REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakaj bi bila ruska intervencija v Ukrajini pričakovan in upravičen odgovor na agresijo in širjenje zveze NATO?

Zakaj bi bila ruska intervencija v Ukrajini pričakovan in upravičen odgovor na agresijo in širjenje zveze NATO?Zahod noče razumeti, da je Putin preprosto prisiljen, da se odzove. Vir: Twitter

Ves svet čaka, da bo virtualni pogovor ruskega predsednika Vladimirja Putina in ameriškega predsednika Joeja Bidna ustavil kopičenje vojaškega arzenala na mejah Ukrajine in Rusije.

Toda vse kaže, da je to upanje zaman.

Oba sta govorila več kot dve uri preko zaščitene video povezave. Govorila sta o Ukrajini, strateški stabilnosti in kibernetskih grožnjah.

Vendar kakšnega posebnega preboja nista dosegla, čeprav ameriški analitiki menijo, da je še dovolj časa, da se prepreči eskalacija napetosti v Ukrajini.

Putin ima očitno časa dovolj, saj lahko vlada do leta 2036, toda tega vprašanja ne želi prepustiti naslednikom.

Potem ko je Moskva zahtevala »garancije« za neširjenje zveze NATO na nove članice, ki mejijo na Rusijo je Biden sicer javno odgovoril z obrabljeno frazo, ki so jo ponavljali vsi ameriški predsedniki od Billa Clintona naprej –, da »ne priznava rdečih črt nikomur« in da imajo prav vse države »pravico«, da same odločajo o tem, v katero zavezništvo bodo vstopile.

Gre za nakladanja, ki ignorirajo realpolitiko in vodijo svet v pogubo.

Joe Biden ponavlja fraze, ki ignorirajo realpolitiko in vodijo svet v pogubo.

Velike sile so namreč vedno zelo pozorne na to, kako se obnašajo države v njihovi soseščini. Zaveznikov sil, ki so jim sovražne, na svojih mejah ne trpijo.

Združene države tako na primer poznajo tudi Monroevo doktrino, ki ne dopušča, da bi v bližini ZDA druge velike sile vzpostavljale svoje »prijateljske režime.«

Luč je zagledala 2. decembra leta 1823, ko je ameriški predsednik James Monroe med tradicionalnim letnim nagovorom kongresa objavil svojo poslanico. In ta nikoli ni bila preklicana.

Bila je uradna politika ZDA v boju proti evropskemu kolonializmu v Severni in Latinski Ameriki. V njej je zapisano, da bo vsak poskus evropskih sil, da vzpostavi nove kolonije v Ameriki interpretiran kot sovražna poteza proti Združenim državam Amerike.

Biden in Putin Vir: Posnetek zaslona, RT
Putin in Biden. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
Vsak poskus drugih, neameriških sil, da kolonizirajo ali intervenirajo v državah Severne in Južne Amerike, bo »smatran kot dejanje agresije« in terjal odziv ZDA.

Doktrina tudi navaja, da se ZDA ne bodo vmešavale v notranje ureditve evropskih kolonij v Amerikah in bodo ostale nevtralne v sporih med evropskimi državami.

Jasno pa je tudi zapisala, da bo vsak poskus drugih, neameriških sil, da kolonizirajo ali intervenirajo v državah Severne in Južne Amerike »smatran kot dejanje agresije« in bo zahteval odziv ZDA.

Doktrina je nastala v času, ko so številne kolonije v Latinski Ameriki bile na poti, da razglasijo neodvisnost od Španije ali Portugalske, zato si ZDA niso želele prihoda še kakšne druge evropske sile na svoje meje oziroma na svoje interesno področje.

In pozneje so v tem delu sveta, ki ga smatrajo za »svoje dvorišče« ZDA seveda intervenirale še velikokrat.

Še več – zaradi sovjetskih raket na Kubi so ZDA skoraj sprožile tretjo svetovno vojno.

Zaradi sovjetskih raket na Kubi so ZDA skoraj sprožile tretjo svetovno vojno. In takrat ameriški predsednik John Kennedy ni govoril o »suvereni pravici Kube«, da pristopi k vsaki »obrambni zvezi«, kakor pač želi.

In takrat ameriški predsednik John Kennedy ni govoril o »suvereni pravici Kube«, da pristopi k vsaki »obrambni zvezi«, kakor pač želi.

Dejstvo je, da ZDA prav tako zagotovo ne bi mirno gledale na pristop Kanade ali Mehike v zavezništvo s Kitajsko in nameščanje kitajske ali ruske vojske na ozemlju teh držav.

Prav to pa sedaj počnejo ZDA z zavezniki v Ukrajini.

Velika Britanija, na primer, pošilja v Ukrajino nov tankovski bataljon.

