ZDA imajo dolgo zgodovino političnih umorov. Zakaj pa je drzni atentat na Sulejmanija nevaren presedan?

ZDA imajo dolgo zgodovino političnih ubojev, vendar je atentat na iranskega poveljnika sil Al Kuds Kasema Sulejmanija je edinstven, ne samo po metodi, ampak tudi po predrznosti usmrtitve, ob popolni ignoranci pravnih vidikov ali nevarnih in dolgoročnih posledic za človeštvo, piše Guardian.

Časnik navaja, da ZDA že desetletja uporabljajo različne zapletene tehnike političnih umorov, od zastrupitve prvega premierja Konga Patrisa Lumumbe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja do večkratnih poskusov umora kubanskega voditelja Fidela Castra, prav tako z zastrupitvami.

Toda po oceni Guardiana, je bil uboj generala Sulejmanija poseben sam po sebi, že zaradi predrzne izvedbe likvidacije drugega človeka Irana na iraškem ozemlju in ob mednarodnem letališču v Bagdadu.

»Metoda sama po sebi niti ni tako pomembna, kajti kaj pomeni za žrtev, če je bila sežgana kot Sulejmani ali usmrčena po državnem udaru, ki ga je režirala CIA, kot je to bil primer leta 1963 z iraškim voditeljem Abdulom Karimom Kassemom?« ocenjuje britanski časnik.

Charles Lister z Inštituta za bližnjevzhodne študije v Washingtonu pravi, da ZDA sicer ne prakticirajo javnih eksekucij visokih državnih uradnikov tretjih držav in to na prostem, kot se je to prvič zgodilo v primeru Sulejmanija, druge najmočnejše osebnosti v Iranu, takoj za vrhovnim vodjo ajatolo Hamenejem.

....of PROTESTERS killed in Iran itself. While Iran will never be able to properly admit it, Soleimani was both hated and feared within the country. They are not nearly as saddened as the leaders will let the outside world believe. He should have been taken out many years ago!

— Donald J. Trump (@realDonaldTrump) January 3, 2020

Zlobna tvita ameriškega predsednika Donalda Trumpa, s katerima se je javno in zmagoslavno bahal po uboju Sulejmanija, v kombinaciji s skoraj ničnimi prizadevanji za opravičevanje in utemeljitev tega dejanja bodisi po črki domačega bodisi mednarodnega prava, sta pripeljali do tega, da so zdaj tudi Združene države obtožene enakih zločinov, za katere do do sedaj sicer bremenile svoje sovražnike, poudarja Guardian.

Zato je bilo za pričakovati, da iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif atentat na Sulejmanija označi kot »akt mednarodnega terorizma.«

The US' act of international terrorism, targeting & assassinating General Soleimani—THE most effective force fighting Daesh (ISIS), Al Nusrah, Al Qaeda et al—is extremely dangerous & a foolish escalation.

The US bears responsibility for all consequences of its rogue adventurism.

— Javad Zarif (@JZarif) January 3, 2020

Politični analitik Univerze MIT Vipin Narang opozarja, da »umor Sulejmanija ni bilo dejanje odvračanja, temveč obglavljanja.«

Assassinating Suleimani wasn’t deterrence. It was decapitation. Which is fine, but let’s call it what it is. pic.twitter.com/y17OB9yecC

— Vipin Narang (@NarangVipin) January 3, 2020

V zadnjih pol stoletja ni manjkalo ameriških posredovanj, ki jim je bil cilj poskusiti - v nekaterih primerih pa so bili celo uspešni - odstraniti tuje nasprotnike z uporabo zelo dvomljivih pravnih in etičnih zasnov.

Časnik spominja, da so ZDA tudi same priznale, da so Castra skušale ubiti najmanj osemkrat, čeprav je resnično število poskusov atentata verjetno precej višje.

