Od bankomatov do bančniške amnezije

To se mi je zdaj zgodilo že drugič v pol leta na istem bankomatu. Ali imam res tako (ne)srečo, da se bankomat pokvari tik pred mojim obiskom, ali pa bankomata v tem času niso uspeli popraviti? Če drži slednje, se lahko le čudimo, zakaj največja slovenska država ne poskrbi za popravilo bankomata, da lahko njene stranke položijo denar.

Morebiti smo slovenski davkoplačevalci z večkratnimi dokapitalizacijami tako napolnili trezorje NLB, da ne morejo več sprejemati denarja? Možno je tudi, da je trenutna obrestna stopnja tudi tako nizka, da se banki dejansko ne splača sprejemati denarja. Razlog ne more biti milijarda ameriških dolarjev, ki je prišla iz Irana, saj je ves ta denar šel naprej preko NLB na druge banke.

Filozofi bi me (oz. nas) opomnili, da če uporabimo Ockhamovo britev, lahko napako na bankomatu pripišemo le navadni tehnični napaki. A če pogledamo širše, je jasno, da je v ozadju sistemska težava. In ker je sistem voden iz vrha, lahko ta problem v NLB vidimo v pričanjih nekdanjih vodilnih bančnikov pred državnozborsko preiskovalno komisijo, katero vodi Anže Logar (SDS). No, tistemu, kar so povedali slednji, lahko bolj težko rečemo kot pričanje, saj smo lahko opazili le neverjetno izgubo spomina (za kakršnekoli podrobnosti) o dogodkih, preko katerih je iz NLB odtekal denar.

Če nekdanji vodilni bančniki kažejo sistematično odpoved osnovnih kognitivnih sposobnosti, se lahko vprašamo, kako so dejansko prišli na (predhodni) položaj. Kot da bistrina uma ni potrebna za zasedanje položaja v največji slovenski banki, ampak da morajo vodilni ljudje le kimati in podpisovati papirje, kateri pridejo pred njih s strani njihovih dobrotnikov. In taki ljudje so nato vodili banko ter odobravali največje posle, vredne milijonov evrov (predhodno tolarjev), ki so se nato izgubili v propadlih projektih in poštno-nabiralniških podjetjih v tujini.

Potem ko je opozicijska SDS pričela s preiskavo NLB, v času ko se pripravljamo na njeno zahtevano prodajo, je presenetila tudi glavna koalicijska stranka SMC, in zahtevala ustanovitev preiskovalne komisije glede vloge NLB pri iranskem poslu v letih 2009-2010. Kot da iz kvote SMC trenutno ne prihajajo pristojni ministri za finance (Mateja Vraničar Erman), za notranje zadeve (Vesna Györkös Žnidar) in za pravosodje (Goran Klemenčič), ki bi lahko v okviru svojih pristojnosti sprožili tudi uradno preiskavo dogajanja v NLB.

Morebiti je problem tudi v ministrih? Namreč Klemenčič, nekdanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je dejal, da je bila v času njegovega predsedovanja KPK obveščevana o iranskem denarju, in da je zadevo predala naprej policiji oz. Nacionalnemu preiskovalnemu uradu v obliki kazenske ovadbe. A KPK je že zanikala Klemenčičevo izjavo rekoč, da niso o iranskem prometu obvestili pristojne organe, saj so slednji bili »o sumu storitve kaznivega dejanja pranja denarja po podatkih komisije obveščeni že novembra 2010«. Nihče pa ni obvestil tudi državnega tožilstva oz. Specializiranega državnega tožilstva, ki je preiskavo iranskega posla odprlo šele zdaj.

Je ta okvara bankomata le odraz celotnega sistema NLB, ko so vsi seznanjeni z nedejavnostjo, a nihče ne stori nič, dokler ni to prepozno? A odpoved enega bankomata ni tako problematična, kot so izginuli milijoni evrov v sklopu celotnega sistema NLB.