Največja neposredna nevarnost za ZDA je - njen sedanji neuravnovešeni predsednik

Največjo nevarnost za ZDA predstavlja - njen neuravnovešeni predsednik in poveljnik, ki lahko sproži vojno. 

Na to v najnovejšem mnenju, ki ga objavlja The Hill, opozarja znani profesor mednarodnih odnosov Louis René Beres. Pri tem se sklicuje na pismo, ki ga je v okviru svojih raziskav dobil leta 1976 od Maxwella Taylorja, tedanjega načelnika generalštaba ameriške vojske in v katerem mu je general odgovarjal na vprašanje, kako je država zaščitena pred morebitnimi "iracionalnostmi" vrhovnega poveljnika.

V idealnih okoliščinah je iracionalnost poveljnika problem, s katerim se je potrebno ukvarjati med volitvami, je v pismu pojasnjeval najvišji ameriški vojak.

"Ko gre za nevarnosti, ki izhajajo iz iracionalnega ameriškega predsednika, je najboljša zaščita, da se takšen ne izvoli," je zapisal Taylor.

Toda ta "varovalka" ne velja za aktualnega vrhovnega poveljnika, opozarja Beres in kot zgodovinski primer nevarne situacije, ko je bilo vse odvisno od presoje enega samega čoveka.

Pri tem navaja tudi napetosti med Hruščovom in Kennedyem v času kubanske krize, ki so skoraj privedle do jedrske kataklizme.

Ameriški predsedniki pa znajo vojne ob tem uporabiti tudi za preusmerjanje pozornosti s svojih notranjepolitičnih težav.

Po priznanju Trumpovega osebnega odvetnika Michaela Cohena, da je lagal o ruskem vpletanju v volitve leta 2016, pa je Muellerjeva preiskava zoper Donalda Trumpa znova v polnem teku. Ali Trump lahko samostojno sproži vojno, da bi se rešil tega bremena?

Lahko uporabi jedrsko orožje tudi za neutemejen napad?

Z vsem tem so se že ukvarjali tudi ameriški senatorji v odboru za zunanje zadeve. Zanimalo jih je, ali bi bilo morebiten ukaz Donalda Trumpa za preventivno uporabo jedrskega orožja mogoče ustaviti. Razpravo so sprožili demokrati, ki menijo, da je ameriški predsednik preveč "nestabilen", da bi mu lahko zaupali jedrsko orožje. 

ZDA kot "jedrska monarhija"

Težko si je sicer predstavljati, da bi ameriški predsednik Donald Trump lahko ukazal napad na Rusijo, Kitajsko ali Severno Korejo. Kot smo o tem že poročali, pa bi v primeru, če bi to storil, imela vojska dolžnost, da ukaz izpelje.

"Imamo jedrsko monarhijo. Ko predsednik izda ukaz, ga ni mogoče ustaviti," je opozoril Joe Cirincione, predsednik Fonda Ploughshares, ki se zavzema za omejevanje širjenja jedrskega orožja. Če bi se to zgodilo, bi vojaški pomočnik odprl poseben "jedrski kovček" s šiframi za izstrelitev jedrskih izstrelkov.

Ta kovček se zmeraj nahaja v bližini Donalda Trumpa, prenaša pa ga posebej za to zadolžen častnik ameriške vojske.  Predsednik ZDA se mora nato o napadu pogovoriti z dvema visokima častnikoma. Najprej se mora pogovoriti z direktorjem operacij v nacionalnem vojaškem poveljniškem centru iz katerega se vodijo vse operacije Pentagona. 

Nato ga čaka pogovor s poveljnikom ameriškega strateškega poveljstva.

Predsednik lahko v pogovore po želji vključi še koga, danes bi bili to zagotovo zet Jared Kushner, obrambni minister James Mattis in poveljnik generalštaba ameriške vojske. Pomembna sta zgolj prva dva od naštetih. Oba bi tudi lahko poskusila pregovoriti predsednika, da naj napada ne izvede. Lahko bi tudi odstopila, vendar bi ju takoj nadomestili drugi, ki bi izpolnili povelje o jedrskem napadu. 

