Dolga zgodovina italijanskega izsiljevanja: bo imela Slovenija zaradi drugega tira znova težave z Italijo?

Finančna konstrukcija projekta drugi tir Divača-Koper, trenutno ocenjenega na približno milijardo evrov, naj bi bila ponovno v zraku. Po umiku madžarske države, ki je bila za gradnjo nove proge pripravljena nameniti 200 milijonov evrov, naj bi bil zdaj pod vprašajem tudi vložek Evropske investicijske banke (EIB), kot poroča Siol.

Evropska investicijska banka (EIB), eden od ključnih financerjev drugega tira Divača-Koper, naj bi namreč imela pomisleke glede financiranja tega projekta. Nekateri ocenjujejo, da je v ozadju lobiranje Italije.

Zato se zastavlja vprašanje, kje bo Slovenija po skorajšnjem umiku Madžarske našla še pol milijarde evrov denarja za drugi tir? EIB bi sicer pri projektu sodelovala s posojilom v višini 250 milijonov evrov. To pomeni, da je trenutno primanjkuje še okrog 450 milijonov evrov, ki ga Slovenija potrebuje za gradnjo tira, torej skoraj polovica vrednosti investicije.

Na EIB pa bi lahko nekatere države tudi politično pritisnile. EIB je v lasti 28 držav članic EU. Ena od štirih evropskih držav, ki imajo v lasti največji delež EIB, je sicer precej zadolžena Italija, ki je trenutno v precej resnem sporu z Evropsko komisijo zaradi svojega proračuna.

Drugi tir seveda izboljšuje položaj Luke Koper in je konkurenca Trstu, zato Italija že dalj časa ovira gradnjo drugega tira. V Kopru so lani prepeljali že več kot 900 tisoč ton kontejnerskega tovora, kar je za tretjino več kot v Trstu. Večji kot je promet, nižji so lahko stroški prevozov, to pa za Trst ni dobro. Italija ima ob tem dolgo zgodovino sporov s Slovenijo. Takoj po osamosvojitvi je odstopila od »Rimskih sporazumov« in ni želela sprejeti denarja za zaplenjeno optantsko imovino od Slovenije.

Ko je Italija v začetku devetdesetih pričela zaostrovati svojo politiko do Slovenije in na podlagi argumentov o »bistveno spremenjenih okoliščinah« poskušala razvrednotiti Rimski sporazum, je Slovenija s pristankom na Oglejsko izjavo skorajda že popustila italijanskim zahtevam.

Vendar je nato sledil uspešen propagandni odgovor Slovenije: s tiskanjem bele knjige in drugih dokumentov ter diplomatsko akcijo so bile neupravičene italijanske zahteve zavrnjene. Slovenija je podpisala »španski kompromis«, ki je Italiji dal nekaj več pravic, ni kapitulirala. Je pa po besedah takratnega predsednika države Janeza Drnovška ob pridruževanju EU izgubila tri leta. Si lahko tudi tokrat privošči tri leta čakanja na kredite EIB?

Očitno je, da bo imel ključno vlogo pri pogajanjih predvsem državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja, ki se je doslej enkrat že pogovarjal s podpredsednikom EIB Vazilom Hudákom.

Italija pa ob tem omogoča Trstu še »nelojalno konkurenco« Kopru tako, da upravnike pristanišč odvezuje plačila davka na dobiček. Evropska komisija zato Italiji z zamrznitvijo evropskih sredstev, če ne bo spremenila davčnega režima za svoja pristanišča. Italija bi tukaj lahko sklenila »nenačelno koalicijo« z Madžarsko, ki ima prav tako težave z Evropsko komisijo. Predsednik madžarske vlade Viktor Orban je namreč napovedal, da bo Madžarska logistične tokove madžarskih podjetij zaradi prekinitve pogajanj s Slovenijo o sofinanciranju drugega tira preusmerila v Trst.

Vse to pa bi lahko vplivalo tudi na morebitno spremembo odločitve celotne slovenske vlade. Miro Cerar je namreč madžarskemu zunanjemu ministru Petru Szijjartu dejal, da izjav Bratuškove "ne bi smel razumeti kot odločitev slovenske vlade".

Nekoliko manjši problem Slovenije z EIB je finančne narave. V EIB naj bi si namreč želeli, da bi Slovenija za posojilo, ki bi ga za gradnjo drugega tira najelo projektno podjetje 2TDK, jamčila z državnim poroštvom. Tej možnosti se želijo na ministrstvu izogniti tako, da bi poroštvo za posojilo poskušala pridobiti prek Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI).  Infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek pa upa, da bo Evropska komisija (EK) razumela, da je »zavarovanje preko Junckerjevega sklada vsaj enakovredno državnemu zavarovanju,« kot je dejala ob obisku Luke Koper.

Vendar ob ekonomskih razlogih začetkov spora med Italijo in Slovenijo glede drugega tira ne smemo pozabiti tudi na »ideološki« spor, ki tli v ozadju. V Italiji je namreč znova na oblasti zelo desno usmerjena vlada. Kaj to pomeni, smo videli nedavno, ob demonstracijah neofašistov v Trstu.

Toda že pred leti je Italija državni praznik razglasila na dan, ko je s podpisom pariške mirovne pogodbe - ki jo je podpisala in nikoli ratificirala - kot kazen za agresijo in zaradi spoštovanja načela o samoodločbi narodov izgubila svojo rapalsko mejo.

In ne samo to - za svoj nacionalni praznik je razglasila dan, ko se v istem obdobju spominjamo krimske konference in sporazuma na Jalti. Italija se torej vsakega 10. februarja ne spominja samo nedolžnih žrtev fojb, na simbolni ravni Italija uspeh NOB in slovenskega boja proti fašizmu - priključitev Primorske Sloveniji – s tem še vedno razglaša za svojo nacionalno tragedijo. Odmevi tega pa bi lahko v kombinaciji s težavami pristanišča v Trstu vplivali tudi na financiranje drugega tira.