Skrivnosti proruskega podzemlja v Ukrajini: Kako Rusija izve za podzemne tovarne brezpilotnih letal, premike in lokacije

Julija Andrijenko, Komsomolska pravda (Kp.ru) - priredba in prevod

Ko beremo poročila o napredku na fronti ali o osvoboditvi še enega mesta ali vasi, se na čisto človeški ravni vedno sprašujemo: so jih tam čakali in bili veseli, da so jih videli? In ne le veseli — ali so pomagali vojakom, posredovali informacije o tankih pod hišami, o tovarnah brezpilotnih letal, o vadbenih in remontnih bazah? O tem, kdo v Ukrajini čaka Rusijo, smo spraševali Sergeja Lebedjeva (klicni znak: Lohmati), ki velja za vodjo proruskega odpora v Ukrajini.

Kdo čaka Rusijo?

Ali je prorusko podzemlje — recimo temu odpor — nekakšen duh Robina Hooda, o katerem vsi govorijo, vanj verjamejo, a ga nihče ni videl? Ali pa ta sila resnično predstavlja grožnjo Ukrajini in vam nudi pomoč?

»V Ukrajini obstaja odpor. Čeprav so ljudje utrujeni, ostajajo zanesljiva sila, tista, na katero se zanašamo že 12 let. Približno polovica ljudi tam nas podpira, 5–6 % pa jih to počne aktivno. Preostala polovica so ljudje, ki sanjajo o tem, da bi zapustili Ukrajino in se nikoli več vrnili. Tam praktično ni več domoljubov. Če bi dosledno sodelovali z ukrajinskim prebivalstvom, bi v šestih mesecih podvojili odstotek aktivnih podpornikov Rusije, nato pa ga potrojili. Moramo stopiti v stik z ljudmi, se z njimi pogovarjati. Mnogi ukrajinski državljani namreč rusko vlado vidijo kot ukrajinsko, le z drugačnimi zastavami.«

In kdo vas tam najpogosteje podpira?

»To so ljudje, stari 35–40 let, s povprečnim dohodkom, z družinami. Med njimi je tudi veliko mladih, ki nam pomagajo popolnoma brezplačno, zaradi ideje. V vrstah odpora so poslovneži in celo visoki uradniki. Vse bi jih opisal z eno besedo: Rusi.«

Potrgane zastave na pokopališčih

V katerih mestih je odpor najbolj aktiven?

»V Odesi, Harkovu, Izmailu, Lozovi in Dnepropetrovsku. Redna poročila prihajajo iz majhnih mest z letališči. Iz osrednje Ukrajine jih je manj, a je to razumljivo: kjer ni letov, ni poročil. In ko ni letov, ljudje presenetljivo hitro pomislijo, da jih je Rusija pozabila, da ni več možnosti za osvoboditev. Aktivnost poročil je odvisna tudi od razpoložljivosti elektrike in interneta, ki je tam pogosto slab.«

Obstajajo uspešne akcije, o katerih je mogoče poročati, ne da bi ogrozili odpor?

»Napad na stavbo teritorialnega nabornega centra (TCK) v Prilukih aprila 2026 so koordinirali naši ljudje. Nato je ruski brezpilotni letalnik Geran z enim samim udarcem zadel stavbo vojaškega urada za registracijo in nabor ter pisarno TCK. Veselje ukrajinskih državljanov ob takšnih napadih je značilno: tudi ljudje, ki so daleč od podpornikov Rusije, pišejo: »Prav jim je!« Štirje vojaški komisarji so bili ubiti, trije pa hudo ranjeni; prisilno vpoklicani vojaki, ki so bili v priporni celici v kleti, niso bili poškodovani. Vse informacije, ki jih prejmemo, večkrat preverimo prek svojih virov. Pred napadom ugotovimo, ali so tam civilisti in kdaj je najboljši čas za napad, da se izognemo škodi nedolžnim ljudem.«

»V Zaporožju uničujemo velika industrijska podjetja, remontne baze, skladišča streliva, vozlišča za proizvodnjo energije ter skladišča in pripravljalna mesta za brezpilotne letalnike. To je sistematično motenje proizvodne in logistične mreže. Motili smo tudi rotacijo v smeri Guljaj-Polje.«

»Pred kratkim so v mojem domačem kraju Nikolajevu na pokopališčih ljudje trgali ukrajinske zastave z grobov vojakov in jih metali v smetnjake. Pomembno? Seveda!«

Odesa in ukrajinska obala Črnega morja. Zemljevid: Wikimedia Commons, CC BY-SA 3.0

Kateri podatki so najdragocenejši?