#Suleimani killing the latest in a long, grim line of US assassination efforts https://t.co/zKz3oejPOC#NoWarWithIran #USMilitaryOutofShannon #US #warcrimes #Iran #Iraq

— ZazaFL (@ZazaFL) January 11, 2020

William Blum, avtor knjige »Ubijanje upanja: intervencije ameriške vojske in CIA po drugi svetovni vojni« (Killing Hope: US Military and CIA Interventions Since World War II), opozarja na zajetno vrsto ameriških grehov, začenši z invazijami, bombnimi napadi, strmoglavljenjem vlad, atentati, mučenji in odredi smrti, ki so bili neke sorte paravojaška pošast, stroj za ubijanje, strah in trepet umazane vojne.

»To ni lepa prav slika ZDA,« je sklenil avtor knjige.

CIA je bila v 60. in 70. letih 20. stoletja tako razposajena na mednarodnem parketu, da je leta 1975 Churchov senatni odbor v ZDA preiskoval veliko število zlorab tajnih služb in poskusov umorov tujih voditeljev, vključno z Lumumbo, Rafaelom Trujillom iz Dominikanske republike, Ngo Dinh Diemom iz Vietnama in, seveda, Fidelom Castrom.

Naposled je tedanji ameriški predsednik Gerald Ford prepovedal vpletanje ZDA v politične poboje na tujem, vendar ta prepoved ni trajala prav dolgo …

»ZDA od leta 1976 naprej še vedno poskušajo izkoreniniti tuje voditelje, ki jim niso po godu« poudarja Guardian in dodaja, da je nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan leta 1986 sprožil bombne napade na libijskega voditelja Moamerja el Gadafija.

Ob tem je tudi Severna Koreja pred dvema letoma naznanila, da je CIA poskušala umoriti njenega vodjo Kim Jong-una.

Toda večina ameriških intervencij v novejši zgodovini je bila skrbno prikrita in izvedena pod radarjem.

Tam, kjer je šlo za intervencije s katerimi je bila javnost seznanjena, so bili tarče praviloma skrajneži iz milic ali militantnih skupinah, kot je Islamska država ...

V nasprotju s tem so se ZDA vse do prihoda Trumpa v Belo hišo izogibale napadom na visoke državne uradnike iz suverenih držav na očeh javnosti, zato je primer atentata na Sulejmanija - nevaren presedan.

Ali, kot je v Interceptu zapisal James Risen: »Amerika je v moralnem prepadu. Kljub temu pa Kongres, tisk in javnost ne želijo priznati, da stojimo v krvi. Narod dovoljuje delovanje morilskega demagoga in vsi smo soodgovorni. Predsednik ZDA je umoril visokega uradnika tuje vlade. Uboj generalmajorja Kasema Sulejmanija prejšnji teden je državno podprt umor. Toda nihče med elito v Washingtonu ne želi priznati, da je Donald Trump morilec,« opozaja znani novinar.

“The U.S. gained public and legal support for targeted killings only for what it described [as] ‘non-state actors.’ That is where Trump has now crossed a clear line. He conducted a drone strike to murder the official who served as Iran’s viceroy in Iraq.” https://t.co/gDWTi6cVJR

— Murtaza M. Hussain (@MazMHussain) January 11, 2020

Razlog za ta sklep je preprost. ZDA imajo namreč uveljavljeno »prepoved atentatov,« ki je bila uvedena prav po sklepih Churchovega odbora.

V tistem času, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa zanimivo, nihče v ZDA sploh ni zagovarjal ubojev kot orodja moderne države. Za demokracijo, ki je želela služiti kot primer je bilo to nesprejemljivo.

Toda nato so demokratski in republikanski predsedniki v dveh desetletjih to prepoved poskusili zaobiti.

To jim je deloma uspelo tudi s pomočjo nove tehnologije nadzora, dronov, brezpilotnih letalnikov in daljinsko vodenih raket.

