REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Prelomna študija: drastična »zapiranja« držav večinoma sploh ne preprečujejo širjenje koronavirusa

Prelomna študija: drastična »zapiranja« držav večinoma sploh ne preprečujejo širjenje koronavirusaOkužbe zunaj - mit in ne resnica. Vir: Twitter

Skupina raziskovalcev Univerze Stanford je v evropskem žurnalu za klinične preiskave (European Journal of Clinical Investigation) objavila zanimivo študijo, v kateri je odkrila, da imajo politike strogih karanten (»loskdownov«) v primerjavi z nekoliko bolj ohlapnimi ukrepi le minimalen vpliv na omejevanje širjenja infekcij, ki povzročajo Covid-19.

Karantene so sicer znan in uspešen način boja proti epidemijam – še zlasti tedaj, ko ni na voljo drugih rešitev in družba izgubi nadzor nad širjenjem okužb.

Da je bolje žrtvovati nekaj osebne svobode sedaj zaradi prihodnje ohranitve človeških življenj je nekaj, kar lahko razume vsak.

In velika večina prebivalcev sveta se teh omejitev, ki jih zapovedujejo lokalne oblasti, v zadnjem skorajda letu dni tudi drži.

Nekatere študije so pokazale, da so karantene uspele preprečiti veliko število žrtev, vendar pa so zmeraj primerjale podatke iz obdobja karanten s teoretično neomejenim širjenjem pandemije, ki pa se vresnici nikoli ni zgodil.

In so zato omenjene študije nekoliko - diskutabilne.

Toda konsistentnost teh pristopov je vprašljiva tudi zato, ker obstajajo primeri držav z zelo ostrimi omejitvami, ki pa so hkrati šampioni v številu smrti na milijon prebivalcev.

Istočasno pa so to družbe, ki so deležne največje ekonomske škode.

Med njimi je povsem v svetovnem vrhu vsekakor tudi Slovenija.

Vendar se je študija z naslovom »Ocena obveznega ostajanja doma in zapiranja podjetij na razširitev Covida-19« ukvarjala z drugimi državami.

Analizirala je situacijo v osmih državah z najbolj drastičnimi »lockdowni« (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Iran, Italija, Nizozemska, Španija in ZDA) v primerjavi z Južno Korejo in Švedsko, ki sta imeli bolj liberalen odnos do omejitev.

Drastične ukrepe predstavljajo zahteve, da se »ostane doma« in prepovedi obratovanja določenih dejavnosti, tega pa ni v primeru »lažjih« ukrepov.

V obeh primerih pa so na zelo podoben način uveljavljeni drugi ukrepi, na primer družbena distanca, obveznost nošenja mask in pranje rok.

Ob tem so »lažje« ukrepe spremljale še prakse iskanja kontaktov, prepovedi večjih zbiranj, ciljne karantene in drugi splošni omejitveni ukrepi.

Šlo je, preprosto povedano, za primerjavo med dvema modeloma – prvem, v katerem so bile države popolnoma zaprte in drugem, v katerih je življenje »postalo samo malo bolj neprijetno.«

Podatke teh »nefarmcevtskih intervencij« so nato znanstveniki primerjali s podatki o širjenju okužb. Nato so v primeru desetih držav izvedli 16 testov in primerjali »zaprte« države z dvema relativno »odptrtima« državama.

Rezultati so bili presenetljivi.

»V okviru te analize ni dokazov, da bi bolj restriktivne nefarmacevtske intervencije ('lockdowni') bistveno prispevali pri sploščanju krivulje novih primerov v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Iranu, Italiji, Nizozemski, Španiji ali ZDA v začetku leta 2020,« piše v študiji.

Pri oceni učinkov držav, ki so se odločile za drastične ukrepe analiza torej pokaže, da ti ukrepi v primerjavi z lažjimi ukrepi niso prinesli bistveno večjih učinkov – čeprav so hkrati družbam prizadejali enormno večjo škodo.

Glede na to avtorji sklepajo, da drastična »zapiranja« prinašajo le majhno korist v primerjavi z bolj tradicionalnimi odzivi na področju javnega zdravja, ki pa so manj intruzivni.

Ljudje v splošnem namreč razumejo, da srečevanja z drugimi pomagajo pri širjenju virusa, toda istočasno se zavedajo, da mora življenje teči naprej.

Država lahko poskrbi le za boljše informiranje, boljšo medicinsko infrastrukturo ter »ciljne intervencije« in nič več, kajti na določeni točki lahko le cepiva pomagajo ustaviti pandemijo.

Pretirano zapiranje v tem primeru lahko škodi družbi.

»V nobeni od osmih držav v 16 primerjavah (proti Švedski ali Južni Koreji) učinki nefarmacevtskih intervencij niso bili signifikantno negativni (koristni)« je zapisano v študiji.

Še več, »možno je, da so ukazi glede ostajanja doma prispevali k razširitvi virusa, če so povečali število stikov z drugimi osebami v zaprtih prostorih, kjer je takšna transmisija učinkovita,« sklepajo avtorji študije.

Povedano drugače: prej ali slej družba pride do točke, ko so ljudje naredili vse kar lahko, da bi zaustavili širjenje virusa.

»Lockdowni« ne samo, da ne uspejo še dodatno omejiti širjenja virusa, pač pa povzročajo »nepotrebno škodo, ki ne samo da situacijo naredi še slabšo, pač pa zmanjšuje potrpežljivost pri spoštovanju ukrepov.«

Študija sicer ne govori o Sloveniji, toda zdi se, da v celoti opisuje prav to, kar se je zgodilo potem, ko je slovenska vlada uvedla stroge ukrepe, ki jih je sicer nato iz povsem nerazumljivih razlogov za nekaj dni včasih razrahljala, vendar so po teži (policijska ura, omejitev gibanja na občine, zaprte šole itd.) med najtežjimi v svetu.

Politika strogih ukrepov se je obrestovala le Novi Zelandiji – toda ta je vendarle obkrožena z morjem in tudi drugače precej bolj izolirana.

Študijo pa podpirajo tudi drugi podatki.

Prav države, ki so uvedle najbolj drastična »zapiranja«, kot so na primer Velika Britanija in Belgija, so zabeležile največje število žrtev na milijon prebivalcev.

Ta politika strogih ukrepov se je obrestovala le Novi Zelandiji – toda ta je vendarle obkrožena z morjem in tudi drugače precej bolj izolirana.

»Zdi se, da študija dokazuje to, kar vemo že desetletja. In to je, da država lahko naredi veliko stvari, da pomaga pri upočasnjevanju bolezni, da pa zapiranje družbe ni ena od njih. Morda gre pri napenjanju mišic države pri ustavljanju strašnega sovražnika za neko vrsto herojskega romanticizma, zaradi katerega se zapiranja zdijo bolj atraktivna. Edini problem s tem je, da imamo opraviti z realnostjo in da družbe niso igračke,« so v svojem komentarju omenjene študije ocenili v Ameriškem inštitutu za ekonomske raziskave.

Delite članek