Cerarjeva vlada nad odpadlo embalažo le s kozmetičnimi popravki

Slovenija se, kot druge evropske države, sooča s kopičenjem odpadne embalaže, pri čemer glavna akterja – okoljsko ministrstvo in podjetja – ne najdeta skupnih točk. 

V ponedeljek so se tako predstavniki združenja centrov za ravnanje z odpadki srečali z ministrico za okolje in prostor Ireno Majcen. Po mnenju ministrice je največ problem z neodpeljano odpadno embalažo v Ljubljani. 

Glavna odgovornost na proizvajalcu

Majcen je na sestanku poudarila, na kakšen način se bo slovenska zakonodaja uskladila s sprejeto evropsko direktivo: »Glavni namen je, da se odgovornost za odpadno embalažo zakonsko uredi, da nosi glavno odgovornost proizvajalec, ki daje svoje produkte na trg v tej embalaži.«

Okoljsko ministrstvo je (šele) letos pričelo zbirati podatke, koliko embalaže dejansko nastane in se nahaja na slovenskem trgu. Te podatke naj bi dobili šele marca naslednje leto, kar bi omogočilo tudi oblikovati boljšo zakonodajo. 

Medtem ko je sedaj največja odgovornost na strani družb za ravnanje z odpadki, bi po novem to prenesli na proizvajalce, ki odpadno embalažo dejansko pošiljajo na trg (in s tem v okolje). »V veliki meri so proizvajalci tisti, ki lahko z ustreznejšo embalažnino zmanjšajo vse te težave, ki se pojavljajo pri postopkih ravnanja z odpadno embalažo,« je dejala ministrica. 

Pri tem ne nameravajo narekovati vrsto in obliko embalaže, ki se bo uporabljajo, ampak bodo glede na kvaliteto embalaže oblikovali cene – za manj kvalitetno embalažo bo potrebno plačati več, kot za embalažo, ki jo je mogoče reciklirati. 

Ministrica pa še vedno opozarja, da je problem kopičenje odpadne embalaže potrebno rešiti na nivoju celotne EU. Dalje je še napovedala, da bo ministrstvo še letos pripravilo osnutek zakona, ki bo tako lahko v začetku naslednjega leta prišel v obravnavo. 

Predstavniki centrov so želeli od ministrice, da bi podprla njihov predlog interventnega odvoza. Slednja tako meni, da to trenutno ni mogoče: »Inšpekcijske službe peljejo postopke, dejstvo pa je, da ti postopki nekaj časa trajajo. Ugotovili smo, da bi eventualno nekje do oktobra ali novembra, če ta embalaža ne bi bila odpeljana, inšpekcijski postopki stekli tako, da bi prišlo do izvršbe po drugi osebi.«

Janko Kramžar, predsednik Združenja centrov za ravnanje z odpadki Slovenije in direktor ljubljanske Snage, je izrazil razočaranje nad tako neodločnostjo, ko »je ministrica ugotovila, da ni pravne osnove za kakršnokoli interventno poseganje.« 

Združenje je namreč prepričano, da zmanjšanje količine embalaže vodi k zmanjšanju tveganj za okolje in prebivalce, zato ocenjujejo, da obstaja vsebinska osnova za interventni odvoz. Dalje so prepričani, da »smo ta trenutek v situaciji, ko tveganja niso obvladljiva«.

Največja nevarnost, ki nastane zaradi kopičenja odpadne embalaže, je tako možnost (samo)vžiga, ob katerem se v okolje in zrak izpuščajo strupene in toksične snovi. Dalje smeti ogrožajo tudi sanitarno varnost, predvsem zaradi pojava nezaželenih živali, ki ne le da (potencialno) nosijo kužne bolezni, ampak lahko tudi ogrozijo sam sistem predelave odpadkov. 

Ker bi ukrepi inšpekcijske službe pričeli delovati šele proti koncu leta, za združenje ni sprejemljivo, zato upajo, da bo nova vlada imela več pozornosti za njihove probleme. Vseeno pa bi tudi nova vlada potrebovala leto dni ali še več, da bi sprejela sistemske spremembe, zato Kremžar še vedno meni, »da bomo naše združenje in ostali deležniki vztrajali na neke vrste interventnemu ukrepu«.

Neustrezna zakonodaja

Na DROE (družbo za ravnanje z odpadlo embalažo) Dinos smo se obrnili s prošnjo za komentar. Sprva nas je zanimalo, kako so zadovoljni s trenutno zakonodajo.  

