REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Vladavina – norcev?

Od Roberta Goloba osebno in stranke Svoboda bo v veliki meri odvisno, kam se bodo uvrstili po tem zadnjem debaklu, ki so si ga sami zakuhali. Ali bodo spoznali svojo napako – ali pa nadaljevali z neumno politiko. Ali, kot je dejal Einstein: »Razlika med neumnostjo in genijem je, da ima genij meje.« Zato bi bil res skrajni čas, da bi tudi predsednik vlade, ki nam je pogosto predaval o pomenu »samoomejavanja«, končno spoznal tudi lastne meje.

Definicija norosti, ki jo je postavil eden od najbolj umnih ljudi na svetu je splošno znana.

Ta teden smo znova presenečeno zrli v številne »male ekrane« in z grozo spoznavali, da nam aprilske volitve niso prinesle nobene »revolucije« v vladajoči politiki, ki si jo je večina volivcev pričakovala in želela.

Norost je, kot nam je pojasnil že Albert Einstein, »delati vedno isto in pričakovati drugačen rezultat.«

Kljub temu pa smo ta teden znova presenečeno zrli v številne »male ekrane« in z grozo spoznavali, da nam aprilske volitve niso prinesle nobene »revolucije« v vladajoči politiki, ki si jo je večina volivcev pričakovala in želela.

Pa navkljub temu vladnike še naprej podpirajo ljudje, ki v upanju na to, da bo slovenska družba boljša in bolj pravična kimajo zgrešenim, neprimernim in celo nezakonitim postopkom nove oblasti, ki so v bistvu enaki tistim, ki jih je izvajala prejšnja oblast. Janševa!

Še več, pred ekrani se je v poskusu obrambe neubranljivega – političnega vplivanja predsednika vlade na policijo – zvrstila dolga plejada ljudi, ki so še v nedavni preteklosti s kritiko prejšnje oblasti odigrali pozitivno vlogo, nato pa so se v kratkem časovnem intervalu drug za drugim – kompromitirali.

Oblast je očitno slastna. Ne samo Janši in njegovim.

Švarc Pipanova, Šarec, Klakočer Zupančičeva, Han, Črnčec, Lobnikar

In še cela vrsta srčnih »branilcev lika in dela« svojega šefa Goloba je pokazala zavidljivo raven uporabe dvojnih kriterijev, spregledovanja pomembnih dejstev, manipulacije, zavajanja in uporabe odkritih laži pri obrambi predsednika vlade, ki je očitno storil nedopustno in s tem prizadejal veliko škodo predvsem samemu sebi.

In stranki, ki jo vodi.

Prav na to v svojem lucidnem komentarju opozarja tudi filozof Boris Vezjak, ki ocenjuje, da je s tem, ko se je premier odločil za skrajen korak, »veliko tvegal in še več izgubil: predvsem svojo dosedanjo verodostojnost in v drami vsem na očeh, kot je ne pomnimo, še tisto najdragocenejše, kar bi moral vladar imeti: modrost, aristotelsko phronesis

In to dokazuje v naslednjem odstavku, ko opozarja, da je Golob Boštjana Lindava poklical na pogovor ob istočasnem »ultimatu«, v katerem je zahteval, da naj se opredeli do političnih pritiskov. Natančneje – da se tudi sam zlaže in jih za voljo Goloba in njegove stranke zanika.

Izguba modrosti pa očitno ni prizadela samo branilce predsednika vlade z Gregorčičeve, pač pa tudi del njegovih podpornikov, ki so se prelevili v vernike, podobne Janševim. Karkoli slabega naredi, so Janšo njegovi podporniki pripravljeni braniti in slediti. Zdaj se enaka zgodba žal ponavlja z Golobom.

Javnost se je namreč ob dogajanju v Policiji po enem tednu drame visoke napetosti razdelila na dva nasprotna tabora.

V prvem so Golobovi zagovorniki in malikovalci. V drugem taboru pa so tudi kritiki prejšnje, avtoritarne Janševe vlade, ki so jasno uvideli podobnost med nesprejemljivim ravnanjem Janše in Goloba, medtem ko v tako imenovanem »prvem taboru« očitno še zmeraj prevladuje drugačno razmišljanje.

