REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Racionalnost Kimove »norosti«

Res je, da severnokorejske rakete lahko dosežejo tako Washington kot Ljubljano, toda to ne pomeni, da bodo kadarkoli res poletele.

Ameriški predsednik Donald Trump, ki je nekoč dejal, »da nekoliko paranoidnosti ni nič slabega«, bi ob vseh svojih omejitvah vendarle lahko že počasi doumel, da je »paranoja« na prvi pogled »norega« Kim Jong Una še kako racionalna in da se v tej navidezni norosti skriva povsem racionalna geopolitika.

Medtem ko je te dni ves svet z napetostjo spremljal nove izstrelitve vse močnejših severnokorejskih raket, ki lahko jedrsko orožje že ponesejo vse do Washingtona, so se na obalah Japonske znova pojavile zapuščene severnokorejske ladje. Najmanj štiri takšne ladje je samo v trem mesecu naplavilo na obale Japonske. In na nekaterih so bili – okostnjaki. 

Ni še povsem jasno, ali je šlo za begunce, ali pa za vojake, ki jih režim, nevajene mornarskih veščin, pošilja v lovu za ribami vse dalje na odprto morje. To je samo en prizor, ki zgolj posredno razkriva grozo trpljenja ljudi v državi, v kateri propagandni stroj vsak dan predvaja lažno komunistično propagando, medtem ko milijoni ljudi – tudi po podatkih OZN – živijo v revščini in brez temeljnih človekovih pravic.

Nikakršnega dvoma ni, da je država, ki jo vodi Kim Jong Un - diktatura. Toda že samo zato ni mogoče preprosto – zaradi človekoljubnih, ali pa celo geopolitičnih ciljev - opravičiti vojaškega napada na to državo. Ta teden smo res dokončno izvedeli, da ima Kim Jong Un zagotovo že raketo, s katero lahko doseže tudi Washington. In že nekaj mesecev vemo, da ima precej močno termonuklearno bombo, ki jo lahko spravi v konico takšne rakete. Toda – ali to pomeni, da bo »nori« Kim Jong Un res že kmalu napadel ZDA, Severno Korejo ali Japonsko? In da je »preventiven napad« ZDA zato morda že upravičen in zakonit?  

Ameriški vodilni mediji to nevarnost prikazujejo kot nadvse realno, Kim Jong Una pa prikazujejo kot pobesnelega norca. Toda po drugi strani tudi v ZDA mnogi zelo dobro razumejo, da je vojaška doktrina Kim Jong Una daleč od samomorilske ali celo »nore.« Direktor ameriških obveščevalnih služb Dan Coats je javno priznal, da »raketni mož« Kim ravna »zelo racionalno.«. Da »ni nor« je prepričan tudi ameriški zunanji minister Rex Tillerson. Namestnik direktorja oddelka CIE za Korejo Yong Suk Lee prav tako trdi, da Kim ni »samomorilsko« usmerjen. In zato smo lahko povsem prepričani, da Severna Koreja svojih raket in jedrskih bomb ne potrebuje zato, da bi napadla kogarkoli – pač pa zato, da bi njen voditelj lahko, kot je dejal Yong Suk Lee, »vladal dolgo in nekoč mirno umrl v svoji postelji.« 

Res je, da severnokorejske rakete lahko dosežejo tako Washington kot Ljubljano, toda to ne pomeni, da bodo kadarkoli res poletele. Če politika »zastraševanja« ZDA deluje v razmerju do Rusije in Kitajske ni nobenega razloga, da ta politika ne bi delovala tudi v razmerju do Severne Koreje. Severna Koreja – kljub vsej paniki, ki jo širijo ameriški diplomati -  zato ni grožnja obstoju katerekoli države na svetu. 