Vendar pa je med zaslišanjem pred senatnim odborom za zunanje zadeve nekdanji general zračnih sil Robert Kehler potrdil, da bi vojaki na najvišjih položajih lahko zavrnili ukaz predsednika države, v kolikor bi ocenili, da je nezakonit. Kot je pojasnil general Kehler, mora vojska izvajati "zakonite ukaze, ne pa nezakonitih."

Kehlerjevo pričanje je pomembno, saj je bil poveljnik ameriškega strateškega poveljstva, ki ima pod nadzorom vse jedrske zmogljivosti ZDA. Po njegovi oceni "pravna načela vojaške nujnosti, razlikovanja in proporcionalnosti veljajo tudi za uporabo jedrskega orožja.

Senator je namreč vprašal generala Kehlerja, ali bi poveljniki v strateškem poveljstvu lahko zavrnili ukaz o napadu z jedrskim orožjem, če bi menili, da zahteva ni zadovoljila "testa" omenjenih pravnih zahtev. General je odgovoril z "da" ter dodal, da bi to verjetno privedlo do "zelo težkega pogovora."

Na vprašanje republikanskega senatorja Rona Johnsona, "kaj bi se zgodilo zatem" je Kehler odgovoril "no, saj veste, kot sem že dejal - tega ne vem."

Na koncu so se senatorji obeh strank strinjali, da bi to v ZDA privedlo do "ustavne krize."

Ne glede na majhno možnost zavrnitve ukaza za jedrski napad pa so postopki o tem v ZDA razmeroma jasni. Pravico odločati o tem vprašanju imata zgolj predsednik ZDA in ameriški kongres, minister za obrambo in drugi uslužbenci nimajo pooblastil, da bi ustavili takšen napad.  In prav zato so nekateri ameriški senatorji zaskrbljeni.

"Zaskrbljeni smo, da je predsednik ZDA tako nestabilen, tako spremenljive narave, da je njegov proces sprejemanja odločitev tako hipen, da bi lahko ukazal napad z jedrskim orožjem, ki bi bil v nasprotju z nacionalno-varnostnimi interesi ZDA," je ocenil demokratski senator iz Connecticuta Chris Murphy.

Napad lahko sproži eneko hitro kot "tvit"

Po oceni demokratskih senatorjev bi bilo v ZDA potrebno najprej določiti problem, o katerem bi glede jedrskega orožja imel pravico odločati tudi Kongres. Kajti če je po eni strani razumno, da predsednik ZDA ohrani pravico, da se hitro odzove na jedrski napad na ZDA, je po drugi strani potrebno razmisliti o situaciji, ko se sedanji ali kakšen drug predsednik ZDA odloča o prvi uporabi strateškega jedrskega orožja.

Senator Markey nad prepričevanji, da je danes vse dobro urejeno - ni navdušen.

"Po moji oceni zagotovila, ki smo jih slišali ... za Američane ne bodo dovolj. Mislim, da lahko še zmeraj razumejo, da lahko Donald Trump sproži jedrski napad enako zlahka, kot lahko uporablja svoj uporabniški račun na Twittru," je dejal senator. 

Kako je Clinton izgubil jedrske šifre

Da so tudi pri rokovanju z jedrskim arzenalom mogoče velike napake, pa kaže dolga zgodovina v zadnjem trenutku preprečenih jedrskih alarmov in tudi zelo banalnih spodrsljajev.

General Shelton na primer v svoji knjigi opisuje, kako je takratni ameriški predsednik Bill Clinton leta 2000 za več mesecev izgubil svoje šifre, ki edine omogočajo uporabo ameriškega jedrskega orožja. Ne samo enkrat, pač pa celo dvakrat.

Prvič se je to zgodilo, ko je odšel igrati partijo golfa, drugič, sredi leta 1998 pa so morali njegovi svetovalci vso Belo hišo obrniti na glavo, ne da bi našli izgubljeno kartico s šiframi. Predvsem druga izguba kartice, ki se je zgodila leta 2000 je bila bolj usodna.

