REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Dejan Steinbuch.

Duh olimpizma in etika v športu

Duh olimpizma in etika v športuPyeongchang OI 2018 | VIR: Profimedia

Zimske olimpijske igre v Pjongčangu so s seboj prinesle množico različnih zgodb. Športniki Severne in Južne Koreje, držav, ki sta formalno še vedno v vojni, so korakali skupaj in se bodo za medalje borili pod eno zastavo. Manj veselja je med ruskimi športniki: zaradi kazni Mednarodnega olimpijskega komiteja so morali korakati pod olimpijsko zastavo. 

Olimpijske igre so obenem v odnosih med Severno in Južno Korejo dosegle to, česar dolga leta niso zmogli diplomati, vojaški manevri in sankcije. Celo ameriški podpredsednik Mike Pence, ki je ob otvoritveni slovesnosti zgolj hladno stal ob sestri severnokorejskega diktatorja, je po odhodu iz Pjongčanga nenadoma napovedal tektonsko spremembo politike ZDA do Severne Koreje: na letalu »Air Force Two« je dejal, da so se po novem ZDA s Severno Korejo pripravljene pogovarjati »brez pogojev.« 

Pod površjem teh resnično velikih dogodkov so se odvijale različne manjše drame. Številni ruski športniki, na primer, niso mogli razumeti resnično nekoliko kontradiktorne odločitve športne arbitraže (CAS), da Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK) nekaterih vrhunskih ruskih športnikov, pri katerih sploh ni bil ugotovljen doping - ni potrebno povabiti na olimpijske igre. 

Viktor Ahn, največkrat odlikovan hitrostni drsalec, preprosto ne more razumeti, zakaj ne more tekmovati v Pjongčangu. »To je zame res težka situacija. Mednarodni olimpijski komite ni navedel specifičnih razlogov za mojo izključitev iz olimpijade. Ne razumem, zakaj so sprejeli tako odločitev«, je dejal Ahn, ki na svoje pismo predsedniku MOK-a nikoli ni dobil niti odgovora. V takšnih potezah zato mnogi vidijo tudi primesi politike ali pa uporabo »dvojnih standardov.« 

Viktor Ahn
Viktor Ahn, največkrat odlikovan hitrostni drsalec, preprosto ne more razumeti, zakaj ne more tekmovati v Pjongčangu. | VIR: flickr.com

Dvojni standardi v športu

To potrjuje tudi ocena glavnega ruskega »žvižgača« Viktorija Rodčenkova, ki je za Svetovno antidopinško federacijo (WADA) dejal, da trenutno kar okoli 20 nacionalnih ekip na olimpijskih igrah »uživa prednosti prepovedanih substanc«. Glede na to, da je nekoč vodil moskovski antidopinški laboratorij in skrbel za »menjavo« analiziranih substanc ruskih atletov na olimpijskih igrah v Sočiju, je verjetno zelo dobro informiran. Od leta 2015 živi v ZDA, od koder je tudi obtožil svojo državo za sistematično organizacijo dopinga. V Rusiji so njegove izjave označili za neverodostojne, saj naj bi ga v Rusiji čakala obtožnica zaradi uporabe drog. In če vse te zgodbe mečejo temne sence na šport in športno etiko smo te dni kljub temu lahko opazili tudi nekaj popolnoma drugačnih, ki nam kažejo drugačno sliko in šport predstavljajo kot takšnega, kot bi res moral biti. 

Da šport res združuje, smo lahko videli ob nastopu skupnega ženskega hokejskega tima Severne in Južne Koreje

Da šport res združuje, smo lahko videli ob nastopu skupnega ženskega hokejskega tima Severne in Južne Koreje, držav, ki sta tehnično še vedno v »vojni.« Res je, da so dekleta z osmimi goli izgubile tekmo proti Švici, vendar so istočasno požele svetovno občudovanje. 

Ameriška članica mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) Angela Rugero je celo predlagala začetek kampanje, s katero bi korejski ženski hokejski tim nominirali za Nobelovo nagrado za mir. Množica ljudi je namreč skupno ekipo obe Korej dobro sprejela. V publiki so mahali s številnimi zastavami enotnega korejskega polotoka. »Ker sem bila na štirih olimpijadah, vem, da pri takem tekmovanju ne gre za vas, za vaš tim, za vašo državo. Videla sem moč tega, kar so naredili prejšnjo noč,« je dejala Angela Rugero.

Hokej Južna in Severna Koreja in Angela Rugero
Hokejski tim Severne in Južne Koreje in Angela Rugero

Nekaj zelo podobnega se je zgodilo Chrisu Mazdzerju, Američanu, ki je presenetljivo osvojil srebrno medaljo v sankanju. Pri tem pa je pomoč dobil od tam, kjer bi to najmanj pričakoval. Po poročanju Washington Posta mu je pomagal sotekmovalec iz ruskega tima. In to sredi njegove največje osebne krize. Januarja je zdrsnil na samo 18 mesto, slabe uvrstitve pa so se samo še nadaljevale. Izgubil je svojo veliko hitrost in zaupanje vase. Drugi so to opazili, nato pa mu je nek ruski rival – ponudil svoje sanke. To pa je seveda nekaj, kar se praviloma ne dogaja. Videl je, da se olimpijske možnosti Mazdzerja zmanjšujejo in mu je enostavno želel pomagati. Sanke pa so tudi v tem športu tudi sredstvo za doseganje prednosti. Poteza ruskega športnika je bila nekaj podobnega, kot da bi tekmovalec v NASCAR sotekmovalcu ponudil svoj avto, ali pa če bi tekač konkurentu ponudil svoje copate.