»Prvi (tabor) še vedno podpira Goloba. Ni mu mar za nekorektnosti, s katerimi ta nastopa in na primer sploh ne pove, česa je prvi policist kriv(Prvi tabor) tudi ne pogreša posebej odsotnosti argumenta, premierju kar zaupa na slepo. V njem so se pričakovano znašli koalicijski partnerji, npr. pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan ali gospodarski minister Matjaž Han, v večji meri tudi državni sekretar Branko Lobnikar, medtem ko so se v Levici začeli oportuno distancirati od konflikta in ga razlagati kot interno zadevo druge stranke,« točno popisuje klavrno stanje Vezjak.

Kje tiči temeljna napaka tistih, ki si ne morejo priznati, da branijo neubranljivo je jasno. Jasno je tudi, da predsednik vlade lahko vpliva na imenovanje ministra.

Toda – ali ni že poseganje v imenovanje samega direktorja Policije, ki je ne le izrecna ministričina izbira, ampak je Lindav šel tudi skozi strokovno sito in dobil priporočilo – v bistvo enak poskus vplivanja, kot ga je izvajala prejšnja oblast, ko je na primer trmasto zavračala imenovanje evropskih tožilcev?

Toda – ali ni že poseganje v imenovanje samega direktorja Policije, ki je ne le izrecna ministričina izbira, ampak je Lindav šel tudi skozi strokovno sito in dobil priporočilo – v bistvo enak poskus vplivanja, kot ga je izvajala prejšnja oblast, ko je na primer trmasto zavračala imenovanje evropskih tožilcev? 

In kam potem spadajo še navodila o potrebi po zamenjavi posameznih direktorjev policijskih uprav, zahteva po prekinitvi zaposlitve policista, ki se je nekomu zameril, nasprotovanje strokovnemu izvajanju varovanja premierja in podobno?

Poglaviten očitek branilcev vlade je, da se notranja ministrica Tatjana Bobnar in direktor Policije Boštjan Lindav nista lotila dovolj hitrega »čiščenja« janšistov v policijskih vrstah.

Toda ob tem dobro vemo, da sta bila oba med prvimi žrtvami prejšnje vlade. Maščevanje je, čeprav se o njem neradi pogovarjamo, eno od temeljnih odzivov vseh prizadetih ljudi.

Lahko domnevamo, da ne Bobnarjeva in ne Lindav ne bi imela nič proti temu, da s položajev spravita vse tiste, ki so na neprimeren način ogrozili ne samo njuno strokovno delo in s prekoračitvijo pooblastil omadeževali ne le poklic policista, pač pa teptali tudi pravice državljanov.

Očitati Bobnarjevi in Lindavu, da se nista izkazala kot dovolj zagreta »antijanšista« - in to s strani branilcev nečednih prijemov sedanjega predsednika vlade, ki je stolček v Gen I grel do zadnjega in šele potem, ko je izgubil dobro plačano mesto odkril protestnike, kolesarje in pomen svobode in demokracije – je preprosto noro. Sramotno. Zavržno.

Če sta Bobnarjeva in Lindav vztrajala pri tem, da se politika ne sme vmešavati v delo Policije, sta imela zato zelo dobre razloge.

In kam sploh 'spadajo' še 'navodila' o nuji po zamenjavi posameznih direktorjev policijskih uprav, zahteva po prekinitvi zaposlitve policista, ki se je nekomu zameril, nasprotovanje strokovnemu izvajanju varovanja premierja in podobno?

Pravzaprav sta s tem dokazala prav »samoomejevanje« in dosledno spoštovanje zakonodaje, kar so vrednote, ki so jih ves čas zagovarjali in zahtevali protestniki.

Ali se ni ravno Golob v primeru zakona o RTV pohvalil, kako se vlada »samoomejuje«?

Zakaj potem taka kritika na račun Bobnarjeve in Lindava? Namesto da bi bilo obema izkazano spoštovanje in pohvale – ne pa javni pogrom in kritike.

Ob tem sta oba tudi veliko naredila za izboljšanje zadev. V primerjavi z zdravstvom, ki se Golobu in ministru Danijelu Bešiču Loredanu iz meseca v mesec vse bolj sesuva, javni sistem pa propada, sta naredila naravnost ogromno.

