Umazano delo

Vsake toliko časa se najdejo kakšni osebki, ki mislijo, da lahko kruto resnico odplaknejo le z vztrajnim ponavljanjem laži in etiket.

Med zadnjimi te sorte so se razkrili tudi v Reporterju.

V tem nizkonakladniku so že pred meseci obtožili Insajder, da prodaja kremeljsko propagando. »Umazano delo Igorja Mekine,« so napisali. In to celo »osebki« s katerimi sem se tu in tam v življenju srečal. Toliko o spoštovanju evropskih vrednot, različnosti, dialogu in toleranci.

Tako zelo nazorno kažejo, da jim nič ni sveto. Ne profesionalni standardi in ne resnica. Že prej smo bili deležni podobnih diskvalifikacij, med drugim tudi od Mateja Tonina in Janeza Janše. Padale so tudi opazke da prejemamo rublje, Reporter pa se je zelo potrudil, da Insajder poveže z ruskimi »špijoni«, ki so jih bojda ulovili v Ljubljani.

Gre seveda za preizkušen vzorec znan iz vseh totalitarizmov, s katerimi poskušajo zapreti usta tistim, ki mislijo drugače. In to niso nedolžne laži, ker lahko privedejo do fizičnega nasilja in tega se pisunčki teh zastraševalnih člankov tudi zavedajo.

Prav zato jih pišejo.

Ampak v tem primeru – zaman. Problem je, kadar se s takšnimi metodami lotiš napačnih ljudi.

Katastrofa se spomnim časov, ko sem kupoval Reporter, najbolj sem jezen ker so novinarji isti kot takrat, njihove vrednote, nazor pa diametralno nasproten. Očitno brezbarvni pisuni.

— Flirtek (@flirtek) March 4, 2023

Kar se mene osebno tiče sem prebrodil preveč čeri v življenju, da bi se me takšni prozorni manevri dotaknili.

Predvsem pa je res nekaj, kar so v Reporterju zadeli, ko so zapisali, da opravljam umazano delo. Čas je, da odkrito priznam. Res je tako.

Rad se lotim tistih tem, ki se jih drugi na vse kriplje otepajo, saj jih je strah, da se bodo zamerili svojim patronom. Torej gre za delo od katerega drugi novinarji, komentatorji, kolumnisti … bežijo. A je v družbi še kako potrebno.

Tako globoko sem padel že v rani mladosti, ko je v deželi Sloveniji še kraljeval socializem, sam pa sem bil med tistimi nekaj novinarji, ki so precej kritično poročali o njegovih stranpoteh. Najprej na Radiu Študent, nato Katedri in Mladini.

Pred nekaj desetletji sem tako doživel, da so nam zaradi »napačnega« in v tedanjem režimu »izdajalskega« pisanja prepovedali časnik, katerega odgovorni urednik sem bil. Mariborsko Katedro.

Takrat so oblastem šli na živce članki o svobodi govora, zavzemanju za politični pluralizem, kritika Slobodana Miloševića, kritika deviacij v družbi, razkrivanje kršitev pravic Albancev na Kosovu in v Makedoniji, ter razkrivanje zločinov Udbe.

Časopis so družno prepovedovali tožilci v Mariboru in Beogradu. Mednacionalni problemi in kritika omejitev svobode govora so bile tabu teme v nekdanji SFRJ. Takšno poročanje je tudi tedaj med uveljavljenimi novinarčki veljalo za odklon od uradno začrtane politike, umazano delo, jaz pa sem to videl drugače – kot oranje brazde za boljše jutri. In zato sem ga z veseljem opravljal.

Reporter ne bo storil nikoli nič brez svobodnega blagoslova. Tu niso zaposleni novinarji, ampak oprani pisuni

— Cvetka Kocjan (@CvetkaKocjan) December 21, 2022

Ko pa sem prešel na Mladino, so oblastnikom najprej šli na živce članki o emigraciji, pravici do samoodločbe, kršitvah vojaškega sodstva v SFRJ in podobni.