Rusija ga v ravnicah, preko katerih je Zahod vsaj trikrat v zadnjih dveh stoletjih napadel Rusijo (in SZ) seveda ne bo mirno gledala.

Če pogledamo na ukrajinsko krizo samo iz te perspektive, je zelo jasno, zakaj bi bila intervencija ruske vojske v Ukrajini, ki bi bila za ZDA in njene »evropske zaveznike« (in med njimi tudi za vodilne v Sloveniji) »ruska agresija na suvereno državo v Evropi«, za Rusijo zgolj upravičena operacija zaradi odvračanja agresije tujega, do Rusije sovražnega vojaškega bloka.

Dvolično: Kennedy je od SZ zahteval umik sovjetskih raket iz Kube, ker da so preblizu ZDA. Danes pa ZDA nameščajo rakete in orožje v vazalne države - v neposredno bližino ruskih meja. Vir: Twitter

In tako kot so ZDA in njihove zaveznice (neutemeljeno) opravičevale razne »humanitarne intervencije« po svetu, bo za Rusijo (utemeljeno) zelo preprosto opravičevati intervencijo zoper državo z veliko, dikriminirano rusko manjšino, v kateri večina prebivalcev celo govori rusko, ki jo vojska te države stalno napada – in ki je zaradi predhodne ekonomske intervencije »Zahoda« postala smrtna sovražnica Rusije.

Še več, že od poletja je znano, da se je ukrajinska vojska pripravljala na veliko ofenzivo zoper separatiste na vzhodu države, na nekakšno ukrajinsko Nevihto, po vzoru iz Hrvaške leta 1995.

Vzhodna Ukrajina - stanje 1.12.2021.jpg
Medsebojna obstreljevanja na mejah DPR/LNG in ožje Ukrajine dne 1. decembra 2021 po poročanju strani SouthFront. Ukrajinska vojska ima na mejah obeh republik 125.000 vojakov. Vir: Twitter
Ne smemo namreč pozabiti, da so ZDA v delovanje raznih opozicijskih, v resnici pa neofašističnih skupin samo od leta 2014 vložile okoli pet milijard ameriških dolarjev.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da so ZDA v delovanje raznih opozicijskih skupin, v resnici pa neofašističnih samo od leta 2014 vložile okoli pet milijard ameriških dolarjev, hkrati pa je Kijev v smeri integracije privlačila tudi celotna EU, ki je državi obljubljala napredek in višji standard, v kolikor Ukrajina postane del »Zahodnega« bloka.

V vseh ostalih novih članicah zveze NATO pa so medtem namestili orožje in rakete, usmerjene proti Rusiji.

Pri tem procesu je bil vstop v NATO vedno prva stopnička na poti držav v EU.

To pa je seveda povsem razumljivo izzvalo odziv Rusije.

V ozadju celotnega zapleta je, kot so pravilno napovedovali tudi najbolj znani teoretiki realistične šole mednarodnih odnosov predvsem širjenje zveze NATO.

Mnogi v Rusiji, tako kot na primer dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1970 Aleksander Solženicin, so že pred tem očitali zahodni Evropi in ZDA, da načrtno razbijajo Rusijo.

Solženicin je na primer trdil, da so po pričevanju Evgenija Primakova leta 1991 »Mitterand, Major in Baker nestrpno čakali umik sovjetske vojske in skupaj obljubili, da se zveza NATO ne bo širila na Vzhod ter da nobeno članico Varšavske zveze ne bodo sprejeli v NATO.« Nato pa so obljube - požrli.

Razširitev zveze Nato
Širitev zveze NATO: modro - članice, svetlomodro - kandidatke za članstvo s programom MAP, temno zeleno - obljubljeno članstvo, svetlo zeleno - intenziven dialog, rdeče - članstvo ni cilj, rjavo nejasni nameni. Kosovo sicer v resnici želi v NATO, Ukrajina in Gruzija pa sta dejansko prišli že zelo blizu obljube o članstvu. Vir: Twitter

Ruski kanal RT ja pravkar pokazal izsek iz intervjuja, v katerem je nek ameriški novinar na Putinovo opozorilo o tem dogodku in obljubi cinično vprašal, »kje je to zapisano?«

Putin pa mu nato zaploska in pravi, da bi v Rusiji na to rekli, »pa smo vas ujeli

Obljuba ZDA res ni bila nikjer zapisana – toda novinar bi lahko vedel, da so takšne obljube, dane s strani najvišjih predstavnikov oblasti v posebnih okoliščinah – in to se je zgodilo ob umiku vojske SZ iz vzhodne Nemčije ter razformiranju Varšavskega pakta enostranske »ustne pogodbe«, ki v skladu z mednarodnim pravom niso nič manj trdne od podpisanih.

