Slovenske lažne novice ali zakaj je prav, da plačujemo "agresorjem"

Polkovnik Berislav Popov je obetavna in pripravna žrtev. To je častnik nekdanje JLA, obtožen, da je "razdejal Gornjo Radgono". Tujec, upokojeni vojak, "notranji sovražnik", ki se pred medijskimi napadi v Sloveniji niti ne more braniti - ob tem pa še Srb!

Si je sploh mogoče želeti še lažje in bolj slastne tarče za medijsko "obdelovanje"? V Sloveniji je le malo komentatorskih "pogumnežev", ki bi zamudili tako krasno priložnost, da po človeku, ki ga v Sloveniji itak nihče ne mara, ne bi iztovorili še svoje golide najbolj pritlehnih stereotipov. Nov povod za zlivanje gnojnice po Popovu pa je razveselil predvsem tiste novinarje, najprej pri Slovenskih novicah, ki se zmeraj konformistično postavijo na stran večine. Zaradi prevlade te invazivne vrste časnikarstva v Sloveniji se osebo B.P. v domačih medijih vztrajno prikazuje kot zločinca, ki ima samo to neverjetno srečo, da ga slovensko krivosodje "ni bilo sposobno" obsoditi "storjenih vojnih zločinov" in ki je takoj po zavrnilni sodbi, kot smo lahko prebrali, od Slovenije "prejel še odškodnino".

Po tej logiki torej zločini B.P. obstajajo neodvisno od sodbe slovenskih sodišč, v neki vzporedni realnosti, v katero "vidijo" nekateri vsevedni komentatorji, čeprav je zgolj sodišče edino pristojno, da odloči o obstoju ali neobstoju zločinov. Kar logično pomeni, da zločinca brez sodbe - preprosto ni. In da tisti, ki o tem pišejo, dejansko zavajajo javnost. B.P. je prikazan celo kot "agresor", čeprav posameznik ne more izvesti "agresije", ki se po črki mednarodnega prava v Sloveniji ni niti zgodila. Popov bi jih seveda vse po vrsti lahko tožil in gladko dobil odškodnino - na kateremkoli slovenskem sodišču. Blatenje Popova je namreč enako temu, kakor da bi nek komentator zapisal, da je Janez Janša ne glede na sodbe slovenskih sodišč zakrknjen zločinec, ki si je nabasal žepe z denarjem Patrie in se na koncu z veliko sreče pač "zmazal" s pomočjo Ustavnega sodišča. In da itak vsi vemo, da je kriv. Čeprav je oseba J.J. pravno gledano - nedolžna.

Ob tem pa v resnici B.P. odškodnine sploh niti ni prejel zaradi njemu nedokazanih obtožb za "zločine v Gornji Radgoni", kot mu "kritiki" podtikajo, pač pa zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, torej zaradi sojenja v nerazumno dolgem roku. Do te odškodnine pa je v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice upravičen vsak, ki mu sodišča sodijo predolgo. In ne glede na uspeh sodnega postopka. Popov bi to odškodnino torej prejel, tudi če bi bil obsojen! B.P. je torej dobil le to, kar pripada vsakemu, ki je v Sloveniji preizkusil obupno počasne sodne mline.

Sedaj pa se vprašajmo - ali smo res za to, da v tej državi veljajo zakoni samo za ene, ne pa tudi za druge? Da bi imeli "enake " in "bolj enake", ene, ki bodo uživali pravice "nadljudi" in druge, ki bodo pač žrtve in "podljudje." Če se odločimo za to, bomo potem morda kmalu imeli tudi slovensko različico "Narodnih sodišč", v katerih je v Tretjem rajhu ob dveh sodnikih sedelo še pet laikov iz vodilne partije, enot SS in vojske. Pravih garantov "pravičnega sojenja."

Vsi, ki s plehkimi argumenti odrekajo pravico osebi B.P. do odškodnine, zato pljuvajo predvsem v lastno skledo in žagajo vejo, na kateri sedimo vsi državljani Slovenije. In se sploh ne ozirajo na to, da s tem rušijo tudi temelje Slovenije kot demokratične in pravne države.

Slovenija je nekoč že doživela vse "lepote" družbene ureditve, ki je bila utemeljena na diskriminaciji in rasizmu in v kateri so sodniki sodili ne po zakonih, ampak "po zdravem narodnem občutku". To je bila država, v kateri so zavedne Slovence v živinskih vagonih pošiljali v koncentracijska taborišča in kjer sta kraljevala teror Gestapa in SS-a. To je bila država, v kateri so bili nekaj let pred okupacijo Slovenije odvetniki vdove Ericha Klausenerja, žrtve "noči dolgih nožev", poslani v koncentracijska taborišča samo zato, ker so si nacistično državo upali tožiti za odškodnino. Težko verjamem, da bi si kdorkoli želel vrnitev takšne ureditve.

Samuel Johnson je nekoč lepo dejal, da je patriotizem zadnje zatočišče podležev. Zato je tudi v patriotske barve zavita kritika "državne odškodnine" Berislavu Popovu, češ da mu sedaj plačujemo za agresijo na Slovenijo  - izmišljena, lažna novica. In zato si je ob izplačilu te odškodnine (mimogrede, ta je bila izplačana že pred dobrim letom dni, slovenski mediji pa so to odkrili šele sedaj!) tudi povsem nesmiselno postavljati vprašanje, ali je bila sodba, ki je bila podlaga te poravnave B.P. s Slovenijo, v njegovem primeru  res "moralna".

Vprašanje je zgrešeno, ker sodbe sodišč niso moralni poduki. To so razsodbe o konkretnih dejanjih. Sodba ni ne verski traktat in ne politični pamflet. To ni zgodba o nastanku Slovenije, ne o brezmadežnem spočetju ali začetkih vesolja. Ne, to je le zgodba o nekem človeku, ki so mu slovenska sodišča, tako kot še tisočem drugih, sodila nerazumno dolgo. In je zato dobil pravično odškodnino. Nič več in nič manj. Ker je Slovenija leta 2017 vendarle pravna, ne pa SS-ovska država.