Maketa drugega tira – odraz slovenske korupcije

Prvič, izbrani ponudnik je bil dražji ponudnik (dobrih 133 tisoč evrov proti dobrih 60.000 evrov drugega ponudnika), a je bil kljub temu izbran – komisija je utemeljila, da naj bi bil dražji projekt bolj multimedijsko podprt. Direkcija za infrastrukturo se zdaj brani, da je krivec za napačno točkovanje posameznih razpisnih elementov kar – računalniški program Excel.

Drugič, izbrani ponudnik ni naredil sam makete, ampak je izdelavo naročil pri drugemu, neizbranemu ponudniku. To kljub temu, da so se v pogodbi pri podjetju ART Rebel 9 predstavili kot storilci ponudbe (in ne da bodo imeli podrejenega partnerja). In tretjič, maketa že ne deluje, ker so jo postavili preblizu morja in je obstajala nevarnost poplave (in uničenja makete).

Tako je maketa drugega tira postala pravi odraz, če ne maskota, slovenske korupcije. Kdo se je odločil, da ljudstvo potrebuje drago maketo, da si bi ogledalo zamišljeno gradnjo tira? Ali ne bi bilo ceneje, da bi se naredila računalniška predstavitev, ki bi jo objavili na internetu in bi tako lahko več državljanov to čudo videlo? Nenazadnje, ne moremo si predstavljati, da bodo državljani, torej tisti ki bodo plačali ta tir, hodili v Koper samo za ogled te makete.

Izgovor, da je glavni krivec za napačni izbor računalniški program, tudi ne drži vode. V javni upravi, kjer imamo kup zaposlenih na različnih nivojih, ki naj bi nadzirali delo podrejenih, se je zgodilo, da noben nima niti toliko pameti, da bi natančno pregledal izračune in ročno preveril. A kot kaže, so odgovorni le podpisovali projekt in ga potiskali naprej/navzgor. Na koncu pa bo kril najnižji uradnik, nihče od odgovornih pa ne bo odgovarjal.

Koza cela in volk sit – to je najboljši ljudski rek, ki kaže na razširjenost podjemnih storilcev na javnih razpisih. Da prvi ponudnik za izvedbo projekta izbere svojega neposrednega konkurenta na razpisu, doda nekaj svojih stvari in predvsem pobere dobro razliko med cenama, je najboljši odraz korupcije oz. sprege med javno upravo in podjetji, ki živijo od državnih projektov. Denar se najde za vse, le tiho je potrebno biti. No, državljan bo pač moral pokriti razliko oz. »procente« med dejanskim in uradnim izvajalcem.

Kot češnja na vrhu torte je dejstvo, da maketa že ne deluje. Koliko zadnjih večjih projektov je že doživelo to usodo? Da gradnja ni bila končana, kot načrtovano, da zadeva ne deluje ali pa so bila kmalu potrebna večja popravila (in novi aneksi). Cerar si je že v tem mandatu z železnico naredil sramoto (sebi in celotni državi), ko je leta 2016 odprl prenovljeno in elektrificirano železniško progo med Pragerskim in Hodošem, ki pa takoj ni bila operativna (še več, vlaki so morali voziti po odprtju še počasneje kot prej), ker niso uradniki predvideli, da bo elektrificirana proga rabila dodatno električno omrežje oz. daljnovod za oskrbo. Isto kot postaviti maketo zraven morja in upati, da je ne bodo dosegli valovi.

Zadeva bi bila še boljši odraz razmer v slovenskem gradbeništvu, če bomo izvedeli, da je bil projekt makete drugega tira obremenjen – z aneksi k izvirni pogodbi.  Če že pri maketi odgovorni ne znajo poskrbeti za legalno in legitimno izvedbo projekta, kako jim lahko zaupamo pri gradnji dejanskega drugega tira?

Bolj poredko pa se zgodi, da kdo od politikov odstopi – kot je to naredil Cerar včeraj. Uradno je odstopil, ker sprejema odgovornost za poraz vlade glede referenduma (sodišče je tako razveljavilo rezultate referenduma, zaradi česar bomo šli ponovno na volišča), a njegova izjava je lahko videna bolj v smislu cepetajočega se otroka, ki ni dobil kar hoče.

Nasprotniki vladnega predloga gradnje drugega tira bodo tako imeli še eno priložnost, da zavrnejo ta predlog. Glede na razkritja o preplačeni maketi lahko utemeljeno pričakujemo drugačen rezultat.