Toda sam sem menil, da je odločitev za samostojno državo prava pot, a tega nisem mogel objaviti v Mladini, pač pa sem nekaj člankov nato objavil celo v Demokraciji. Takrat sem veljal za izdajalca na Mladini. Da sem naredil nekaj umazanega, so trdili nekateri t. i. kolegi.

Potem sem kmalu po nastanku nove države ugotovil, da nova oblast množično krši pravice nekaterim ljudem. V naslovu članka sem jih imenoval izbrisani. Prvi sem pisal o njihovi kalvariji in to ime se je za tragične tarče državnega trpinčenja - prijelo.

Za kariero bi bilo lepo in koristno, če bi raje pisal panegirike politikom in novi državi, tako kot so to lepo počeli številni novinarji, ki so se priplazili kar visoko v medijski hierarhiji države, ampak sem, ker sem pač nagnjen k umazaniji, raje pisal o kršitvah človekovih pravic častnikov JLA, deložirancih, krivično preganjanih s strani novih oblasti in izbrisanih.

Tistih brez moči, ki so bili znova tarče vplivnih.

In o umazaniji nove države, ki se je postavljala kot branilka človekovih pravic, hkrati pa je desettisočem ljudem odvzela pravice, dostojanstvo in nekaterim tudi njihova življenja.

Takrat so me številni – celo v redakciji – grajali, češ da poročanje o tem koristi »zunanjemu sovražniku« in krni ugled mlade države.

Na redakcijskih sestankih je en v javnosti sicer zelo cenjen t. i. kolega, ki danes velja za perjanico svobodomiselnosti in se javno baha, da je tudi sam že takoj po osamosvojitvi zagovarjal pravice izbrisanih (pa jih ni!) ocenil, da to časopisu zmanjšuje naklado in mu škodi.

Izbrisani bodo v parku pred Rogom dobili spomenik. Gre za simbolno gesto države, da se opraviči za genocid na svojimi državljani, ki so imeli napačni zadnji dve črki priimka. Nobeno opravičilo in denarna odškodnina ne moreta popraviti storjenih krivic in https://t.co/Fj0gEOSyLN… pic.twitter.com/J9aoonBBsl

— Mitja Kunstelj (@mikstone1) March 9, 2023

In le en med vsemi (Boris Čibej) je bil dovolj pogumen, da me je podprl.

Čez kakšnih 20 let se je izkazalo, da sem imel prav.

Medtem so mi pisali razna, ne ravno prijetna pisma, niso manjkale niti grožnje s smrtjo, obrambno ministrstvo pa me je zaradi razžalitev veličanstva Janeza Janše dvakrat poslalo na sodišče, - ampak sem vse to preživel.

Po nekaj letih sem ugotovil, da me novi odgovorni urednik do teh tem nekako ne spusti več. Ugotovil sem, zakaj. Po nekaj sodbah je namreč postalo jasno, da so izbrisani žrtve, ne pa faloti.

Enako je veljalo za zgodbe o zločinih tajnih služb in še nekatere podobne...

Te zgodbe so nato, ko je ukvarjanje za njih postalo varno ter znak odličnosti in čuta za človekove pravice prevzeli Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin in drugi, bolj pripravni za to poročanje.

Razumel sem, zakaj – to delo se je namreč spremenilo, nenadoma ni bilo več umazano, ni jim grozilo, da bi jih oklicali za izdajalce, saj je vmes postalo - cenjeno. Zato tam ni bilo več dela zame.

Pogumneži, ki so problem izbrisanih odkrili leta in desetletja po njegovem nastanku pa so si nenadoma delili novinarske nagrade in se trepljali po hrbtih.

nato pakt je izrazito napadalna, osvajalna, zločinska organizacija
The Expansion of NATO Every Year ( 1949 - 2023 ) https://t.co/4oyJfrm5Sn via @YouTube

— ciril brajer (@CiroBrajer) June 17, 2023

Potem se je sredi devetdesetih Slovenija odločila za vstop v EU in NATO. Glede prve odločitve sem bil za, pri drugi pa sem – kolikor lahko, saj sem že čutil cenzuro - opozarjal, da je to napaka. Da je NATO relikt, ki bo s svojim širjenjem naredil škodo. Da vsakemu zavezništvu v zgodovini sledi soočenje z nasprotnim in da bo ta konfrontacija za Evropo slaba.

Navajal sem vodilne ameriške geopolitike, ki so menili enako, ampak v očeh Atlantskega sveta, obrambnega in zunanjega ministrstva sem veljal za nekoga, ki opravlja umazano delo.

Še posebej tedaj, ko sem razkril, da je njihova notranja analiza, s katero so javnost Dimitrij Rupel in njegovi sodelavci prepričevali, da so mediji usmerjeni proti zvezi NATO – lažna. Potvorjena.

Podobno umazano delo sem opravljal tudi, ko sem nasprotoval napadu na Irak in vsem ameriškim intervencijam zatem. Tedaj so drugi, ki so pisali drugače, dobivali lepe doklade s tedanjega MZZ-ja, da so širili drugačno »resnico.« Ameriško.

Leta 1999 sem menil, da je napad na ZRJ velika napaka in kritiziral tudi napad na RTV Srbijo.

A so mnogi novinarji v Sloveniji tedaj menili, da je vse to prav. Da je prav, da so pod NATO bombami umrli mladi novinarji, stilisti, napovedovalke, tehniki…

24. marta 1999. #nato je bez saglasnosti Savjeta bezbjednosti započeo bombardovanje Jugoslavije (Srbija i Crna Gora).
78 dana uništavali su kulturno istrorijske spomenike, stambene i poslovne objekte, ubijali i ranjavali civile. 1/10 pic.twitter.com/SHFQJyNuHm

— Оваплоћени псовач (@dezurnyyy) March 24, 2023

Komaj sem izprosil eno stran v Mladini, da sem napisal, zakaj to ni bilo prav.

Dve strani, to bi bilo preveč, je dejal urednik.

»Lucky strike« je pristavil t. i. kolega iz uredništva in pokazal na škatlico s cigaretami. Verjetno ni pomislil, da bi lahko kakšna, morda ruska raketa v prihodnosti zadela njega ali uredništvo kakšnih drugih novinarjev. Ker takrat so se ameriške zdele vsemogočne, skoraj zdravilne.

#OTD na drugi dan Uskrsa, pre 24 godine, izvrseno je bombardovanje na civilni voz 393 Beograd-Nis-Skoplje, iza ovog nekaznjenog zlocina ostalo je vise od 50 poginulih i nestalih civila.
Grdelica #NATO da zaboravi ne može i neće!!!#NeverForget #NeverForgive #Srbija pic.twitter.com/GaISvP44LP

— Uroš Pribićević  (@PribicevicU) April 12, 2023

Potem so zahodne države in tudi Slovenija leta 2008 priznale enostransko razglašeno neodvisnost Kosova. Znova sem se lotil umazanega dela, ko sem opozarjal, da se bo ta poskus spremembe mednarodno priznane meje z vojaško silo vrnil kot bumerang. Še isto leto je prišlo do spopadov v Gruziji. Leta 2014 je sledil puč v Ukrajini.

Vsi so bili navdušeni nad Američani in kako po svetu širijo demokracijo, sam pa sem raje opozarjal na slabe posledice takšne zahodne politike in da bo kmalu prišel račun. In res je – leta 2022.

In ko so na STA obračunavali z Borutom Meškom, sem se na grozo levosučnega dela redakcije postavil na njegovo stran, ker sem menil, da novinar zaradi nestrinjanja z njegovimi pogledi ne bi smel končati na ulici. Zadevni pogledi so med novinarji, ki se imajo za »levosredinske«, veljali za nezaželene in umazane.

Žalostno kaj je moral pretrpeti Borut Meško. Tudi Veselinoviča bo enkrat doletela kazen.

— Lučka Hočevar (@hocevar69) August 28, 2023

Toda Miran Lesjak je to prakso najprej uvedel v mojem primeru in le kmalu zatem je njegov prijatelj Bojan Veselinovič, potem ko je odšel za direktorja na STA, z enako metodo udaril po ideološko nekompatibilnem Mešku. Mešku, ki mi ga je Lesjak dolga leta pred tem na Mladini postavljal za vzor in ga hvalil - potem pa je bil kar nenadoma menda nesposoben.

Šlo je za presedane, saj na ta način pred tem novinarjev niso metali iz služb. A za razliko od Meška sem sam to zadevo preživel. In po svoje je bila to morda najboljša zadeva, ki se mi je lahko zgodila.

Brez nje namreč danes ne bi pisal tako svobodno, kot pišem, pač pa bi bil prisiljen pisati zblojene, dolgočasne in neužitne sestavke, ki jih dnevno producirajo lažni kolegi v moji nekdanji službi v časniku, ki ima iz leta v leto manjšo naklado.

Za razliko od nas, ki imamo vedno večje število bralcev...

Bravo, odličen zapis. Mislim da si ljudje sploh ne predstavljajo kaj se dogaja okrog tega. Cinkatorski izmeček Glucks je v sodelovanju z ogabnim zionističnim pamfletom Reporter, načrtno ožigosal Polono Frelih, ter njeno glavo postavil na tnalo khazarskih ukronacistov. Noro

— Albert Hofmann Jr (@nomorepolitics0) May 16, 2023

In zato podlih etiket, češ da se sedaj ukvarjam s »kremeljsko propagando« ne jemljem resno. Če bi jih jemal resno, potem v socializmu ne bi pisal o napakah sistema, ampak bi bil v CK-ju, kot so bili nekateri, ki zdaj trdijo, da niso; v času osamosvojitve ne bi bil na strani volje večine (a ne s podporo zločinom!), po njej pa bi kršitve moral ignorirati, tako kot so jih desetletje mnogi v medijih, ne pa o njih pisati.

In ko je svet drvel proti konfrontaciji s Kitajsko in Rusijo, bi moral v interesu kariere servilno pozdravljati vsako potezo Washingtona, kot to počne domala cela domača novinarska srenja, ne pa biti proti.

Pod črto: Zdi se, da imajo pisunčki Reporterja po svoje vendarle prav. Vse življenje opravljam umazano delo in sem v to tako globoko zabredel, da mi očitno ni pomoči.

Pri reviji Reporter že od leta 2017 ugotavljajo na kateri plačilni listi sem, pa še kar niso ugotovili :-))))) Res so pravi raziskovalni novinarji. https://t.co/bILEVgTBB3

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) March 30, 2023

Ko pregledam naslovne zgodbe v RTV SLO, N1, SiOL-u, včasih pa še v Delu in Večeru in to primerjam s »prepovedanimi« novicami iz sveta, takoj vidim, kaj vse so pocenzurirali. Kaj je tisto, o čemer ne smejo pisati.

Potem se vedno znova odločim, da bom znova napisal kaj prepovedanega, kar bo iztirilo pravoverneže, kot so tisti pisunčki v minornem nizkonakladniku, ki jih financira eden znanih slovenskih tajkunov.

Verjamem, da obstajajo tudi tisti, ki me razumejo.

Morda tisti, ki jih vleče v isto smer, ki se čudijo plehkostim in zavajanju, ki je danes tako zelo prisotno v vseh medijih, še posebej ob mednarodnih temah in ki enostavno ne morejo brez svoje vsakodnevne doze – resnice.

In to je seveda v največji meri povezano z vojno v Ukrajini. Gre za vojno, kjer je večina medijev na napačni strani, kjer celotna EU in NATO vodita napačno politiko, katastrofa, ki je pred nami, pa je vse večja.

In sedaj se pričakuje, da bomo tisti, ki smo o marsičem prepovedanem, o čemer se ni smelo pisati kritično pisali nekaj desetletij – s tem prenehali, ker nas bodo označili za »putiniste«?

Ah, dajte no.

Najbolj žalostno pa je to, da gre tako pri Reporterju kot pri ostalih medijih na Zahodu za medijske podaljške oblasti, kimavce, ki so se izkazali za popolnoma nesposobne kritične distance in objektivnega poročanja o vzrokih in posledicah te vojne. Lažejo, napihujejo, zamolčujejo.

Kar gledamo danes po Evropi – prepoved predvajanja ruskih kanalov, pregoni ljudi zaradi domnevnega »rusofilstva«, ponorelo rusofobijo - je zelo podobno najbolj mračnim obdobjem v evropski zgodovini.

Kam je padla Slovenija v EU in NATU? Vojsko pošiljamo v Afganistan, Irak, na Kosovo, v Ukrajino, gospodarsko tonemo, cenzura na pohodu, pravna država na psu, zadolženost počasi 50 milijard evrov, inflacija hrane vsaj 20%, prihaja velika nezaposlenost, kolapsi bank!

— gregor preac (@GPreac) May 30, 2023

Poglejmo samo en, manj zlizan in znan primer.

Ko je Napoleon prevzel oblast je takoj uvedel cenzuro knjig in časopisov. Leta 1805 je pisal svojemu vdanemu ministru za notranje zadeve Josephu Fouchéju: »Pritiskajte malo na ta tisk. Naj objavljajo dobre članke. Naj uredniki časnikov Debats in Publiciste razumejo, da ne bo minilo še veliko časa pa jih bom vse, ko bom ugotovil, da so nekoristni, ugasnil kot vse ostale in bom zadržal samo enega… čas revolucije je minil in v Franciji sedaj obstaja samo ena stranka. Ne bom trpel, da časopisi govorijo ali delajo karkoli proti našim interesom.«

Tedanji avstrijski veleposlanik v Parizu Klemens von Metternich, prihodnji minister za zunanje zadeve in glavni nasprotnik francoskega cesarja je leta 1808 pisal: »Časopisi so za Napoleona pomembni enako kot 300.000 vojakov.« To je bila za Napoleona samo »kompaktna in postrojena medijska vojska.«

V tej zgodbi je posredno že takrat sodelovala tudi Slovenija. Zanimivo je namreč, da je del tega tiska Napoleon financiral z denarjem, ki ga je dobival na svoje račune s prodajo idrijskega živega srebra, ki ga je v sodčkih izvažal do Španije in nato naprej...

Ampak na koncu nista zmagali ne Napoleonova medijska in ne prava vojska…

In tako je tudi danes. Večina zahodnih in tudi slovenskih medijev ter novinarjev je pripadnikov nove, zelo vnete, vojno hujskaške medijske vojske.

Navijajo za zmago ukrajinskega marionetnega režima, napovedujejo uspeh protiofenzive, navijajo za zmago ZDA v posredniški vojni proti Rusiji v Ukrajini, za zmago »mednarodnega reda, ki sloni na pravilih« (in ne na mednarodnem pravu!), a v bistvu so medijski vojščaki, pioni, ki izdajajo resnico in so na strani agresorja.

Insajder to ni, naše uredništvo to ni. Jaz to nisem. Iz njihovih vrst nisem dezertiral, ker nikoli niti nisem bil del te, vsaki novi oblasti vdane medijske vojske.

V nobenem sistemu.

In tudi ne v sedanjem.