Idioti in zid

Slovenija se je zaradi ultimata Mattea Salvinija, italijanskega notranjega ministra, znašla pred enostavno, čeprav nekoliko katastrofalno izbiro.

Italijanski notranji minister Matteo Salvini je prav v trenutku popolnega brezvladja v EU slovensko vlado namreč postavil dobesedno pred zid: napovedal je postavitev »ovir« tudi znotraj schengenskega območja, na meji med Slovenijo in Italijo.

Vlada premierja Marjana Šarca mora izbrati med dvema, enako slabima možnostima. Lahko ne naredi nič in čez tri mesece dobi žičnato mejo med Slovenijo in Italijo. Mejo, ki bo še dodatno razdelila tudi Slovence in Italijane, ki mirno in brez težav že desetletja živijo na tej in drugi strani meje.

Lahko pa se temu izogne, če postane nekakšna »mini Madžarska« in postavi žične ovire, morda celo vojsko na slovensko mejo s Hrvaško in tako na meji, ki sploh še ni mednarodno nesporna (zaradi hrvaškega zavračanja arbitražne razsodbe) prav tako razdeli prebivalstvo, ki je desetletja (vsaj v Jugoslaviji in še prej) živelo brez kakršnihkoli mej in pregrad.

In si ob tem nakoplje na glavo še dodatne težave s sosednjo Hrvaško, ki oviram seveda nasprotuje.

Javnost se je seveda takoj razdelila na približno tri skupine.

Prva skupina (upravičeno) opozarja, da bi ovire na meji med Slovenijo in Italijo pomenile kršitev schengenskih pravil. So za »prost pretok« beguncev in migrantov.

Na drugi strani so tisti, ki v tem vidijo eksistenčno nevarnost za državo, zahtevajo zapiranje meje (na jugu) in drastično ukrepanje.

Tretji se zanašajo, da bo rešitev našla EU kot celota.

Toda – ali bo politično še bolj neenotna Evropa Italijo uspela prisiliti v spoštovanje pravil?  Videli smo, kako mlačno se je Evropska komisija odzvala na italijansko kršitev fiskalnih pravil. Le zakaj bi v tem primeru lahko pričakovali kaj več?

Če torej od Bruslja ne bo kakšne posebne pomoči, nam ostane neprijetna izbira med izgradnjo zidov na jugu ter gradnjo zidov na zahodu. Vsak zid ima svoje pristaše in nasprotnike.

In kdo ima prav?

Odgovor na to je bolj zapleten. Prav imajo eni in drugi. In oboji se hkrati - motijo.

Vsi, ki jih begunci in migranti ne motijo in so za njih meje »začasne«, pozabljajo, da se meje v dolgih zgodovinskih obdobjih res spreminjajo, da pa je njihov obstoj neposredno povezan s suverenostjo, obstojem države in nacionalizmom, najmočnejšo silo, ki še danes oblikuje države. In da so za prebivalce današnjih držav praviloma nespremenljive.

Odkar poznamo pojem državljanstva in nacionalnih držav in še zelo nov izum – potne liste – povsem prostega prehajanja meja pač ni več. V tem pogledu so kritike iz levih političnih krogov preveč naivne, ker spregledujejo realnost sveta. Popolnoma odprte meje niso sprejemljive za nobeno skupnost ali državo. In res je tudi, da se je pravica do azila v zadnjem času bistveno razširila, kar je problem. Vseh, ki živijo v revnih ali nevarnih državah preprosto ni mogoče sprejeti.

Na drugi strani so tisti, ki bi meje preprosto nepredušno zaprli. In ob tem še trdijo, kot to v Sloveniji radi ponavljajo tudi na primer na TV Novi24 in v podobnih medijih, da Slovenija in podobne države nimajo nič ne s kolonializmom, ne z vojnami na Bližnjem vzhodu in da zato beguncev in migrantov iz uničenih držav, ki bežijo k nam, nismo dolžni sprejeti.

Kar seveda ni res in je večkrat napačno. Prvič zato, ker večina ljudi, ki bežijo iz svojih držav, tega ne počne zaradi zabave, pač pa zaradi neznosni razmer. In kot kaže zgodovina, takšnih migracij ni mogoče ustaviti z zidovi. Da moramo begunce sprejeti, zahtevajo tudi mednarodna pravila.

In, mimogrede, tudi v ZDA večina »nezakonitih migrantov« pride, vsaj v začetku - povsem legalno, ne pa preko njihove južne meje. Zidovi zato res niso rešitev.