Ministrica Bobnarjeva je v pičlih nekaj mesecih naredila precej tektonskih premikov v smeri izboljšanja stanja pravne države, zaščite temeljnih človekovih pravic (tudi na področju migracij), v smislu izboljšav pri organiziranosti dela policije, povrnitve avtonomije Nacionalnega preiskovalnega urada…

Zaupanje javnosti v policijo se je takoj dvignilo. V zdravstveni sistem pa iz meseca v mesec le pada… Toda Loredan ostaja trdno v ministrskem sedlu.

Ali se ni ravno Golob v primeru zakona o RTV pohvalil, kako se vlada »samoomejuje«? Zakaj potem taka kritika na račun Bobnarjeve in Lindava? Namesto da bi bilo obema izkazano  spoštovanje in pohvale – ne pa javni pogrom in kritike.

Ministrica Tatjana Bobnar je naročila tudi temeljito revizijo kršenja človekovih pravic in prekomernih posegov policije ob protestih. Ravno te dni je državna sekretarka na odboru predstavila izsledke revizije, ki jasno kažejo na hude kršitve s strani policije. In ravno ta revizija je podlaga za to, da se nekatere »janšiste« lahko v prihodnje premesti ali pozove na odgovornost.

Mnogi so to opazili.

»Menda ne pričakujemo, da bo ministrica kar protizakonito in brez podlag odstranjevala ljudi. Poleg tega, mnoge so že zamenjali, tako da ne drži, da jih niso! Zame osebno je ministrica Bobnar ena najboljših ministric te vlade. Ozadij seveda ne poznam. Presojam lahko zgolj po tem, kar se vidi navzven. In tudi - mar res vlada kot kolektivni organ vsem ministrom omogoča ali onemogoča izbor njihovih najožjih sodelavcev? Kolikor vem, je edini primer prav pri ministrici Bobnar. Kar pomeni v bistvu nezaupnico ministrici, ki ji drugega ob takih pogojih dela, kot da odstopi, niti ne preostane. Zakaj vlada ni potrdila mandata Lindavu?« se je na Facebooku spraševala Nataša Sukič.

Kaj torej vse to pomeni?

Osrednja težava družb so postali »idiotski poenostavljalci« zapletenih družbenih zadev. Tisti, ki upajo, da se bomo »s hitro čistko janšistov«, pa če bo treba »tudi ne čisto po zakonih, ker drugače ne gre« - rešili janšizma, so v zmoti.

Tudi komentarji nekaterih naših bralcev, ki ne razumejo, da smo bili ob vseh simpatijah do nove vlade ob tokratni napaki premierja znova kritični kažejo, da je izguba modrosti, o kateri piše Boris Vezjak, tudi v Sloveniji očitno bolj razširjena, kot si mislimo.

V bistvu gre za nekakšno epidemijo, ki pravzaprav že precej dolgo časa pesti človeštvo.

Čeprav smo običajno prepričani, da nas vodijo umni ljudje, je resnica velikokrat drugačna.

Pogosto nas vodijo dokaj butasti, celo neumni povzpetniki.

In ker živimo v demokraciji, lahko vladajo le tako, da jih podpirajo njim podobni kimavci, prepričani, da je zaradi doseganja plemenitih ciljev vseeno, kakšne metode izbirajo, da bi jih dosegli.

In pri tem pozabljamo, da cilj ni samo cilj – pač pa da je pomembna pot, ki jo tlakujemo, da bi ga dosegli.

Metode, s katerimi dosegamo cilje določajo tudi, kakšne cilje smo v resnici dosegli.

Da brezhrbtenični in njihovi kimavci tega ne razumejo in da gre za zelo razširjen pojav, nas opozarja Dalmacio Negro Pavov v svojem eseju o »Revoluciji neumnosti.«

Neumnost je tudi pomemben zgodovinski dejavnik, ob tem pa je še posebej gosto naseljena v  politiki.

Osrednja težava družb so postali »idiotski poenostavljalci« zapletenih družbenih zadev.

To so bili nekoč Lenin, Trocki, Stalin, Hitler, Mao, Pol Pot in drugi, opozarja avtor.

Danes pa na podoben način razmišljajo tisti, ki upajo, da se bomo »s hitro čistko janšistov«, pa če bo treba »tudi ne čisto po zakonih, ker drugače ne gre« - rešili janšizma, bi lahko dodali.