»Vse, kar človek vidi na lastne oči ali sliši na lastna ušesa: eksplozije, streljanje, zvok dronov. Tudi če se mu samemu nekaj zdi nepomembno, je dragoceno, ko sestavimo sestavljanko različnih informacij. Nekdo je šel k frizerju in zagledal avto z oznakami na boku, ki jih prej ni bilo — posredoval nam jih je in takoj smo prepoznali prednosti in slabosti enote. Nekdo je med vožnjo nenadoma zagledal blokirano cesto ali nadzorno točko, kjer je prej ni bilo. Ali pa nam izvidniški dron pokaže nameščene sile protizračne obrambe, pa se v resnici izkaže, da gre za lažne, napihljive strukture. V Odesi je takšnih stvari veliko.«

Ostanki ukrajinskega drona. Foto: X, posnetek zaslona

Napad na plačance

Ko že govorimo o Odesi — je maščevanje dohitelo morilce in požigalce Sindikatnega doma? Mnogi v Rusiji ugotavljajo, da jim je takrat, 2. maja 2014, postalo jasno: mirne Ukrajine, z venčkom s trakovi in pesmimi o vrtičku, ni več.

»Tudi na tem delamo. V Luganski ljudski republiki (LNR) je polkovnik Kiseljov oblikoval ekipo, ki počne natanko to, kar je po vojni počel Mossad. Ni čudno, da so ga Ukrajinci poimenovali »črni separatist«. In to, kar so dosegli njegovi agenti, se le redko objavi. A delo še poteka, verjemite mi.«

Sindikatni dom v Odesi, kjer je 2. maja 2014 ob spopadih in požaru umrlo 42 ljudi. Foto: Wikimedia Commons, CC BY-SA 3.0

»S pomočjo naših ljudi v Odesi nam je uspelo odkriti območje Langerona, ki se je izkazalo za polno tujih plačancev. Formalno je šlo za civilni objekt z »dopustniki«, a dejanska slika se je izkazala za veliko bolj zanimivo: po sporočilih s kraja dogodka je bila večina tistih v stavbi francosko govorečih z vojaškim znanjem, kar posredno kaže na navzočnost tujih vojaških specialistov ali inštruktorjev, nameščenih pod krinko civilne infrastrukture.«

»Po napadu so območje hitro zaprli: promet je bil omejen v radiju nekaj ulic, civilna reševalna vozila so bila obrnjena nazaj, vstop pa dovoljen le vozilom z vojaškimi registrskimi tablicami — ureditev, značilna za objekte, kjer je pomembno nadzorovati uhajanje informacij. Pomembna je tudi sama izbira lokacije: Langeron ni le obalno območje, temveč del mestne infrastrukture, priročno lociran za osebje z dostopom do pristaniških objektov, logistike in kanalov za zunanje dobave.«

Langeron, obalno območje v Odesi. Foto: Wikimedia Commons, CC BY-SA 3.0

Ko že govorimo o dobavah — Francija, Nemčija in Finska Ukrajini dobavljajo brezpilotne letalnike, opremljene z umetno inteligenco, ki ciljajo na vašo infrastrukturo. Na spletu se ljudje pogosto sprašujejo: zakaj torej ne napadate tistih, ki oborožujejo Ukrajino?

»Jaz bi vprašal: ste pripravljeni boriti se proti drugi državi? Ste pripravljeni iti tja sami? Tu se pozivi k »napadanju« običajno končajo. Ne gre za to, da bi se Rusija baltskih držav bala, ampak za to, da bi to odvrnilo njene sile od napredovanja. Rusija spreminja svoj koncept napadov na Ukrajino: ne gre le za zadetek cilja.