Ob tem pa je Slovenija seveda podprla tudi Vilniuško izjavo in s tem dala »zeleno luč« za ameriško in britansko uničenje Iraka, kar je bil začetek hude destabilizacije Bližnjega vzhoda. Kot članica zveze Nato je podpirala tudi intervencije v Siriji in Libiji, še prej pa tudi proti ZRJ, v BiH in Afganistanu, ki so bile priprava in učna ura za poznejše »humanitarne intervencije«.

Še včeraj so torej naše vlade, s podporo opozicije, zagovarjale rušenje zidov v libijskih in sirskih hišah – danes pa pravimo, da nočemo beguncev. Dvolično. Tega pa danes desne stranke in njihovi mediji ne želijo videti.

Slovenija je članica zveze Nato. Kot taka, bi leta 2011 lahko nasprotovala – celo preprečila – intervencijo zveze Nato v Libiji, ki je bila izvedena brez našega ugovora. Marca leta 2011 so ZDA in članice zveze Nato začele s šestmesečno kampanjo bombardiranja Libije, da bi zrušili Moamerja Gadafija. In to na podlagi izmišljene trditve, da želi napasti Bengazi.

Gadafi je tedaj dejal: »Poslušajte sedaj, vi ljudje iz Nata. Vi bombardirate zid, ki je stal na poti afriške migracije v Evropo in na poti teroristov Al Kaide. Ta zid je bil Libija. Vi ga lomite. Vi ste idioti in boste goreli v peklu zaradi tisočerih migrantov iz Afrike.«

Pri tem je bila Libija sekularna država, podobno kot Irak ali Sirija, uničile pa so jih ZDA in članice zveze Nato, ki so ob tem podpirale Savdsko Arabijo in njene številne frakcije Al Kaide in podobnih terorističnih organizacij. In tako so z begunci in migranti preplavili Evropo.

Gadafi je bil morda tiran, toda prehod v demokracijo bi lahko izpeljali tudi drugače in ne tako nasilno. Ter veliko počasneje.

Libija je imela v času Gadafija najvišji standard življenja v Afriki, zastonj šolanje in zdravstven sistem za vse prebivalce, toda Gadafi je želel vpeljati enotno afriško valuto, nafto prodajati za zlate libijske dinarje in je ob tem podpiral tudi Palestince. Ogrožal je položaj dolarja in Izrael.

Hillary Clinton je bila zelo zaslužna, da so ga ubili in sedaj imamo zato tam kaos državljanske vojne, ki nam zapira tudi slovenske južne in zahodne meje.

In če pogledamo na zadeve tako, potem vidimo, da pravzaprav ni Salvini tisti, ki nam grozi z zidom. In v tem smislu so tudi protesti na meji z Italijo »prekratki«. Zgrešili so bistvo. Salvini je namreč samo posledica, vzrok je drugje.

V resnici nam bo sedaj Nato, katerega ponosna članica je Slovenija od leta 2004, tudi ob tvornem sodelovanju Slovenije same (in pasivnosti njene diplomacije) zgradil lep, žičnati, rezalni zid na južni ali celo na zahodni meji.

Rešitev migrantske krize zato ni enostavna. Zahteva najprej spremembo zunanje politike, konec intervencionizma in podpore ZDA pri njihovih vojnah, večje sodelovanje z Rusijo in Kitajsko ter stabilizacijo držav na bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Ter veliko evropskega denarja za popravilo škode.

Zidovi na zahodu in jugu Slovenije v 21. stoletju so seveda kratkoročna, neučinkovita in v bistvu zgrešena poteza.

Toda, ko se bo te  dni razpravljalo o tem, ne pozabite, da nam jih danes vsiljujejo predvsem tisti poslanci iz desnih strank, ki so se že doslej najbolj zavzemali za rušenje »libijskega zidu« pred migranti, pokorno repkali pred veljaki iz Washingtona in radi podpirali vse njihove pustolovščine.

Njim bi bilo potrebno izstaviti račun za migransko katastrofo.

Namesto tega pa jim del javnosti še vedno naseda in od njih »kupuje« novo, magično rešitev za problem, ki so ga ustvarili – zid in rezilno žico na Kolpi.

Ampak Gadafi jih je opozoril. Vse nas je še pravočasno opozoril.

»Vi ste idioti in boste goreli v peklu zaradi tisočerih migrantov iz Afrike,« je dejal.

In potem je umrl krute smrti, mučen in zasmehovan.

In zato je sedaj slovenska vlada postavljena pred zid. Pred italijanskega, hrvaškega, morda avstrijskega – samo to še ni povsem jasno.

Ne vem, če bodo evropski, ameriški in naši politiki res goreli v peklu, toda srčno upam, da je tam, če parafraziram odhajajočega Donalda Tuska, ob posebnem mestu za tiste, ki so podpirali brexit brez načrtov, tudi posebno mesto za vse naše idiote, ki so podpirali nezakonite intervencije.