V resnici pa bodo janšizem prav s tem utrdili. Morda mu bodo nadeli videz »golobizma« - a znova bomo ostali v istem problemu, vdoru politike v vse pore družbe.

»Novih poenostavljalcev, katerih destruktivnost niti nima kolektivnega namena, razen retorično, je ogromno. To so ljudje, ki so se rodili neumni, dosegli stanje neumnosti ali pa jim je bila neumnost vsiljena. Kot nam Paul Tabori (1908-1974) pove v svoji knjigi The Natural History of Stupidity [izdana leta 1959 kot The Natural Science of Stupidity in nato leta 1993 kot The Natural History of Stupidity]: 'Neumnost je človekovo najsmrtonosnejše orožje, njegova najbolj uničujoča epidemija, njegov najdražji luksuz,'« opozarja Negro Pavov.

Neumnost je tudi pomemben zgodovinski dejavnik, ob tem pa je še posebej gosto naseljena v  politiki.

Spomnimo se Napoleona, ki je opozoril, da »v politiki neumnost ni pomanjkljivost.«

Neumni ljudje so v večji ali manjši meri tudi narcisoidni in politika privlači narcise, »kot satje bogatega medu muhe.«

In zato jih tako pogosto srečamo prav v politiki ali med tistimi, ki se radi pečajo s politiko.

Največja nevarnost neumnosti je prav v politiki, saj ni nezdružljiva z »zvitostjo«.

Kajti »verjetnost, da je določena oseba neumna«, preudarno piše Carlo M. Cipolla, »je neodvisna od katere koli druge lastnosti iste osebe.«

Na tem mestu bi lahko bralci ugovarjali in trdili, da takšna kritika zagotovo ne more leteti na predsednika vlade in njegov krog zaupnikov, kajti znano je, da so to doktorji znanosti, ljudje z izkušnjami in zagotovo zelo umni ljudje.

Toda, neumni so lahko inteligentni, saj »obstajajo neumni ljudje, ki imajo ogromno znanja,« kot je dejal Paul Tabori.

To je zelo resen problem, če je imel prav Jean-Baptiste Molière, ki je trdil, da »ljudje niso nikoli tako blizu neumnosti kot takrat, ko mislijo, da so modri«.

Spomnimo se Napoleona, ki je opozoril, da »v politiki neumnost ni pomanjkljivost.«

V tem primeru, ker ima »vsaka oblika inteligence svojo obliko neumnosti« (Robert Musil), lahko sklepamo, da če inteligentna oseba misli, da je modra, se že sama nagiba k temu, da »se loči od realnosti, v kateri živi, in živi v neresničnosti.«

Ali ni to prav fenomen, ki smo mu priča v primeru razrešitve Bobnarjeve.

Mar nas ni Vezjak pravkar opozoril, da je predsednik vlade izgubil - »modrost?«

In ali nas ne opominja, da to, ko je Golob Lindava poklical k sebi takoj potem, ko mu je izdal ultimat, naj pripravi poročilo o pritiskih, torej »že sam klic dan pred predajo poročila - zato pomeni, da je Golob postal imun za presojo, kaj šteje za poskus vplivanja, kar kaže ali na slepoto za lastna dejanja ali celo na njegov običajen modus operandi.«

Z drugimi besedami – zdi se, da sedanji predsednik vlade »živi v neresničnosti« in se je od realnosti ločil do te mere, da je popolnoma napačno presodil tako lastne poteze, kot ravnanje Bobnarjeve in Lindava.

Neumni ljudje so v večji ali manjši meri tudi narcisoidni in politika privlači narcise, »kot satje bogatega medu muhe.« In zato jih tako pogosto srečamo prav v politiki ali med tistimi, ki se radi pečajo s politiko.

Imamo torej opravka, kot je dejal Robert Musil, s tipičnim primerom inteligence, ki je našla svojo obliko neumnosti.

A nič bolje ni spodaj, v naboru »intelektualcev«, ki Golobove napačne postopke podpirajo.

To je tisto, kar je Julien Benda imenoval »izdaja intelektualcev«; gre za sodobne klerike, ki so zamenjali versko vero duhovnikov za vero v negotovo. Danes običajno opravljajo službo kot »intelektualni duhovniki«, ki se »posvečajo spodbujanju kolektivne neumnosti.«

V konkretnem primeru gre za častilce kulta Roberta Goloba, ki mu verjamejo na slepo in ga malikujejo, ker je pač »naš« in je »proti Janši.«

S tem pa pomagajo graditi narobe svet v Sloveniji. S tem namreč vzpostavljajo »revolucionarno inverzijo naravnih hierarhij«.

»Norec bo hlapec modrega,« piše v Svetem pismu.

A v tem primeru modri hlapčujejo norcem.

Inverzija hierarhičnega reda v javnem življenju je razlog, da je kolektivna neumnost danes vse bolj razširjen pojav. Nekateri ta pojav imenujejo kar »infantilizacija«.

In ker je nečimrnost, kot je opazil Hobbes, pogosta nadloga politika, lahko danes govorimo o prevladi »idiotskega rodu« zaradi velikega števila politikov, ki jih zahteva sodobna država, ki jih podpira množica - neumnežev.

Še več, ker imajo »idioti radi družbo idiotov,« se nam dolgoročno ne piše dobro, če ne bomo znali spremeniti tega trenda.

Zdi se, da sedanji predsednik vlade »živi v neresničnosti« in se je od realnosti ločil do te mere, da je popolnoma napačno presodil tako lastne poteze, kot ravnanje Bobnarjeve in Lindava. Imamo torej opravka, kot je dejal Musil, s tipičnem primerom inteligence, ki je našla svojo obliko neumnosti.

Karl Kraus je rekel: »Skrivnost demagoga je v tem, da se dela tako neumnega kot občinstvo, da to verjame, da so tako inteligentni kot on.«

Zato je političnim profesionalcem, političnim karieristom in zagovornikom demagogije, ki se predstavlja kot demokracija, »vseeno, če spodbujajo manipulativne bedake ali da se delajo idiote, da bi pritegnili bedake in povečali svojo podporo z bedaki; in s pametnimi ljudmi, ki se delajo neumne.«

In zato se Golob, pa tudi Švarc Pipanova, Šarec, Klakočer Zupančičeva, Han, Črnčec, Lobnikar, ... v tej aferi - delajo neumne.

In širijo nevarno okužbo naprej, saj je očitno, da menijo, da so tudi volivci, vsi po vrsti – neumni.

Neumnost, je dejal Voltaire, je »izjemna bolezen« narcisov, ki niso sposobni zaznati lastne neumnosti.

Njena posebnost je v tem, ker »zaradi nje ne trpi oboleli, ampak drugi« in zato postane družbeno nevarnejša od nadvlade hudobnih, saj, kot je poudaril Ortega, »hudobni včasih počivajo; norec nikoli.«

Kaj nam torej sledi?

Od Roberta Goloba osebno in stranke Svoboda bo zato v veliki meri odvisno, kam se bodo uvrstili po tem zadnjem debaklu, ki so si ga sami zakuhali.

Če predsednik vlade in vladajoči ne spoznajo svoje napake – nič dobrega.

Ciceron nas je, podobno kot Einstein, opomnil, da »vsak človek lahko naredi napako; samo neumna oseba še naprej počne isto.«

Od Roberta Goloba osebno in stranke Svoboda bo zato v veliki meri odvisno, kam se bodo uvrstili po tem zadnjem debaklu, ki so si ga sami zakuhali.

Ali bodo spoznali svojo napako – ali pa nadaljevali z neumno politiko.

Ali, kot je dejal Einstein: »Razlika med neumnostjo in genijem je, da ima genij meje

Zato bi bil res skrajni čas, da bi tudi predsednik vlade, ki nam je pogosto predaval o pomenu »samoomejavanja«, končno spoznal tudi lastne meje.

In se bo vrnil k temu, kar je volivcem obljubill pred volitvami, ter se obljubljenega »oklepal kot pijanec ograje«.

Torej prav nasprotno od tistega, kar je nekoč »proslavilo« nekdanjega jugoslovanskega Maršala, potem ko je svetoval sodnikom, naj se »ne oklepajo zakonov kot pijanec plota«.

In v tem je bistvo problema – Bobnarjeva in Lindav sta se dosledno oklepala zakonov. Saj je vse drugo déjà vu in vodi v nedemokratične prijeme ter avtokratsko oblast.

To pa smo imeli pod Janšo.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com