Prvi val napadov uniči energetski sektor, drugi zračno obrambo, tretji tovarniške delavnice, vlake in lokomotive, četrti pa sprejemne točke. Ta serija napadov je videti kot dosledna in vsiljena degradacija ne fronte, temveč celotne podporne infrastrukture: več evropskih sredstev, kot jih vanjo vlagajo, bolj jo oslabimo, ko jih uničimo.«

Kakšen nasvet bi dali vašim ljudem v Ukrajini?

»Ne obupajte in ne jamrajte. Samo zato, ker niste bili obveščeni o določenih ruskih dejanjih, še ne pomeni, da se ne dogajajo. Preberite poročila in videli boste, da napredujemo — ni hitro, a je konstantno. Naj vas ne zavedejo pogajanja z Ukrajino: največ, o čemer se lahko dogovorijo, je izmenjava ujetnikov; zmaga sama bo prišla šele na bojišču. Kako hitro, je odvisno tudi od vas — vsaka informacija je dragocen prispevek. A ne pozabite, da SBU izpopolnjuje svoje metode. Našim tovarišem pogosto rečem: raje mi ne povejte ničesar, kot da vas ujamejo. Dejstvo, da se proti nam borijo moralne pošasti, jih še ne naredi za bedake.«

Osem trenutkov Stierlitza*

Sergej Lebedjev je pojasnil, kako prorusko razpoloženi ukrajinski državljani lahko posredujejo informacije, ne da bi postali tarča ukrajinske varnostne službe SBU. Njegova navodila:

1. Informacije pošiljajte le, če ste prepričani, da vas nihče ne opazuje. (Lebedjev kanal za prejemanje informacij: @Lebedev_771)

2. Po pošiljanju sporočilo izbrišite in počistite predpomnilnik telefona. To je dolgočasno in traja pol minute, vendar vas bo rešilo v primeru suma.

3. Nikoli javno ne objavljajte fotografij predmetov, ki ste jih posneli z okna ali balkona svojega stanovanja. SBU lahko v nekaj minutah, če ne v sekundah, natančno določi lokacijo fotografije.

4. Za posredovanje informacij ne uporabljajte istega računa kot za korespondenco ali klepet. V klepetih ne delite podrobnosti o svojem življenju — kje ste študirali, kje delate, kakšen je vaš zakonski stan, ali imate danes vodo in elektriko. Sovražniku ne dajajte nobenih namigov pri iskanju vas.

5. V nastavitvah zasebnosti skrijte svojo številko in ne sprejemajte klicev; avatar naj bo nekaj generičnega, na primer fotografija neznanca, obrezana s skupinske fotografije, in neko preprosto ime, kot je Fjodor Batarejkin.

6. Nikakor ne odgovarjajte, če vas kontaktira »oficir FSB« ali sam Sergej — Sergej nikoli ne pošlje sporočila prvi. Sovražnik je ustvaril več lažnih računov z Lebedjevo fotografijo in se obrača na zasebna sporočila s prošnjo za podatke; nato SBU sporoča, da so pridržali še nekaj »Lohmatijevih agentov«.

7. Naročite se na ukrajinske kanale, tudi »opozicijske« — to bo opazno že med najmanjšo preiskavo. In nadzorujte svoja čustva: vaše veselje, da je ruska raketa zadela ključni ukrajinski objekt, bo marsikdo interpretiral na zelo specifičen način.

* Stierlitz je sinonim za vohuna na (post)sovjetskem prostoru. Po knjižnem junaku, sovjetskem superagentu v Hitlerjevi Nemčiji, so v ZSSR posneli izjemno uspešno nadaljevanko Sedemnajst trenutkov pomladi, ki je v sedemdesetih letih med predvajanjem na TV izpraznila ulice tudi v SFRJ. Glavni igralec Vjačeslav Tihonov je obiskal oboževalce serije tudi v Ljubljani. (Opomba uredništva)