Chris Mazdzer
Američan Chris Mazdzer

Mazdzer je na pripravah v Latviji zares preizkusil sanke ruskega sotekmovalca in ugotovil, da so zelo dobre, čeprav nekoliko premajhne zanj. Vendar mu je ta pomoč ruskega sotekmovalca skupaj s treningom na drugačnih sankah tako dvignila »moralo«, da je na koncu z lastnimi sankami na olimpijadi vendarle dosegel - srebrno medaljo.

Vse to kaže, da je v športu mogoče dosegati uspehe na dva načina – tako, da se kaznujejo tisti, ki kršijo športna pravila, in tako, da se nagrajujejo in vzpodbujajo tisti, ki se jih držijo. Vzpodbujati športnike pa ni mogoče samo moralno, čeprav je to lahko, kot kažejo naši primeri, včasih lahko odločilno. Nove sanke in druga oprema, tekmovanja in treningi – vse to stane. Denar za to pa športniki pogosto lahko dobijo ne samo od sponzorjev, pač pa tudi od organizacij, katerih namen je prav pomoč športu.

7,9 milijona za slovenski šport

V Sloveniji je to na primer Športna loterija, ki je nastala na podlagi popularne igre »Podarim- dobim«. Danes je glavni namen športne loterije zbiranje finančnih sredstev za dejavnost športnih, invalidskih in humanitarnih organizacij. Prijetno je združeno s koristnim; po eni strani igralci s stavami na športni loteriji zadenejo zelo lepe dobitke, hkrati pa se zbrana sredstva prelijejo tudi na račune organizacij in športnih društev, brez katerih bi Slovenija ostala brez svojih športnikov v Pjongčangu. Kot je opozoril Edvard Kolar, predsednik uprave Športne loterije, je ta organizacija samo lani športu »neposredno prek koncesijskih dajatev, dividend in sponzorstva dala 7,9 milijona evrov«. To je za slovenski šport zelo velika vsota. 

Edvard Kolar
Edvard Kolar, predsednik uprave Športne loterije | VIR: STAfoto

Seveda pa se tudi Športna loterija sooča z novimi izzivi. Ko je lani maja generalni sekretar OKS Edvard Kolar prevzel položaj predsednika uprave Športne loterije, je takoj izpostavil problem nelegalnih ponudnikov športnih stav. Slovenci namreč veliko denarja vplačajo prek tujih spletnih ponudnikov športnih stav, na ta način pa denar odteka izven meja in nikoli ne pride na račune slovenskih športnih organizacij. To neposredno slabi slovenski šport. 

Prav zato so pri Športni loteriji skupaj z Loterijo Slovenije upali na novo zakonodajno rešitev iger na srečo, ki bo bolj prijazna do te gospodarske panoge. Če bi v tem uspeli, bi to lahko imelo pomemben vpliv na dvig neto prihodkov za ves slovenski šport, ki je pravkar v središču pozornosti javnosti. Vendar pa je bil odziv države do sedaj neprimeren. Država po eni strani ni pomagala pri omejitvi nelojalne konkurence drugih ponudnikov, nato pa so bili neprijetno presenečeni tudi nad predlogom novele zakona o igrah na srečo poslanca SMC Branka Zormana

Novi koncesionarji pa zaradi stroškov ne bi mogli nadomestiti izpada, ki bi ga za te namene imela Športna loterija

Ta predlog namreč po oceni Športne loterije Slovenije »ne bo prinesel napovedanih izboljšav«, kajti »liberalizacija ni rešitev, področje pa potrebuje razmislek o tem, kako ga regulirati, saj se s težavami nelegalnega delovanja, škodljivega oglaševanja, prevar ipd. ukvarja precej držav.« Pri tem je namen Zormanovega predloga zakona, ki ga je ta poslanec SMC v obravnavo v državni zbor konec januarja vložil samostojno, sicer dober, a v izračunih nenatančen, predvsem pa ne naslavlja ključnih izzivov nadzora nad področjem prirejanja športnih stav.

Zorman bi rad odpravil monopolni položaj Športne loterije in uvedel koncesijski sistem. A ta s koncesijskimi dajatvami po oceni Kolarja pod črto ne bi prinesel več denarja za financiranje športnih, invalidskih in humanitarnih organizacij ter več davkov v proračun, kot načrtuje Zorman. Novi koncesionarji pa zaradi stroškov ne bi mogli nadomestiti izpada, ki bi ga za te namene imela Športna loterija. 

In prav zato, da bi lahko tudi v prihodnje poročali o še veliko pozitivnih zgodbah ljudi, ki jih je šport združil in hkrati prispeval k miru na našem planetu, si področje športnih iger na srečo tudi v prihodnje zasluži posebno pozornost države. In predvsem bistveno boljše zakonske predloge, ki bodo upoštevali mnenje stroke.