REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Heroj delavskega razreda: Kako je »en idiot s kitaro« zavrnil osem milijonov dolarjev

Heroj delavskega razreda: Kako je »en idiot s kitaro« zavrnil osem milijonov dolarjevPesem Oliverja Anthonyja je tako rekoč čez noč nabrala več deset milijonov ogledov in medtem ko so jo konservativne in republikanske javne osebnosti sprejele kot delavsko himno, jo liberalni establišment kritizira kot himno (ekstremne) desnice. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Pesem »Bogataši severno od Richmonda« se je skoraj čez noč povzpela na vrh lestvice iTunes v ZDA in med drugim zbrala več kot 25 milijonov ogledov na YouTubu in družbeni platformi X (prej Twitter).

V začetku avgusta je glasbenik, znan pod umetniškim imenom Oliver Anthony, izdal svojo prvo pesem, »Bogataši severno od Richmonda« (Rich Men North of Richmond), s čimer je označil začetek ene največjih glasbenih senzacij v zadnjem času - hkrati pa povzročil ostre delitve med ameriškimi republikanci in demokrati.

Pesem »Bogataši severno od Richmonda« se je skoraj čez noč povzpela na vrh lestvice iTunes v ZDA in med drugim zbrala več kot 25 milijonov ogledov na YouTubu in družbeni platformi X (prej Twitter).

Skromno producirano pesem spremlja prav tako skromen video, ki prikazuje Anthonyja poleg njegovega psa in prikolice, v kateri očitno živi, ​​medtem ko poje o gorju delavskega razreda, ki ga »ta država kar naprej brca«, o ničvrednosti dolarja v očeh povprečnega Američana in »žalostnem« stanju sveta, za kar krivi »premožne ljudi severno od Richmonda.«

Medtem ko se komentarji posameznikov, tako na družbenih omrežjih kot v poročilih z brezplačnega koncerta, ki ga je Anthony imel v Moyocku v Severni Karolini, večinoma zožijo na hvaljenje »proameriške« perspektive njegove glasbe in spretnosti, s katero poslušalcem približa izkušnjo delavskega razreda v Ameriki, je v medijih mogoče prebrati veliko tudi o politični delitvi glede »Bogatih severno od Richmonda«.

Poleg drugih konservativnih javnih osebnosti je Anthonyjevo pesem na X pohvalila tudi republikanska članica predstavniškega doma ameriškega Kongresa in privrženka Donalda Trumpa Marjorie Taylor Greene, ki jo je označila za »himno pozabljenih Američanov, ki resnično podpirajo ta narod in, na žalost, svet, s svojimi težko prisluženimi davčnimi dolarji in neverjetno trdim delom.«

»Ta pesem predstavlja moje okrožje in prebivalce Amerike, ki jih poznam in ljubim,« je sklenila Taylor Greene.

Liberalni mainstream mediji pa so Anthonyja večinoma kritizirali zaradi občinstva, ki ga pritegne, prav tako so v njegovih privržencih prepoznali sledilce razvpite teorije zarote QAnon, medtem ko so mu različni komentatorji oponesli tudi številne druge pomanjkljivosti, kot na primer kolumnist Kenan Malik, ki je za Guardian zapisal, da je Anthonyjeva družbena kritika bleda v primerjavi z besedili pesmi temnopoltega aktivista in pesnika Johna Handcoxa.

Kolumnist britanskega Guardiana je tako kot številni drugi glasbeni in družbeni kritiki oponesel Anthonyju vrstice »Rad bi, da politiki poskrbijo za rudarje (angl. miners), ne le za mladoletnike (angl. minors) na nekem oddaljenem otoku«.

Gre za igro besed, saj pri izgovorjavi oba pojma zvenita enako, pesem pa namiguje na razvpitega pedofilskega milijonarja Jeffreyja Epsteina in idejo, da je bil med Epsteinovo »klientelo« cvetober vidnih ameriških politikov, kar v liberalnem mainstreamu velja za teorijo zarote.

Po drugi strani pa sam Anthony, s pravim imenom Christopher Anthony Lunsforth, trdi, da nima prav nobenih umetniških pretenzij, hkrati pa je razkril, da je zavrnil tudi izjemno donosne ponudbe za podpis pogodbe s kakšnom od produkcijskih hiš.

»Ljudje v glasbeni industriji me gledajo zabodeno, ko zavrnem osemmilijonske ponudbe. Nočem na turnejo s šestimi avtobusi, 15 prikolicami in reaktivnim letalom.

Nočem igrati na stadionih, ne želim biti v središču pozornosti. Glasbo, ki sem je napisal, sem jo napisal, ker sem trpel za depresijo. Te pesmi so se tako globoko povezale z milijoni ljudi zato, ker jih poje nekdo, ki besede poje z občutkom.

Brez polepšanja, brez agenta, brez česarkoli. Sam sem le en sam idiot in njegova kitara je v svoji prvi javni objavi na Facebooku zapisal Anthony in dodal, da je to »stil glasbe, od katerega ne bi smeli nikoli pobegniti.«

Kot je ugotovil ob tej priložnosti, je ime Oliver Anthony v resnici ime njegovega dedka, v čast katerega si ga je prisvojil v umetniške namene.

»V zvezi z menoj ni nič posebnega. Nisem dober glasbenik, nisem ravno dobra oseba.

Zadnjih pet let sem prebil v boju z duševnimi težavami in jih poskušal utopiti v alkoholu.

Žalosti me, ko vidim svet v tako klavrnem stanju, kjer se vsi borijo drug proti drugemu. Veliko noči sem prebdel v obupu, misleč, da najboljša dežela na svetu hitro izginja,« je sklenil.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek