Dvojna merila Levičarjev

Potem ko se je Igor Akrapovič z drugimi solastniki odločil o izplačilu zadržanega bilančnega dobička (zaradi najave povečanja davkov), je debato sprožil poslanec Levice Miha Kordiš, ki je najavil kar nacionalizacijo.

Po zgledu Venezuele, kjer so v času gospodarske krize, ko je pričelo zmanjkovati denarja, bi tako zasegli podjetja. Pri tem seveda pozabljajo, da so nacionalizirana podjetja v Venezueli le propadla, saj so jih zapustili strokovnjaki in lastniki. Nadomestili so jih partijski aparatički, brez znanja in sposobnosti, da bi jih vodili.

Bodoči predsednik 13. slovenske vlade Marjan Šarec je moral pozneje miriti razburjene poslovneže kot tudi ostale. Šarec je dejansko moral oditi na vrh Gospodarske zveze Slovenije in tam zagotoviti, da je nujno, da politika in gospodarstvo sodelujeta.

Pozneje je prišel tudi na tezo, da podpisana koalicijska pogodba, ki je bila povod za poteze Akrapoviča, ne bo niti veljala, ampak da se bodo po potrditvi vlade morali koalicijski partnerji še enkrat sestati in dogovoriti , kaj bodo sploh naredili.

Klub slovenskih podjetnikov je pozneje na politike naslovil odprto pismo, v katerem so obsodili » odkrite napade nekaterih najvidnejših članov stranke Levica na slovenske podjetnike, ki so se zakonito in odgovorno odzvali na napovedane davčne spremembe, omenjene v koalicijski pogodbi«.

Njihovo ogorčenje je šlo tako daleč, da so sprožili tudi peticijo » Za podjetno Slovenijo «, pri čemer so še zapisali: »Po dogodkih v zadnjih dneh nismo prepričani, da živimo v državi, kjer so odgovori na zgornja vprašanja pozitivni. Številni politiki se zelo medlo odzivajo zoper stigmatizacijo podjetnikov in podjetništva. Mi, podjetniki, pa si želimo jasnih in pozitivnih odgovorov na zgornja vprašanja. Želimo ustvariti podporno okolje našim otrokom, da bodo spoštovani in cenjeni, v kolikor se odločijo za podjetniško pot.«

Kako konsistentni so predstavniki Levice pa so razkrili mediji prejšnji teden, ko so objavili, da njihovi najvišji funkcionarji – poslanci – ne plačujejo funkcionarske članarine. Torej v smislu, davke za naše potrebe naj plačujejo drugi, mi jih ne bomo. Tako Kordiš kot Matej Tašner Vatovec, vodja poslanske skupine, naj bi skupaj dolgovala kar deset tisoč evrov. Kordiš ne plačuje članarine, ker mora imeti denar za po izteku mandata, za poplačilo dolgov, nakup nove garderobe, …

Njegov kolega, oz. tovariš, Vatovec pa je svoje neplačevanje članarine, ki je bila določena v dveh internih pravilnikih, utemeljil, da gre za kazen: »Pogoji, ki jih postavljata pravilnika, so odlični in popolnoma sprejemljivi v socialistični družbi. Živimo pa v kapitalističnem produkcijskem načinu, v katerem vidim dana pravilnika kot kazen.« Zato si je prizadeval za znižanje višine članarine.

Vatovec bi plačeval članarino, če bi živel v socializmu, a ker živi v kapitalizmu, tega ne more narediti. Zanimivo, da istočasno zahteva, da se davki za druge povečajo, medtem ko sam noče plačevati članarine lastni stranki. Logično, naprej je potrebno poskrbeti zase. Da ne omenjamo, da se je ob koncu prejšnjega sklica državnega zbora pokazalo, da so Levičarji strokovnim sodelavcem svoje poslanske skupine plačevali najmanj med vsemi.

Prav Vatovec pa je v petek svoji stranki izvedel »coup de grâce«, ko se je v oddaji Tarča izkazalo, da je glede Akrapoviča govoril neresnične podatke o prejemanju subvencij. Njegov komentar: »Vzamem to, da sem se lahko zmotil.«

Da je priznal, da se je zmotil, je pohvalno. Kot pravi latinski pregovor, Errare humanum est, in errore perservare stultum (Motiti se je človeško, neumno pa je vztrajati v napakah). Upamo lahko le, da bo Vatovec spoznal, da se ne moti le v tem primeru, ampak tudi v celotnem pogledu na gospodarstvo, kot tudi na lastne obveznosti do stranke. Kako namreč izgleda, da človek hkrati govori, da morajo drugi plačevati več davkov, sam pa članarino (ki je neka vrsta »davka«) označuje za kazen?