Voditelj, ki pobegne, je vedno le begunec

Zgodba o katalonski neodvisnosti, ki se je dramatično razplamtela 1. oktobra na referendumu, je po natanko mesecu dni izgubila energijo. Če smo še pred tedni z ogorčenjem spremljali divjanje španskih vojaško-policijskih enot, ki so nasilno preprečevale Kataloncem, da bi demokratično in svobodno izrazili svoje mnenje na referendumu, potem nas danes lahko kvečjemu osupne politični diletantizem njihovega voditelja Carlesa Puidgemonta. 

Namesto da bi se soočil s špansko “roko pravice”, ki ga bremeni dejanj, ob katerih se leta 2017 svobodni svet lahko samo krohota, se je odločil za pobeg iz države. Skupaj še z nekaterimi ministri zdaj že razpuščene regionalne vlade španske pokrajine Katalonija. Če bi bil Puidgemont pravi politik in strateg, ki ostal in se pustil aretirati, saj bi s tem na svojo stran dobil še tistih nekaj odstotkov prebivalcev Katalonije, ki so bili doslej zadržani do osamosvojitvenih teženj. 

Aretacija Puidgemonta in kasnejši sodni proces, za katerega bi bilo že v naprej jasno, da bi bil hudo problematičen (znano je, kako politično kontaminirano je špansko sodstvo, sploh če gre za vprašanje poštenega sojenja v primeru Katalonije), bi iz katalonskega voditelja naredila mučenika. Poleg tega nihče ne verjame, da bi se ga španska vlada in njen predsednik Mariano Rajoy dejansko upala poslati v zapor za daljše obdobje. Denimo za 30 let. Takšna kazen je pravzaprav nepredstavljiva v Evropski uniji leta 2017.

Resda je Španija formalno še vedno kraljevina, resda je aktualni kralj v marsičem - kar se zdi paradoksalno - precej bolj nazadnjaški od svojega očeta Juana Carlosa, ki je Španijo prevzel iz rok diktatorja Franca, vendar pa je po drugi strani tudi res, da niso vsi Španci agresivni katalonofobi, frankisti ali celo fašisti. Takšne poenostavitve enostavno niso poštene. Če so se v zadnjih tednih na španskih in celo katalonskih ulicah pojavljali ultrakonservativni, desničarski unionisti, ki so kričali frankistične slogane in dvigovali roke v fašistični pozdrav, potem je bilo to prej dejanje obupa, predvsem pa odraz volje manjšine. Seveda pa vse to kaže na to, kako krhka demokracija vlada v Španiji in kako neučinkovita, nesposobna je Evropska unija, da bi na institucionalni ravni aktivno sodelovala pri reševanju španske krize.

Politična usoda katalonskega voditelja Puigdemonta je nepomembna v primerjavi z vprašanjem, kako rešiti status Katalonije v okviru Španije oziroma kako Španijo modernizirati. Marsikdo bo realistično zamahnil z roko, češ da ravno primer Španije in njene avtokratske, necivilizirane politike do uporne pokrajine dokazuje, da je projekt združene Evrope mrtev. Morda res. Morda pa prav ta zgodba potrjuje tezo, da Evropa ne more ostati na sedanjem nivoju povezanosti, saj ta dolgoročno ne pelje nikamor več, temveč potrebuje naslednjo fazo povezanosti. Mislim na federalizacijo, ki bi v končni fazi Kataloniji dala takšen status kot vsem drugim regijam znotraj Evropske unije. Združene države Evrope so sicer še vedno precejšnja utopila, vendar je bila tudi Evropska unija dolgo časa fantazija osamljenih evropskih političnih vizionarjev.