REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Presedla jim je NATO večerja: Kako je slaščica iz Ankare zagrenila življenje Čezatlantskemu zavezništvu

Presedla jim je NATO večerja: Kako je slaščica iz Ankare zagrenila življenje Čezatlantskemu zavezništvuNedavni vrh Nata v Ankari je zaznamoval diplomatski škandal zaradi postrežene sladice. Vir: Posnetek zaslona, X

Medtem ko države tekmujejo za energijo, trgovske poti in sfere vpliva, se je diplomatska fronta odprla tudi glede sladice.

Odkar sta Turčija in Azerbajdžan skupaj vložila zahtevo pri Unescu, da se baklava uvrsti na seznam nesnovne kulturne dediščine kot njihova tradicionalna poslastica, se je izkazalo, da številne države prav to sladico štejejo za del svojih tradicij.

Tako je baklava, sladica sestavljena iz tankega testa, oreščkov in sirupa, postala veliko več kot le poslastica.

Jedo jo od Balkana, preko Bližnjega vzhoda in Kavkaza do Srednje Azije.

Skoraj vsaka država ima svoj recept, a tudi svojo različico zgodovine. Kar daje tej zgodbi poseben pridih.

Prava diplomatska vojna zaradi baklave se je začela že leta 2013, ko je Evropska komisija zaščitila »Antep Baklavo« iz Gaziantepa v Turčiji kot izdelek z geografskim poreklom.

Od takrat spor ni le o okusu, ampak tudi o pravici do zgodovine.

Turški zgodovinarji trdijo, da sodobna baklava izvira iz otomanskega Istanbula. Po drugi strani grški znanstveniki poudarjajo, da njene korenine segajo v bizantinsko kuhinjo, medtem ko vsaj petnajst drugih držav meni, da imajo enako pravico, da to sladico štejejo za svojo.

Da zgodba ni le kulinarična, se je pokazalo v začetku lanskega leta, ko so grški poslanci v Evropskem parlamentu vložili pritožbo, v kateri so opozorili, da Turčija in Azerbajdžan kradeta oziroma, kot je rečeno v nežnem bruseljskem besednjaku, si prisvajata jed, ki pripada grški tradiciji.

Bircan Yildirim je tako komentiral eden od jedilnikov, ki so ga turški kugarji pripravili za visoke goste NATO vrha v Ankari: »27 MILIJONOV Turkov strada, medtem ko jih palača razvaja s svojim razkošnim, kremastim jedilnikom. Večerja v palači v čast vrha Nata - predjedi: Pide, pečena v kamniti peči s trabzonskim maslom in hizijskim satnim medom; zelenjava, kuhana v olivnem olju s prepečenim denizlijskim jogurtom; manti; tradicionalni zavitki iz testa s prepečenim denizlijskim jogurtom in dimljeno paradižnikovo mezgo Ayaş.
Glavne jedi: Brancin s taramo, artičoko Urla gumi in listom vinske trte Tokat
ali
Počasi dušena goveja rebrca s prepečenim trabzonskim maslom, pečenim jajčevcem in firik rižem z gobami smrčki.
Sladica: Mlečna baklava s pistacijevo peno Antep, sladoledom Maraş in bergamotko. Vir: Posnetek zaslona, X

Odgovor Ankare je sledil med nedavnim vrhom Nata, kjer je bila baklava ena glavnih sladic na slovesnih večerjah.

In ne samo baklava, Recep Tayyip Erdoğan je atlantskim gurmanom predstavil vrsto specialitet, ki so predmet regionalnih sporov, in jih predstavil kot del edinstvene turške kulinarične dediščine.

Za ta jedilnik so po poročanju medijev vrhunski turški kuharji delali osem mesecev v sodelovanju z direktoratom za komunikacije turškega predsednika.

Medtem ko nekateri pravijo, da je cilj »krepiti turško blagovno znamko«, se drugi strinjajo, da je Erdoğan, turški predsednik in prvi sultan gastro-diplomacije, v svoj arzenal vključil baklavo, skupaj z droni barjaktar« in revolverji »gummush«.

Samo zato, da bi pokazal, da Turčija enako skrbi tako za trdo kot mehko moč.

Toda tudi tožilec ne počiva. To kaže primer iz Soluna, kjer je neka restavracija zaprosila UNESCO, da tradicionalno enolončnico »patsu« prizna kot pristno grško jed, katere korenine segajo nazaj do Homerja.

Turški mediji so se takoj maščevali s trditvijo, da gre za turško juho z imenom »ishkembe«, pri čemer so se celo sklicevali na spise znanega potopisca Evlije Čelebija iz 17. stoletja.

Za razliko od Grčije Turčija ni začela gastro bitke sama, temveč z Azerbajdžanom.

Tako se je politično partnerstvo obeh držav, ki ga že leta opisuje formula »en narod – dve državi«, razširilo tudi na kulinarično diplomacijo.

Njen izid pa bo znan decembra, ko naj bi prispel odgovor Unesca.

Če bi šlo za vojaško analizo, bi lahko rekli, da se je odprla nova fronta, ki se ne vodi iz jarka, temveč iz ponve.

Toda del strokovnjakov je situacijo vzel izjemno resno in opozoril, da gre za – gastronacionalizem.

»Gre zgolj za simboliko. Dediščina je politično orodje, to ni skrivnost. Države jo uporabljajo za prepoznavnost, prestiž in gradnjo identitete. Z drugimi besedami, gre za poceni mehanizem za spodbujanje nacionalizma in projiciranje tako imenovane mehke moči,« je dejala antropologinja Chiara Bortoloto iz francoskega Nacionalnega centra za znanstvene raziskave.

Strokovnjaki za kulturno dediščino poskušajo znižati temperaturo med sprtimi stranmi in opominjajo, da oznaka Unesca ne prinaša denarja niti ne zagotavlja pomembne podpore.

Največja korist je mednarodna prepoznavnost.

In prav za njo se države borijo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke