Šarčev šah-mat in ministrove solze

»Minister Bandelli je diskriminiral - ga bo Šarec še podpiral? Si je z dvema zapisoma na družbenih omrežjih Marko Bandelli, minister za kohezijo v vladi Marjana Šarca, vendarle izkopal prerani politični grob?«

Tako smo zapisali pred nekaj dnevi, ko je izbruhnila »afera Bandelli«. Danes vemo, da Šarec Bandellija ne podpira več. In da je Bandelli pod pritiskom Šarca tudi odstopil.

Šarec je Bandellija na to, naj pazi, kaj izraža na družbenih omrežjih, opozoril že v pogovoru za enega od medijev v nedeljo po sestavi vlade. Potem mu je 12. oktobra, po aferi z uporabo modrih luči, poslal prvo pisno opozorilo. »Zdaj sem se pa odločil, da je prav da odide,« je dan pred Bandellijevim odstopom dejal Šarec.

To je bila precej pogumna poteza. Tudi predsedniki vlad, ki so imeli manj pisane koalicije, kaj šele vlado, ki je dejansko manjšinska, si v preteklosti niso upali storiti kaj podobnega. Šarčeva poteza je še toliko bolj hrabra tudi zato, ker imajo ministri Stranke Alenke Bratušek, kot smo že opozarjali, dejansko položaj nekakšnih »nadministrov.«

Alenka Bratušek jih je v vlado dejansko postavljala sama in je že ob oblikovanju vlade postavila pogoj, da je mogoče sprejeti samo cel paket njenih ministrov – ali pa se odreči podpori njene stranke. Ker je tudi Bratuškova, verjetno zaradi svoje pretekle funkcije predsednice vlade sebe videla v vlogi »nadministrice« ki je »bolj enaka med enakimi« je to pred nekaj meseci bolj spominjalo na poskus »rangiranja« v volčjem krdelu, kot pa na sestavljanje vlade.

Šarec je to moral s stisnjenimi zobmi požreti, drugače vlade ne bi bilo. Zato pa je ob prvem hudem spodrsljaju ministra Bratuškovi seveda takoj poslal svoj ultimat. V šahovski govorici bi lahko rekli, da je Šarec najprej pristal na »gambit«, žrtvovanje lastne suverene pravice, da odloča o imenovanjih ministrov, vendar je nato s hitrim šahom Bandellija dejansko »matiral.« S tem se je znova pokazalo, da je Šarec za kljub vsem kritikam na račun njegovega preteklega dela v vlogi stand-up komika za predsednika vlade verjetno iz bolj pravega testa, kot številni njegovi predhodniki.

Pa je bilo vse skupaj vredno? Je bilo zaradi Bandellija vredno tvegati tudi usodo koalicije? V večini strank sedanje koalicije in Levici očitno menijo tako.

V Stranki Alenke Bratušek so na šarčev ultimat seveda takoj odgovorili s protinapadom. Najprej z opozarjanjem na imenovanje spornega Šarčevega svetovalca za nacionalno varnost, nato z opozorili, da ima šarec v kabinetu nesposobneže, ki jih je odkril prav Bandelli ter z jadikovanjem o tem, kako so bili o Šarčevih zahtevah obveščeni preko družbenih omrežij.

Toda Šarčev svetovalec za nacionalno varnost od trenutka vstopa v vlado ni več izjavil povsem nič neprimernega, Bandellijevi izgovori pa so izzveneli neprepričljivo.  "Kaj bi sploh radi še imeli? Ali niste dovolj očrnili moje družine, mojih otrok in mene? Zakaj pa? Za en stavek, za katerega sem se 15-krat opravičil," je prosil za medijsko milost Bandelli.

Kot je poudaril, sta zaradi dogajanja v zadnjih dneh na tleh tako on kot njegova družina: »Sem zelo na tleh. Nisem si tega zaslužil. V svojem življenju nisem dobil več kot dveh glob. Moji otroci se jočejo doma.«

Res žalostno. Toda to je pač cena, ki jo moraš plačati, kadar ravnaš tako, kot je ravnal Bandelli. In kako je ravnal? Poglejmo dejstva.

Dne 24. septembra je Bandelli Eriku Modicu, enem od štirih kandidatov za župana Komna, poslal dopis, v katerem mu je pravzaprav zagrozil, da mu bo odrekel podporo dveh ministrstev: za kohezijo in infrastrukturo, ki ga vodi Alenka Bratušek, predsednica stranke, katere član je Bandelli.

Še prej pa je 15. oktobra zapisal, da »seveda podpira Deana Zalesjaka«, ki bo »seveda dobil maksimalno politično podporo, znanje in ministrske informacije.« Stranka Alenke Bratušek si v občini, ki ji pred prihodom v vlado županoval Bandelli, za zmago prizadeva z županskim kandidatom Deanom Zalesjakom.

Bandelli tako očitno želi zagotoviti, da bi po njegovem odhodu na mesto ministra to "njegovo" njegovo izpraznjeno župansko mesto dobil njegov kandidat – in nihče drug. In to ne glede na demokratično izraženo voljo ljudi na volitvah. Kar seveda ni ravno demokratično. Očitno je, da je z nedopustnim privilegiranjem »svojega« županskega kandidata ravnal diskriminatorsko in pristransko.

S tem je pravzaprav ravnal popolnoma enako, kot so nekoč ravnali absolutistični vladarji, ki so po koncu svoje vladavine na svoja vladarska mesta postavljali svoje sorodnike ali druge izbrance.  

Da bi razumeli, kaj se je zgodilo v Sloveniji, si je potrebno pomagati s citatom iz drugega časa. Na primer z navedbo iz eseja Thomasa Paina »Človekove pravice« iz leta 1789.

»Bil je čas, ko so kralji razpolagali s svojimi kronami in jih predajali naslednikom na smrtni postelji  in so ob tem predajali ljudstvo, kot živino na polju, kateremukoli nasledniku, ki so ga imenovali. To je bilo tako davno, da se tega komaj še spominjamo in bilo je tako gnusno, da je v to težko verjeti.«

In točno to je naredil Bandelli. Ravnal je kot nekakšen »kralj na Betajnovi.« Naredil je nekaj skrajno gnusnega. Še pri dobrem zdravju je želel na svoje nekdanjo mesto župana postaviti sebi zvestega izbranca in onemogočiti vse druge. Odkrito je dobesedno ignoriral vse temelje slovenske demokratične ureditve. Napovedal je, da bo manipuliral z informacijami. Ki jih na svojem mestu dobiva za dobrobit vseh, ne pa svojih izbrancev. Ljudi je obravnaval kot živino na polju. Naredil je nekaj, kar so že v 18. stoletju ocenjevali kot skrajno »gnusno«.

Ob tem si je celo mislil, da bo zapoznelo opravičilo dovolj. Toda le kdo bi mu še zaupal, da bo nepristransko delil evropska sredstva. Lahko je še podjetnik, toda za javno funkcijo očitno ni. Res je žalostno, da sedaj njegovi otroci jokajo. Toda morda zaradi njegovega odstopa v prihodnje ne bo jokalo veliko drugih odraslih in otrok, ki bi jih takšen minister oškodoval in diskriminiral.

Pomagalo bi tudi, če bi ministrovi otroci jokali zaradi pravega razloga. Na primer zato, ker je njihov oče ravnal kot avtokrat, ki si javne funkcije ne zasluži. Kar je bilo v ZDA in v Evropi jasno že v 18. stoletju. V Sloveniji pa očitno nekaterim še danes ni.