REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ford kombi: Supervan za najhitrejše obrtnike

Ford kombi: Supervan za najhitrejše obrtnikeVIR: Youtube

Pisalo se je leto 1971, kraj Brands Hatch. Na šasiji od dirkalnika GT40 s sredinskim V8 motorjem in 400 KM se je bohotila pločevinasta karoserija klasičnega Fordovega dostavnika Mark-1. Izjemna moč je pognala neravno aerodinamični kombi do impresivnih 240 km/h. In vsi so ostali odprtih ust. Ker so bile težave z visokimi hitrostmi so raje uprizarjali »kurjenje« gum in samo pospeševanje.

Standardni kombi, nekaj aerodinamičnih dodatkov in divje srce: sanje vsakega voznika dostavnika.

Predstavitveno vozilo so za Fordove marketing potrebe naredili v delavnici Terry Drury Racing, kjer so že prej imeli veliko izkušenj s tovrstnimi dirkalniki. Ideja pa se jim je zdela dovolj nora, da so naredili »volka v ovčji koži«. Standardni FORD kombi z dolgo medosno razdaljo, nekaj aerodinamičnih dodatkov in divje srce: sanje vsakega voznika dostavnika. Razširili so blatnike, da so lahko pokrili izredno široke pnevmatike, ki so se uporabljale na dirkalnikih v tistem času. 

Aerodinamika ni bila najboljša vrlina tega vozila, zato so ga demonstracijsko uporabljali bolj za pospeševanja, sama končna hitrost pa je prav tako zelo omejevala dobre čase na dirkališču. A sam namen je bil bolj vzbuditi pozornost kot pa doseganje nekih rekordov.

Mark-2

Pisalo se je leto 1978 in na vrsto je prišla posodobitev. Na vrsto je prišel Mark-2 in kot je bilo v skriti navadi, so kopijo karoserije iz umetnih vlaken nataknili na šasijo Ford-a C100 grupe C, ki ima v sebi Cosworth DFL motor. To je zadostovalo, da je na dirkališču dosegel 278 km/h. Ponovno je bila to marketinška akcija, a pozna se, da so tokrat že upoštevali aerodinamične zakonitosti in ga opremili z difuzorji zraka ter zadnjim spojlerjem. Naredili pa so ga v delavnici Auto Racing Technology of Woolaston.

Predstavitveno vožnjo pa je opravil leta 1984 na prvi dirki kamionov na dirkališču v Donington Parku. Žal je bila ta »marketinška akcija« zelo kratka, saj so že naslednje leto predstavili nov model in zgodba se je zaključila ter parkirala v muzej Leyland Motors Museum.

Supervan-3

Leta 1994 so za promocijo novega Mark-5 Transit modela ponovno posegli po dirkaški zgodbi. Vendar pa tokrat niso vzeli že obstoječega modela, temveč raje novega, prihajajočega. Tako je nastal novi Supervan 3, ki pa je bil le 7/8 velikost pravega. Razlog je čisto tehnične narave, da je karoserija pasala na samo dirkaško šasijo. A tokrat je šlo za čistokrnoi F1 bolid s Cosworth V8 motorjem. Imel je okoli 650 KM. A potreboval je kompletno tovarniško ekipo, da so ga zagnali, kot vsak pravi F1 bolid.

Ford supervan
VIR: Youtube

Leta 2004 pa go posodobili in mu vgradili bolj primeren motor: Ford-Cosworth Pro Sports 3000 V6 motor, ki ne potrebuje take procedure in nege kot zapleteni F1 motorji. To predelavo pa so izvedli v delavnici Sporting and Historic Car Engineers v kraju Bicester, Anglija.

Ford Supervan
VIR: Youtube

Tako so s tem modelom izvajali veliko marketinških akcij in kjerkoli so se pojavili, je vzbujal veliko zanimanja in navdušenja. To so bili časi, ko je F1 pomenila vrh avtomobilske tehnologije in prav vsi bencinski navdušenci smo radi poslušali visoko vrteče motorje ter drzne manevre neustrašnih voznikov brez elektronskih pomagal. Danes pa so popolnoma drugi časi in prav je, da se z nostalgijo v očeh spominjamo takšnih inženirskih dosežkov.