Zgodbo v svoji knjigi “Brez zadržka: odiseja ameriškega bojevnika” opisuje upokojeni načelnik glavnega poveljstva ameriške vojske general Hugh Shelton. “Šifre so bile izgubljene mesece. To je bila velika stvar. Gargantuvska stvar,” zapiše general Shelton. Za predsednika Clintona pa doda, da se glede kartice s šiframi niti “ni mogel spomniti, kdaj jo je zadnjič videl.”

Shelton opisuje tudi to, kako so v vojski sploh ugotovili, da je s predsednikovimi šiframi nekaj narobe, ko navaja, da so morali vojaški uslužbenci redno, vsak mesec nadzorovati, če so vsi podatki o šifrah na mestu.

Uslužbencu, ki je izvajal inšpekcijski nadzor pa je nek svetovalec ameriškega predsednika Billa Clintona ob enem od takšnih nadzorov leta 2000 dejal, da je predsednik na zelo pomembnem sestanku in “da ga ne smejo motiti.”

Naslednji mesec je prišel do predsednika drugi uslužbenec in dobil podoben odgovor. Na koncu je zadeva postala urgentna v trenutku, ko je bilo potrebno zamenjati šifre na kartici.  Predsednikov svetovalec je priznal, da je kartica s šiframi pravzaprav izgubljena že več mesecev in da se predsednik tega najverjetneje niti ni zavedal.

Vendar pa je po človeški plati predsednika ZDA seveda lahko razumeti – po navedbah Petersona je Clinton ugotovil, da je kartica s šiframi prvič izginila neznano kam na dan, ko so mediji objavili podrobnosti o njegovi aferi z Monico Levinsky. Mnogi so tudi hitro odločitev za napad ZDA na ZRJ leta 1999 ocenjevali kot deloma pogojeno z isto notranjepolitično afero, od katere je nova vojna hitro odvrnila pozornost javnosti.

Postopki, ki jih ima ameriška vlada sprejete za uporabo jedrskega orožja so sicer izjemno strogi, predvsem pa bi morali biti “vodotesni”.

Šifre za izstrelitev raket se tako na primer nahajajo v posebnem kovčku (imenovanem “nogometna žoga”, po šifriranem imenu enega od predvidenih napadov), ki jo poseboj nosi predsednikov pomočnik, ki ves čas spremlja predsednika.

Toda šifre za odpiranje tega kovčka se nahajajo na plastični kartici, ki jo s seboj nosi predsednik ZDA in jo zaradi oblike in zlatega odtenka varnostniki popularno imenujejo “biskvit.” Seveda pa se zastavlja vprašanje, kaj se zgodi tedaj, ko predsednik izgubi svojo plastično kartico s šiframi in niti ne opazi, da jo je izgubil?

Odgovor na to vprašanje so ameriški strokovnjaki za državno varnost prvič dobili prav zaradi Clintonove izgube šifer. Odgovor je – nič.

Vendar pa brez “biskvita” ne samo, da ni mogoče odpreti kovčka z jedrskimi šiframi, predsednik, ki lahko edini izda povelje za uporabo jedrskega orožja, se posameznim vojaškim poveljnikom odgovornim za sprožitev jedrskega napada le s pomočjo šifer na “biskvitu” lahko identificira kot predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil.

Brez prave šifre zato povelja o uporabi jedrskega orožja sploh ni mogoče izdati.

Vendar to niso edini primeri predsedniške raztresenosti. Tiskovni predstavnik Bele hiše Joe Lockhart je leta 1999 priznal, da je Clinton zapustil srečanje zveze NATO tako na hitro, da je pozabil na osebni kovček, v katerem je imel kartico s kodami za izstrelitev jedrskega orožja.

Nekdanji predsednik Jimmy Carter pa naj bi po nekaterih podatkih kartico s šiframi pozabil v suknjiču, ki ga je poslal na kemijsko čiščenje.Pri Donaldu Trumpu je seveda bolj pereča neka druga nevarnost.

Predsednik, ki pogosto ravna precej iracionalno, kot dokazujejo številna pričevanja, bi lahko vojno res sprožil tako hitro, kot napiše tvit.