Da bi razumeli strah, ki ga v Severni Koreji čutijo zaradi ZDA je potrebno poznati zgodovino te dežele in njeno geopolitično okolje. Pri tem ni nepomembno, da ZDA in Južna Koreja vsako leto vadita »jedrske napade« na Severno Korejo. Severna Koreja je celo predlagala ustavitev testiranja svojih jedrskih bomb v zameno za konec izvajanja velikih ameriško-južnokorejskih manevrov v bližini svojih meja. Vendar so ZDA to zavrnile. 

V Severni Koreji prav tako niso pozabili na dolga leta »tepihovanja« z bombami, ki so odnesle milijone življenj in dobesedno poravnale velike dele Severne Koreje. Ob tem da so ZDA edina država ne svetu, ki je dvakrat (povsem po nepotrebnem) uporabila jedrsko orožje proti civilnemu prebivalstvu, v Severni Koreji prav tako ne pozabljajo, da je med severnokorejsko vojno (1950 - 1953) ameriški predsednik Truman javno grozil z uporabo jedrskih bomb v Severni Koreji. Vojska je te napade načrtovala in bombe že pripravila za uporabo. General Douglas MacArthur je želel uporabiti 26 jedrskih bomb in ob tem začeti tudi vojno s Kitajsko. Predsednik Truman je celo po odstavitvi McArthurja generalu Matthewu Ridgewayu dal »vnaprejšnje dovoljenje«  za uporabo jedrskih bomb. Do tega na srečo ni prišlo, vendar so ZDA precej uspešno uničile velik del Severne Koreje s kar konvencionalnimi bombami in napalmom. Uničenje je bilo res pošastno. Po oceni letalskega generala Curtisa LeMaya je zaradi neposrednih vojaških operacij ali pa posredno, zaradi učinkov vojne in stradanja, »umrlo nekje med 20 – 30 odstotki prebivalstva« Severne Koreje. 

Veliko komentatorjev tudi pozablja, da so ZDA, ki še zmeraj govorijo o »denuklearizaciji« korejskega polotoka, isti polotok tudi prve »nuklearizirale.« Julija leta 1957 so ZDA odstopile od poglavja 13 (d) mirovnega sporazuma, ki je preprečeval uvajanje novih oborožitvenih sistemov na polotoku. Takoj zatem so ZDA Južno Korejo oborožile s taktičnimi jedrskimi izstrelki. V času hladne vojne jih je bilo na ozemlju Južne Koreje okoli 950. Pozneje so jih umaknili, toda iz oporišča v Guamu, iz letalonosilk ali podmornic lahko še vedno zelo hitro dosežejo Severno Korejo. 

Ob vsem tem je v zadnjih dveh desetletjih Kim Jong Un lahko natančno opazoval, kakšno usodo so doživele države, ki so se odrekle jedrskemu orožju, kot so na primer Libija ali Irak. Kim Jong Un pa si zagotovo ne želi doživeti usode Moamerja Gadafija in Sadama Huseina. In zato danes njegovo ljudstvo res trpi, vendar Severna Koreja prav zaradi jedrskega orožja ostaja nedosegljiva tarča za administracijo ZDA. 

In če je temu tako, potem smo lahko prepričani, da Kim Jong Un svojih 80 jedrskih bomb zagotovo ne bo prvi stresel nad ZDA in se izpostavil ameriškemu povratnemu udarcu več kot 14 000 njihovih jedrskih izstrelkov. Ni namreč - nor. Ameriški predsednik Donald Trump, ki je nekoč dejal, »da nekoliko paranoidnosti ni nič slabega«, pa bi ob vseh svojih omejitvah vendarle lahko že počasi doumel, da je »paranoja« na prvi pogled »norega« Kim Jong Una še kako racionalna in da se v tej navidezni norosti skriva povsem racionalna geopolitika. In da bi bilo zato veliko bolje, če bi omilil svojo retoriko, posegel po drugačnih sredstvih ter pomagal severnokorejskemu prebivalstvu, da nekega dne samo zruši svoj diktatorski sistem. 

 

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com