torek, 19. november 2024 leto 29 / št. 324
Atacama: puščava, kjer se pod sipinami kopičijo gore naših, zaradi mode in potrošništva zavrženih oblačil
Globoko sredi čilske puščave Atacama nastajajo nove sipine – toda ne iz peska, ampak iz lanskoletnih neprodanih oblačil z vsega sveta.
Oblačila iz trgovskih verig in tovarn, ki so žrtev hitro spreminjajoče se mode so običajno polna različnih kemičnih spojin barvil ter se tudi zato biološko ne razgrajujejo.
Rezultat: okoljska katastrofa, ki je bila do zdaj večinoma spregledana.
Al Jazeera je ocenila, da do 59.000 ton oblačil, ki jih ni mogoče prodati v ZDA ali Evropi, vsako leto konča v pristanišču Iquique v prosti coni Alto Hospicio na severu Čila.
This is the gigantic mountain of discarded new clothes in Chile's Atacama desert.
— Brian Roemmele (@BrianRoemmele) November 13, 2021
Miles of new clothes.
Made in China, Bangladesh and sent through Europe, Asia, US before dumped in Chile.
Because it is “out of fashion”.
Total energy of a small country—wasted—each year. pic.twitter.com/exJOHdZLI0
Ti so namenjeni za nadaljnjo prodajo v Latinski Ameriki, vendar le 20.000 ton oblačil dejansko prepotuje celino.
Kar se ne proda v Santiagu in kar ne pretihotapijo in pošljejo v druge države, ostane v prosti coni.
Nihče ni odgovoren za čiščenje in nihče ne bo plačal potrebnih tarif za odvoz.
Chile’s Atacama Desert: Where Fast Fashion Goes to Die
— Ian McCausland (@ianmcc) November 16, 2021
https://t.co/j4I235KcvV
Žal lahko traja več sto let, da se ta oblačila razgradijo -, če sploh. Občinska odlagališča ne sprejemajo tekstila zaradi kemičnih spojin, ki jih vsebujejo.
Zato se sčasoma do 39.000 ton neprodanih in nezaželenih oblačil vsako leto s tovornjaki odpelje v najbolj suho puščavo na svetu, kjer sipine dobesedno prekrijejo številne plasti zavrženega tekstila.
Medtem ko so človeški zunanji učinki divjega potrošništva – z otroškim delom in grozljivimi razmerami v tovarnah – dobro dokumentirani, so okoljski stroški te plati divjega kapitalizma, ki vztraja na hiperprodukciji in profitih, ki jih dosegajo s pomočjo velike količine prodanih izdelkov – težje razumljivi.
Resnica pa je, da »hitri modni trendi« porabijo nezaslišano količino vode – do 7500 litrov vode za en sam par kavbojk, ugotavljajo v poročilu OZN.
#Chile's Atacama Desert littered with heaps of fast fashion leftovers#clothes #fastfashion #AtacamaDesert pic.twitter.com/DM3j2KVLHX
— Ruptly (@Ruptly) November 13, 2021
To je enaka količina vode, ki jo povprečen človek popije v sedmih letih, je opozorilo mednarodno telo. Agencija OZN UNCTAD ocenjuje, da modna industrija vsako leto porabi približno 93 milijard kubičnih metrov vode, kar je dovolj za potešitev žeje petih milijonov ljudi.
Tekstilna industrija je druga najbolj onesnaževalna industrija na svetu - takoj za naftno.
Poročilo je tudi ocenilo, da približno pol milijona ton mikrovlaken letno konča v oceanih zaradi hitre mode in vašega pralnega stroja. To je enako 3 milijonom sodčkov nafte.
Kar zadeva podnebne spremembe, proizvodnja oblačil vsako leto predstavlja od 8 do 10 odstotkov svetovnih emisij ogljika več, kar je več, kot vsi mednarodni leti in pomorski prevozi skupaj.
Vsi se s tem ne želijo sprijazniti.
Franklin Zepeda je ustanovil EcoFibro za spopadanje s to večinoma nevidno okoljsko katastrofo.
Njegovo podjetje izdeluje izolacijske plošče z uporabo zavrženih oblačil. »Želel sem prenehati biti del problema in postati del rešitve,« je za AFP dejal o podjetju, ki ga je ustanovil leta 2018.
Toda vseh problemov se ne da rešiti na ta način.
Velik problem so tudi tekstilne tovarne, ki odpadke spuščajo v reke, še posebej v Indiji.
»Izvajamo hidrocid,« je o tej umazani praksi povedala Sunita Narain, generalna direktorica Centra za znanost in okolje v Indiji. »Namerno ubijamo naše reke.«
Bisrakh Jalalpur, Noida, Greater Noida, Kanpur, Lucknow and Bhiwari are the city which have three types of pollution are air pollution, water pollution, soil pollution Faridabad, India is the most polluted city pic.twitter.com/2er1a0Qwim
— Gk James (@GkJames2) August 18, 2021
Leta 2017 je dokumentarni film o onesnaženju vodnih poti, ki ga povzroča hitra moda, ugotovil, da usnjarne odlagajo strupeni krom v oskrbo z vodo v Kanpurju v Indiji.
Kemikalija je nato končala v kravjem mleku in kmetijskih izdelkih.
Vsi ti okoljski stroški niti ne upoštevajo onesnaženja ob koncu življenjske dobe, ki ga povzročajo oblačila. Neprodana oblačila se običajno sežgejo, zakopljejo ali prevažajo s tovornjaki v Čile.
V vseh teh scenarijih se strupi, ki jih vsebujejo oblačila, sproščajo v zrak in podzemne vodne kanale.
Barve, bleščice in drugi dodatki, zaradi katerih so oblačila v slogu trenutka, običajno škodujejo okolju, ko se kemikalije izpirajo in oblačila ne razgradijo.
Rešitev seveda obstaja, to pa je – omejitev potrošništva. Toda to je v nasprotju s sedanjim modelom kapitalizma.
Analiza kaže nenehen porast potrošništva.
El consumo desmedido y fugaz de ropa ha hecho crecer de manera exponencial los desechos textiles en el mundo, que tardan unos 200 años en desintegrarse. Al menos 39.000 toneladas terminan como basura escondida en el desierto de Atacama, en el norte de Chile. pic.twitter.com/dJuXg6L7Lz
— NEXpanama (@NexPanama) November 16, 2021
Agencija McKinsey ocenjuje, da je povprečni potrošnik leta 2014 kupil 60 odstotkov več oblačil kot leta 2000, poroča Insider.
To je v skladu s podvojitvijo proizvodnje oblačil med letoma 2004 in 2019, ki jo je ugotovila fundacija Ellen McArthur.
Strokovnjaki zato priporočajo manj pogosto menjavo oblačil in izbiranje takšnih, ki lahko trajajo dlje časa.
Toda to zahteva spreminjanje navad potrošnikov in celotne industrije – ter verjetno tudi sistema proizvodnje in predvsem družbenega sistema, ki temelji na potrošništvu.
In dokler se to ne bo spremenilo, bomo še naprej zastrupljali planet.