The US military and CIA bought tons of Predator drones to carry out assassinations in far reaches of the world. Predator drones are now modified to perform expanded domestic aerial surveillance in America, including a pilot program in San Diego: https://t.co/SfnJc6HmrR

— Lee Fang (@lhfang) December 26, 2019

Pri tem so si pomagali z vladnimi pravniki, ki so napisali »tajna pravna mnenja«, ki so jim dovoljevala takšne uboje.

S tem je začela že Clintonova administracija – leta 1999 so sicer neuspešno bombardirali tudi rezidenco Slobodana Miloševića v  Beogradu - nato pa sta prakso ubojev z droni nadaljevala predsednika George Bush in Barack Obama.

Pogosto sta se sklicevali na to, da sta napadali le »strukture poveljevanja in nadzora.«

When are we going to learn that CIA Assassinations plots doesn't worked in past and it wouldn't work now! pic.twitter.com/iwNCldllfx

— AmericanPatriot (@America23052679) January 10, 2020

Deloma je to dovoljeval tudi zakon AUFM. Tudi ti uboji so bili po črki mednarodnega prava še vedno nezakoniti, vendar so imeli podporo vsaj v ZDA, ker so bili vedno usmerjeni proti »ne-državnim akterjem« v »asimetričnem boju«.

»Tukaj je Trump prestopil jasno črto. Izvedel je napad z dronom, da bi umoril uradnika, ki je služil kot odposlanec Irana v Iraku. Kasim Sulejmani zagotovo ni bil 'nedržavni akter',« opozarja Intercept in pojasnjuje, zakaj se zadnji uboj tako zelo razlikuje od vseh ostalih.

ZDA so to formalno »pokrile« tako, da so enote Al Kuds, kot del Iranske revolucionarne garde (IRCG) skupaj s celotno gardo razglasile za »teroriste«. To je bil prvi primer, da so ZDA del vojske druge države označile za teroristično enoto.

Can covert action be used for targeted assassinations by the CIA? Executive orders are still in place, @BradMossEsq points out, but "the office of the president issues EOs and the office of the president can choose to ignore the EO." #Soleimani https://t.co/7dYSSV1zpH

— Naveed Jamali (@NaveedAJamali) January 10, 2020

S tem so formalno Trumpu tudi omogočili likvidacijo »terorista«, toda po črki mednarodnega prava so izvedli atentat na pripadnika tuje vojske v tujini, ki ga je mogoče razumeti kot napad in agresijo. Druga, napadena država (Iran) pa ima v tem primeru pravico do obrambe.

Šlo je za čisto maščevanje, nepremišljeno agresijo in nabiranje političnih točk. In glede tega ima, ob razpravah, ki so se na to temo razvile tudi v Sloveniji seveda popolnoma prav evropski poslanec dr. Milan Brglez, medtem ko so njegovi kritiki – zgrešili bistvo.

Edini še preostali izgovor ZDA, češ da je bil atentat na Sulejmanija nujen zaradi neposrednega napada, ki naj bi ga pripravljal Sulejmani pa se je prav tako izkazal za neresničnega.

Celo ameriški obrambni minister Mark Esper je moral priznati, da takšne informacije, o resničnem skorajšnjem napadu na ameriške cilje (domnevno na štiri veleposlaništva, itd.) v Washingtonu pred napadom na Sulejmanija dejansko niso imeli.

In zato tudi ne bi smeli izvesti napada nanj – ki pa so ga.

» WikiLeaks: CIA Can Hack Cars To Carry Out Undetectable Assassinations – Just Like Michael Hastings | https://t.co/o7ffhn6MvM https://t.co/hUesDV5WEe

— Jerry Dean Bowers (@vipertoxin) January 7, 2020

Ceno za to pa je, za zdaj, plačalo »le« 176 civilistov, potnikov nesrečnega ukrajinskega letala, ki so ga na vrhuncu napetosti sestrelili v Iranu …