Intervju

Peripetije okoli oblikovanja nove vlade, se pravi raznorazne kombinacije okoli njene sestave, vprašanja glede njenih notranjih razmerij, (odsotnosti) programskih usmeritev in vloge zakulisnih centrov moči pri usmerjanju politične dinamike, je prejšnji mesec zasenčil dogodek, ki bi bil v zreli demokraciji, vajeni pluralizma in s tem povezanega soočanja različnih pogledov na družbena vprašanja, nekaj povsem običajnega. Lahko bi sicer sprožil javne razprave, polemike, kritike, vendar vse to sodi v omenjeni kontekst. A pri nas se je zgodilo pravo javno pohujšanje.

Govorimo seveda o zdaj že razvpitem intervjuju novinarja Jožeta Možine z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom na nacionalni televiziji. Že napovednik oddaje, ki je vseboval nekatere Dežmanove najbolj udarne izjave, je nakazoval, da bo oddaja izzvala pravi vihar. In to se je zgodilo z vso silovitostjo. Začeli so deževati javni odzivi, začenši s predsednikom borčevske organizacije in poslancem stranke Socialnih demokratov, katerima so se pridružili številni komentatorji, novinarji in običajni 'družbeno-angažirani' državljani.

Vrstila so se javna pisma, pozivi, žaljivke in grožnje. Nekateri so celo zahtevali izobčenje Jožeta Možine in prepoved njegovih oddaj. Obtožbam bi v starih časih rekli blasfemija, se pravi zanikanje 'svetih resnic'. V našem primeru gre za 'resnice' o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej, ki jih je zapovedoval bivši komunistični režim in katerih vzdrževanju je služil celoten njegov ideološki aparat (mediji, šolstvo, znanost).

Gre za zgodbo o veličini in tako rekoč brezmadežnosti narodnoosvobodilnega boja pod vodstvom komunistov, ki so na tem utemeljevali svojo upravičenost do oblasti, češ da le-ta lahko pripada edino njim. Obema akterjema omenjenega intervjuja so očitali, da blatita osvobodilni boj partizanov, se norčujeta iz njihove organizacije in žalita nekatere 'ugledne' zgodovinarje. Skratka, da izvajata t.i. revizijo zgodovine (ki da je, kakopak, večna in nespremenljiva).

'Spornost' Dežmanovih ugotovitev je v tem, da močno razblinjajo 'uradno verzijo' medvojnega in povojnega dogajanja in mečejo zelo temno luč na tiste, ki so vodili zmagovito stran. V intervjuju namreč je jasno in decidirano povedal, da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorjev, da so pobili več civilistov kot vojakov oz. ljudi pod orožjem, ter da so pobili več ljudi po vojni kot med vojno. To samo po sebi nikakor ne zmanjša pozitivne vrednosti samega upora zoper okupacijsko oblast. Prav tako ne zanika dejstva, da se je večina le-temu pridružila z iskrenimi nameni. Vsekakor pa priča o tem, kako si je komunistična partija podredila boj proti okupatorju in ga zlorabila za potrebe izvedbe revolucije in vzpostavitve lastne oblasti.

Ob vsej gonji, ki so jo zagnali proti 'inkriminiranemu' intervjuju, je povedno to, da nihče od njenih protagonistov ni rekel, da so omenjene tri trditve neresnične, da njihov avtor zavaja. Nihče ni izpostavil argumentov, ki bi Dežmana in Možino postavili na laž. Očitki so bili zelo pavšalne narave. Pri tem so jima na vsak način želeli podtakniti, da zagovarjata kolaboracijo z okupatorjem. Pri čemer je bilo v intervjuji izpostavljeno zgolj to, da je vprašanje kolaboracije precej bolj komplicirano, kot se ga običajno prikazuje v javnosti. Sodelovanje z okupatorjem sicer v načelu ne more biti nekaj hvalevrednega. Vendar če nekdo vzame v roke orožje (četudi ga je prejel od okupatorja), zato, da bi zaščitil sebe, svoje najbližje in svoje premoženje pred tistimi, ki to ogrožajo (četudi v imenu še tako svetlih idej), mu je to zelo težko šteti v zlo.

Zanimivo je, da Jože Dežman v intervjuju sploh ni povedal kaj dosti novega. O svojih ugotovitvah je že večkrat javno pisal in govoril. Problem je, da jih je tokrat izpostavil pred celotno slovensko javnostjo, v enem od udarnih terminov nacionalne televizije. 'Napačno' resnico je preprosto slušalo preveč ljudi. Zato je potrebno njene prenašalce utišati.

Nesprejemljivo je, da smo leta 2018 priča javnim pozivom k ideološko osnovani cenzuri. In nesprejemljivo je, da se odgovorni v medijskih hišah, sploh če gre javne medije, temu ne uprejo. Odgovor vodstva nacionalke na zapise, kakšno je bilo primitivno hujskanje predsednika ZZB NOB Turška, je bilo naravnost kapitulantski.

Še posebej škandalozno je, da se je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev s svojimi neargumentiranimi očitki pridružila gonji zoper svojega eminentnega novinarja – spomnimo: Jože Možina je namreč eden največkrat (tudi mednarodno) nagrajenih medijskih ustvarjalcev nacionalke – , ki jo izvajajo tisti, ki v mentalnem smislu še vedno živijo v časih bivšega režima. Kakor da bi jo bolj kot svoboda izražanja skrbelo negovanje 'pridobitev revolucije'. Takšno popuščanje daje samo nov zagon nosilcem avtoritarnih tendenc. Ti bodo v svojih nadaljnjih intervencijah vedno bolj agresivni.

Dogajanje okrog obravnavanega intervjuja nakazuje na še vedno močno prisotne težnje po ideološkem enoumju in s tem povezanim omejevanjem svobode izražanja. Glede na to, da bo v prihodnji vladi zelo verjetno sedela stranka, katere podmladek je pred volitvami predlagal uvedbo 'spletne policije' (govorimo seveda o podmladku Socialnih demokratov), ki bi preganjala 'sovražni govor' (beri: tiste ideje, ki so v nasprotju z levičarskimi predstavami) na spletnih omrežjih, se tej svoboščini ne obetajo ravno dobri časi.