@balkan_war) July 22, 2018

Oba mosta je ob umiku 7. aprila 1941 v popoldanskih urah razstrelila umikajoča jugoslovanska vojska, da je upočasnila nemško prodiranje v Jugoslavijo.

Od tam se je odpeljal na Slomškov trg, kjer se je zanimal za nekatere zanimive mariborske stavbe.

Svoj obisk je sklenil v gradu, kjer so mu mariborski Nemci pripravili veličasten sprejem.

Obenem se je zahvalil tistim pripadnikom nemške manjšine, ki so zadnji dve leti v tajnosti pomagali pripravljati nacistično zasedbo Maribora in slovenske Štajerske.

Še posebej je izpostavil vlogo vodje Kulturbunda na Slovenskem, protestantskega pastorja Hansa Barona, in njegovih sodelavcev pri pripravi nacistične okupacije Slovenije. Posebej je sprejel predstavnike kočevskih Nemcev, kar jim po osvoboditvi ni ravno pomagalo.

V zgodnjih popoldanskih urah se je Hitler s posebnim vlakom vrnil v Gradec, od tam pa nadaljeval pot proti Celovcu.

Maribor je sicer nemška vojska zasedla v začetku meseca, na tisoče prebivalcev pa je moralo praktično čez noč zapustiti svoje domove, preostale je doletelo nasilno ponemčenje.

Slovenski mediji so se po nemški okupaciji leta 1941 nemudoma spremenili v Hitlerjev propagandni stroj.https://t.co/OHgnKAyqqh

— Renton.si (@rentonsi) April 22, 2020

Sledilo je zapiranje slovenskih šol, nemški nacisti pa so tedaj napovedali tudi boj proti slovenski kulturi oziroma njeno iztrebljanje.

Hčere so posiljevali pred očmi mater, sinove mučili pred njihovimi očeti. Zaporniki v Jasenovcu niso bili več človeška bitja, temveč objekti na voljo za izživljanje vsake ustaške kaprice. pic.twitter.com/XY5IPIbNwM

— Uroš Petohleb(@UrosPetohleb) June 5, 2020

Le tri dni po njegovem obisku, 29. aprila 1941, je Maribor že vstal proti svojim zatiralcem. Mladinci so v Volkmerjevem prehodu zažgali dve vozili nacistične civilne uprave in jim na ta način drzno napovedali boj.

S tem dejanjem so mariborski mladinci želeli skaliti nemško veselje.

Nemške oblasti so sicer skupino mladih Mariborčanov hitro razkrinkale in likvidirale.

Slovenija pa se na današnji dan, ki je tudi državni praznik, spominja tudi ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF), ki je bila osrednja odporniška organizacija Slovencev v drugi svetovni vojni.

Osvobodilno fronto slovenskega naroda so ustanovili 26. aprila 1941.

26. aprila 1941 so se v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, krščanski socialist Tone Fajfar, Josip Rus iz vrst Sokolov ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Vidmar.

Ustanovili so protiimperalistično fronto, ki se je kmalu nato preimenovala v Osvobodilno fronto (OF).

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so kot OF pozvali k oboroženemu odporu.

Smrt Fašizmo-Svoboda Narodov - Živela Osvobodilna Fronta

— Simon Mlinar (@Kersterin12) April 23, 2021

Kot dan ustanovitve OF se je sicer uveljavil 27. april, saj je vsaj 20 let po vojni veljalo, da je bil sestanek v Vidmarjevi vili 27. aprila 1941. Do leta 1991 se je zato 27. april imenoval Dan OF, z osamosvojitvijo Slovenije pa se je praznik nato preimenoval v Dan boja proti okupatorju.

V OF ni bilo nobene predvojne stranke, pač pa so vanjo vstopali politični disidenti in frakcije dotedanjih strank obeh političnih taborov.

Skupine so se razlikovale svetovnonazorsko, po politični preteklosti in tudi velikosti.

Odločilno vlogo v OF so ves čas imeli komunisti, čeprav jih je bilo le okoli 1000. Bili pa so zaradi dveh desetletij ilegalnega delovanja najbolj usposobljeni za delovanje v okupaciji.

Leta 1942 je v OF potekal notranji boj za formalno organizacijsko prevlado. Že spomladi so bili na preizkušnji odnosi med komunisti in krščanskimi socialisti, spopad za vodilno vlogo pa se je končal v začetku marca 1943 s podpisom t. i. dolomitske izjave.

V njej so se vse ustanovne skupine strinjale, da so glede vseh temeljnih vprašanj istovetne s stremljenji Komunistične partije Slovenije (KPS).

Slovenski komunisti so nalogo organiziranja oboroženega odpora proti okupatorjem dobili od politbiroja Komunistične partije Jugoslavije. Oborožen odpor so začeli pripravljati mimo OF.

Vsako leto ob istem času se pojavljajo tudi ocene, da je bila Osvobodilna fronta v začetku najprej Protiimperialistična fronta, usmerjena v boj proti imperialistom, torej zahodnim zaveznikom, ne pa proti nacistični Nemčiji.

