REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Obkroženi s sovražniki

Objava prispevkov o hrvaškem prisluškovanju in poskusa vplivanja na medijsko poročanje je bila očitno namenjena potrebam domače politike. Z ustvarjanjem vtisa zunanje ogroženosti bi se lahko premier Šarec predstavljal kot branik državne suverenosti. Kakšne vizije razvoja Evropske unije in vloge Slovenije v njej tako ali tako nima.

Slovenija je obkrožena z neprijaznimi iz zlonamernimi sosedami, ki ji ne želijo drugega kot škodovati. Vsaj takšen vtis lahko dobimo, ko poslušamo vladajočo politiko in njej naklonjene medije. Najprej je začela italijanska politična elita v podobi predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in notranjega ministra Mattea Salvinija (na komemoraciji v spomin na žrtve povojnih pobojev v Bazovici) ponovno izvajati zgodovinski revizionizem in 'stegovati roke' po slovenski Istri.

Nato se je madžarska oblast (preko protestne note veleposlanice, poslane slovenskemu zunanjemu ministrstvu zaradi naslovnice v Mladini, ki je upodobila premiera te države Viktorja Orbana kot nacista) namenila omejevati medijsko svobodo v naši državi. Kot višek vsega pa smo izvedeli, da so hrvaški obveščevalci prisluškovali slovenskima predstavnika v arbitražnem procesu z namenom miniranja le-tega. In še več, tudi oni so izvajati pritisk na medij, ki je prisluškovalno zgodbo objavil. To se dogaja, kot smo izvedeli iz pogovora premiera Šarca za spletni portal Politico, ob asistenci pristranske in spolitizirane Evropske komisije.

Ustvarjanje zunanjih sovražnikov je nekaj, kar je sicer zaščitni znak avtokratskih režimov, ne glede na njihovo ideološko 'barvo', vendar tudi v demokraciji to ni nekaj tako redkega. V zadnjem času se tovrstne prakse pripisuje predvsem t.i. populistom. Le-ti z iskanjem tujih krivcev za domače težave  prelagajo odgovornost iz svojih ramen. Pogosto pa produciranje mednarodnih 'afer' služi za odvračanje pozornosti od notranjih problemov in nesposobnosti za njihovo reševanje.

Ustvarjanje zunanjih sovražnikov je nekaj, kar je sicer zaščitni znak avtokratskih režimov, ne glede na njihovo ideološko 'barvo', vendar tudi v demokraciji to ni nekaj tako redkega.

Tudi zgoraj omenjeni incidenti služijo predvsem za notranjepolitične namene. Resda so prikrite ozemeljske težnje s strani dela italijanske politike nesprejemljive. Očitna je tudi njena nenaklonjenost sprejemanju zgodovinske odgovornosti, povezane z razmahom fašizma in njegove agresivne ekspanzionistične politike, ki je (ne samo) Slovencev povzročila veliko gorja.

Vendar pa tudi del slovenske politike prikazuje medvojno in povojno dogajanje na zelo selektiven način, saj minimalizira težo komunističnega terorja, ki ni bil usmerjen samo na dejanske fašiste, ampak na vse, ki so stali na poti 'novemu družbenemu redu'.

Prav tako neprimerne so politične intervencije, povezane z medijskih poročanjem, med katere sodi tudi omenjeni protest madžarskih oblasti. Vendar je v zgražanju slovenske vladajoče politike in dominantnih medijev nad tem dejanjem veliko hipokrizije. Karkoli si že kdo misli o Orbanu in njegovih, le-ti nimajo nikakršnih vzvodov, da bi lahko kakorkoli vplivali na vsebino in način poročanja tednika Mladine. In sploh težnje po poseganje v medije niso značilni zgolj zanje. Spomnimo se samo razglabljanja premiera Šarca o tem, kako naj podjetja v večinski državni lastni ne bi več oglaševala v 'moralno-politično neprimernih' medijih.

In takrat ga je večina tistih, ki sedaj besedujejo o nevzdržnosti madžarskih pritiskov, bolj ali manj odkrito podprla. Čeprav v tem primeru obstajajo konkretni vzvodi za izvajanje medijskih pritiskov. Pri vsem tem medijskem hrupu okoli madžarskega 'vmešavanja' – Mladina je celo patetično zapisala, da gre za ogrožanje slovenske suverenosti – gre predvsem za to, da skušajo dominantni mediji ustvariti javno predstavo o tem, kako pogumni in neodvisni da so, in s tem prikriti lastno politično instrumenaliziranost.

Tudi prisluškovanje hrvaških organov ključnima slovenskima akterjema arbitražnega procesa, tj. arbitru Sekolcu in agentki Drenikovi, bi se dalo označiti za moralno sporno. Vendar pa, bodimo iskreni, varnostne in obveščevalne službe takšne stvari pač počno. Na Zahodu in na Vzhodu, v avtokratskih in demokratičnih državah. To se pravzaprav od njih pričakuje. In naša predstavnika sta se čisto po lastni krivdi ujela v prisluhe. Za nesposobnost (če ne še kaj hujšega) visokih uslužbencev slovenske države pač ni mogoče kriviti Hrvatov (ti so zgolj izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila) – ampak tiste, ki so jih imenovali na takšne položaje.

Za nesposobnost (če ne še kaj hujšega) visokih uslužbencev slovenske države pač ni mogoče kriviti Hrvatov – ampak tiste, ki so jih imenovali na takšne položaje.

Vse te lamentacije o 'grdih' Hrvatih, ki da uporabljajo nepoštene prijeme, postanejo še bolj deplasirane v luči odkritja, da slovenska stran počne nekaj  podobnega.

Posnetki, kako hrvaški lobist prepričuje tujega poslovneža, da naj skuša preprečiti poročanje o hrvaškem arbitražnem prisluškovanju, ki jih je objavila POP TV, so bili lahko pridobljeni edino s prisluškovanjem, najverjetneje s strani SOVE. In bili nato posredovani medijev.

Objava prispevkov o hrvaškem prisluškovanju in poskusa vplivanja na medijsko poročanje je bila očitno namenjena potrebam domače politike. To, da je pogovore slovenskih arbitražnih predstavnikov posnela in v javnost spravila hrvaška obveščevalna služba, je bilo znano že leta 2016.

Zakaj se je to staro zgodbo obudilo ravno sedaj? In nasploh zakaj takšna nastrojenost in napihovanje sporov s sosedami? Zelo verjeten razlog za to so prihajajoče evropske volitve. Z ustvarjanjem vtisa zunanje ogroženosti bi se lahko premier Šarec predstavljal kot branik državne suverenosti. Kakšne vizije razvoja Evropske unije in vloge Slovenije v njej tako ali tako nima.

Pri tem početju je očitna sprega vladajoče politike in dominantnih medijev (ni naključje, da je prisluškovalno zgodbo objavila tista televizija, ki je premierovi stranki 'odstopila' vodilno predstavnico na kandidatni listi za evropske volitve). Obstaja pa tudi sum zlorabe obveščevalne službe v politične namene. In prav to je z vidika delovanja slovenske demokracije bolj problematično kot vsa 'inkriminirana' početja sosednjih držav.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

matevz.tomsic@fuds.si