Obljuba ZDA res ni bila nikjer zapisana – toda takšne obljube, dane s strani najvišjih predstavnikov oblasti v posebnih okoliščinah - so enostranske »ustne pogodbe«, ki v skladu z mednarodnim praom niso nič manj trdne od podpisanih.

In ZDA ter zavezniki so te obljube prelomili.

George Kennan, nekdanji ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi, avtor »dolgega telegrama«, ki si je pravzaprav izmislil ameriško politiko »obkoljevanja« Sovjetske zveze je bil prepričan, da  je »širjenje NATO-a na Vzhod najbolj usodna napaka ameriške politike od konca Druge svetovne vojne,« ker naj bi pripeljala do zbujanja »antizahodnih in vojaških tendenc v Rusiji«, zaradi česar bi se »znova vzpostavila atmosfera hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.«

Kmalu zatem so bile sile zveze NATO že v Poljski, Madžarski in Romuniji, po Kennanovem mnenju v »državah, iz katerih je Hitler sprožil napad na Sovjetsko zvezo leta 1941

Danes pa so v Ukrajini, ki jo ZDA in NATO že zalagajo z orožjem.

Širitev zveze Nato do leta 2009
Širitev zveze NATO od leta 1990 do leta 2009.

Da bi del sovražnega zavezništva, katerega del je postala tudi Slovenija, postala tudi Ukrajina, je za Rusijo seveda nepredstavljivo.

Vse to je rezultat ene same zablode - prepričanja, da so ZDA, zveza NATO in »Zahod« na splošno nosilci napredka in da imajo prav, ko z ognjem in mečem širijo demokracijo in svobodo po vsem svetu.

Ekspanzivna in nasilna ameriška zunanja politika, številne oborožene intervencije in teptanje suverenih držav – vse to je povzročilo nasprotno reakcijo.

Ekspanzivna in nasilna ameriška zunanja politika, številne oborožene intervencije in teptanje suverenih držav – vse to je povzročilo nasprotno reakcijo.

Stranska žrtev tega projekta je bilo spodkopavanje mednarodnega prava in stanje globalne nestabilnosti.

Intervencija zoper ZRJ, napad na Irak s pomočjo laži in prevare, spodkopavanje Sirije s pomočjo skrajnih islamistov, bombardiranje Libije, pritisk na Iran in ameriška enostranska kršitev JCPOA, ter destabilizacija Ukrajine so ob vse bolj agresivnem širjenju zveze NATO dali svoj izjemen prispevek k nestabilnosti v svetu.

In v tem pogledu je Slovenija, ki se je leta 2003 na referendumu odločila, da vstopi v NATO, sodelovala pri ustvarjanju bolj nevarnega sveta.

Tem akcijam sedaj sledi – reakcija.

Rusija je že pomladi zbirala sile pred mejami Ukrajine in jih potem zmanjšala.

Morda jih tudi tokrat zbira le zato, da doseže koncesije in usmeri Ukrajino v reševanje spora glede statusa Doneške in Luganske republike po mirni poti.

Ukrajinski vojak z ameriško raketo na paradi  Vir: Twitter
Ukrajinski vojak z ameriško raketo na paradi. Vir: Twitter

Toda dokler ZDA in EU ne spoznajo, da je rešitev problema zgolj nevtralna Ukrajina (pa tudi Gruzija) kot »tamponsko« območje med zvezo NATO in Rusijo, in se ne odrečejo agresivnemu širjenju predvsem zveze NATO, bo nad Evropo še naprej visela nevarnost nove, uničujoče vojne.

Za Ukrajino bi bilo najbolje, da se odreče lažnim frazam o svojih 'pravicah' in prične obnašati tako, kot se manjši državi na mejah velike jedrske sile spodobi. Le tako tudi lahko obstane.

Za Ukrajino bi bilo najbolje, da se odreče lažnim frazam o svojih »pravicah« in se prične obnašati tako, kot se manjši državi na mejah velike jedrske sile spodobi. Le tako tudi lahko obstane.

Če ne, bo končala tako, kot je nekoč SFRJ in jutri morda tudi BiH.

In če noče? Če res hoče še naprej v NATO?

Kako jim odreči sprejem v klubu?

Preprosto, potem  bi jim v zvezi NATO morali pojasniti, da iz tega ne bo nič, ker NATO ne želi ogroziti odnosov z Rusijo in svetovni mir.

Če ne, pa nas vse čaka pekel, ki ga bo zakuhala zveza NATO in po katerem nihče ne bo ostal nepoškodovan.

Največjo ceno pa bo znova plačala EU, s katero bi se Rusija verjetno, brez vmešavanja Washingtona, lahko dogovorila za mirno sobivanje na istem, evrazijskem kontinentu.

Delite članek