Komunisti naj bi v tem času zaradi pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo sodelovali, opozarjajo kritiki.

Skrajni čas, da slovenski dijaki začnejo povsod, na javnih in nejavnih mestih, pisati grafite:

OSVOBODILNA FRONTA 2.0

in jih tudi živeti!

Kajti klerofašizem #corrupt @JJansaSDS, s podporo @katoliskacerkev, jim poskuša odreči osebno, poklicno in vsakršno življenje.#diktatura https://t.co/hDNhNfk0GL

— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) February 27, 2021

Kot ključen argument se navaja tudi dejstvo, da so že 1. maja leta 1941 trboveljski komunisti skupaj z nacisti sodelovali pri proslavi 1. maja.

Res je tudi, da je Osvobodilna fronta svoje ime spremenila šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941.

Toda ne glede na to je dejstvo, da so meščanske stranke med vojno sodelovale z okupatorji, medtem ko je OF postala podlaga za oborožen odpor, ki je partizane vzpostavil kot zaveznike z državami, ki so se borile proti nacifašizmu.

Prav tako je sodelovanje na neki proslavi, kjer se je slavilo delo, neustrezno enačiti s sodelovanjem nacistov in komunistov.

Podobno velja tudi za Cerkev, ki nosi veliko breme odgovornosti za sodelovanje z nacisti.

Nedvoumno in jasno je dokazano, da je škof Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot.

Za prvi oborožen spopad Slovencev z okupatorjem v drugi svetovni vojni velja spopad iz 13. maja 1941, ko so se pripadniki antifašistične organizacije Slovencev iz takratne Italije TIGR na Mali Gori nad Ribnico spopadli z italijansko patruljo.

Vodja vojaške organizacije Tigra Danilo Zelen, ki je bil v tem spopadu ubit, je bil prva žrtev protifašističnega gibanja pri nas.

Kršitev po 20.čl. ZJRM-1 s strani predsednika @vladaRS? @policija_si, naznanjam sum storitve kaznivega dejanja. pic.twitter.com/q0nSC6nkG9

— IzRODEk (@izRODEk) April 26, 2021

Zveza združenj borcev NOB je ob 80. obletnici ustanovitve OF sprejela spomenico, s katero poziva k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in vrednot upora, svobode, solidarnost in enakopravnosti.

Ob obletnici bodo pripravili tudi spominsko slovesnost, na kateri bodo pozvali k uporu, saj je po njihovi oceni znova nastopil čas osvobodilne fronte.

Kot je dejal član predsedstva ZZB NOB Marjan Šiftar, je 80. obletnica ustanovitve OF ob hkratni 30. obletnici osamosvojitve države priložnost za pošten in zgodovinsko korekten spomin na temelje Slovenije in premislek o njenem prihodnjem razvoju. Zato v spomenici poudarjajo vlogo in pomen OF in narodnoosvobodilne borbe ter aktualnost njunih vrednot.

Hkrati po besedah Šiftarja zavračajo različne oblike zgodovinskega revizionizma in tudi sovražnega govora ter 'delovanje njihovih nosilcev, ki mu je skupno zanikovanje tudi mednarodno priznane vloge in pomena partizanskega gibanja in NOB, celo njune kriminalizacije'.

Zgodovinar Martin Premk, član predsedstva ZZB NOB, pa je opozoril, da se zgodovina v današnjih časih zelo rada spreminja, sploh zgodovina 2. svetovne vojne, zato so v spomenici navedli tudi nekatera zgodovinska dejstva.

Osvobodilna fronta (OF) je bila po Premkovih besedah podlaga za nastanek partizanske vojske, ki je bila mednarodno priznana in ob koncu vojne del zmagovite antifašistične koalicije.

Na današnji dan, 20. 4. 1944 so domobranci na Bežigrajskem stadionu v Ljubljani, prisegli zvestobo Hitlerju.

Prisego so izvedli pod vodstvom svojega 'generala', zločinca Leona Rupnika, simbolično na Hitlerjev rojstni dan.#75LetZmage #Victory75#Zmaga #Svoboda #Slovenija pic.twitter.com/l6MubcTOJH

— ZZB NOB Slovenije (@Zvezaborcev_NOB) April 20, 2020

Vsi nasprotniki partizanske vojske so bili namreč del nacističnih oziroma fašističnih oboroženih sil, tega pa država danes noče priznati, je dodal.

Tudi predsednik ZZB NOB Marjan Križman je dejal, da imamo v Sloveniji stranko, ki gradi svoj kapital na zanikanju NOB in povzdigovanju domobranstva.

»Smo ena redkih držav, ki se hvali z izdajstvom,« je še poudaril.

Pred 80. leti sta se torej istega dne zgodila dva prelomna dogodka. In verjetno se lahko strinjamo,  da je bil le eden pozitiven. Toda kateri?

Vse bolj se zdi, da mnogi v Sloveniji menijo, da je bil prelomen in pozitiven prvi, ne pa drugi...

Kaj menite vi?