»Zakonodaja s področja ravnanje z odpadno embalažo je v Sloveniji urejena nedosledno, netransparentno, neenakopravno in neustrezno, kar ugotavljata v izdanih sodbah tudi Upravno in Vrhovno sodišče,« so bili neposredni pri podjetju. 

Zato so prepričani, da bi bilo potrebno slednjo spremeniti: »V desetih letih je bilo podanih že veliko predlogov glede ureditve sistema za ravnanje z odpadno embalažo. Seveda smo predloge dali tudi v Dinosu, vendar do zdaj ti predlogi niso bili uslišani.«

Zanimalo nas je tudi, če menijo, da je sistem katere izmed drugih evropskih držav tako učinkovit, da bi ga morali posnemati. »Vsaka država ima to področje urejeno na njej lasten in za njihovo okolje primerne način. Vsekakor bi bilo najbolj, če bi imele vse države urejeno to na enak način, vendar se države med seboj razlikujemo tako po velikosti kot tudi urejenosti ostalih sistemov,« so poudarili pri podjetju. 

Pri Dinosu so tako tudi bolje seznanjeni z urejenostjo področja v Avstriji, kar bi lahko prenesli v Sloveniji »z upoštevanjem določenih posebnosti«. Hkrati so še zapisali, da ministrstvo išče rešitve po vzoru Češke, ki ima eno samo družbo z ravnanje z odpadno embalažo, »vendar pa slovenska podjetja, ki delujejo tam, opozarjajo, da je to eden najdražjih načinov ureditve tega področja«.

Le kozmetični popravki

Za komentar smo se obrnili že na omenjeno ljubljansko Snago, ki je regijski center za ravnanje z odpadki, ter »največji kohezijski projekt s področja okolja v državi«. 

Tudi pri Snagi krivdo za nastalo embalažo pripisujejo pomanjkljivi zakonodajo: »Veljavni sistem ravnanja z odpadno embalažo je namreč že dlje časa v nasprotju z učinkovitim in okoljsko sprejemljivim ravnanjem na tem področju.« Tudi oni so kritični do sedanje vlade

Mira Cerarja in njihovega zakonodajnega delovanja na tem področju: »Zadnji popravek Uredbe o spremembah v sistemu ravnanja z odpadno embalažo, sprejet lani, je prinesel zgolj kozmetične popravke in v ničemer ne odpravlja slabosti, na katere smo izvajalci javnih služb zbiranja in predelave opozarjali že leta.«

Razlog za slabo zakonodajo vidijo v dejstvu, da je sedanja zakonodaja nastala v času, »ko je bilo v embalažno verigo vključenih malo deležnikov (ko še ni bilo več embalažnih družb).« Hkrati krivijo tudi uradnike na ministrstvu, da ne vidijo nastale situacije: »Vsakoletna razprava o količinah, ki naj jih prevzame posamezna embalažna družba, očitno ni prepričala odgovornih na ministrstvu, da je s sistemom nekaj hudo narobe, in spodbudila k spremembi anomalije, ki manjšim proizvajalcem embalaže omogoča neplačevanje embalažnine.« 

Tudi pri Snagi opozarjajo, da je prag 15 ton embalaže, poslane na trgu, ena ključnih težav: »Skladno z zakonodajo proizvajalcem in uvoznikom embalaže, ki na trg dajo manj kot 15 ton embalaže na leto, embalažnine ni treba plačati. Vsi ti torej niso vključeni v sistem, kar je tako okoljsko kot stroškovno nesprejemljivo. V sistemu tako ni približno 40 % embalaže in vprašanje je, kdaj sploh bo, saj ministrstvo oziroma organi v sestavi šele zbirajo prve podatke od manjših embalerjev (o količinah in vrstah embalaže).« Dalje »sedanji sistem ravnanja z odpadno komunalno embalažo v okviru šestih DROE, kjer je glavni cilj večine DROE doseganje dobička, ne zagotavlja učinkovitega in pravočasnega prevzemanja komunalne odpadne embalaže.«

Rešitev trenutnega stanja vidijo v ustanovitvi »ene, neprofitne embalažne družbe na ravni države ali v okviru izvajalcev javne službe (komunalnih podjetij).« Hkrati bi morali v sistem vključiti vse proizvajalce, kot uvoznike embalaže. Po njihovemu mnenju imajo najboljši sistem na Češkem in Belgiji, kjer imajo eno družbo za odstranjevanje odpadne embalaže.