Pitijina prerokba

Eno od prvih pravil strategije je držati nasprotnike čim dlje drug od drugega. In ameriška zunanja politika je intenzivno počela ravno nasprotno.

Že od antičnih časov velja pravilo, da morajo vladarji paziti, da med tekmeci vlada razdor, da se ti ne združijo proti njim. »Deli in vladaj« je znana maksima iz starega Rima.

Da je »sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj«, vedo vsi, ne le tisti, ki se ukvarjajo s svetovno politiko. Vladarji, tudi najmočnejši, pa niso imuni na napake.

Yep. pic.twitter.com/ZO81gExMup

— Chay Bowes (@BowesChay) July 31, 2023

Tako so močne države Zahoda, zazibane v čas unipolarnega trenutka, pozabile na realizem v zunanji politiki in se tako rekoč hkrati obrnile proti vsem svojim tekmecem. Amerika vleče poteze, ki bi lahko bile usodne za Washington in ameriške zaveznike, saj hkrati napada Rusijo in Kitajsko (ne pozabimo tudi na Iran), s tem pa je te države potisnila v objem in ju povezala v trdno zavezništvo.

Na to past ni opozarjal le ameriški »neorealist« in profesor s čikaške univerze, strokovnjak na področju mednarodnih odnosov John Mearsheimer, ampak tudi znani voditelj televizijske mreže CNN Fareed Zakaria.

Na začetku konflikta v Ukrajini je Zakaria pohvalil Bidnovo administracijo, ker je dosegla »enotnosti zaveznikov«, nato pa dodal: »Vendar je ta politika pokazala na strateško napako, ki je značilna tudi za druge vlade. Eno prvih pravil strategije je, da je treba nasprotnike držati čim dlje drug od drugega. Ameriška zunanja politika pa intenzivno dela ravno nasprotno... Obe državi (Rusija in Kitajska) sta si danes bližje kot kdaj koli prej zadnjih 50 let... Hkratni pritisk (ZDA) na obe dokazuje, da je danes ideologija zmagala nad strategijo... Največji evropski državnik 19. stoletja je bil Otto von Bismarck. Temeljni kamen njegove strategije je bilo večno prizadevanje, da bi imel čim boljše odnose z vsakim od svojih tekmecev, kot sta jih imela drug z drugim. Iz istega impulza sta Henry Kissinger in Richard Nixon leta 1972 ločila Kitajsko od Rusije. Desetletja je imel Washington boljše odnose z Moskvo in Pekingom posamezno, kot sta jih imeli Rusija in Kitajska. Vendar ni več tako,« je opozoril ves razočaran komentator ameriške TV mreže z javno izraženim obžalovanjem, da je Bidnova administracija naredila usodno »strateško napako«.

Leto pozneje je še bolj jasno, kako prav je imel Zakaria. Rusija je medtem uspešno prestala največji udarec zahodnih sankcij.

Težko pričakovana »pomladanska« protiofenziva ukrajinske vojske ne dosega uspeha, nasprotno, izgube sil kijevskega režima so grozljive.

 Colombian mercenaries are furious about their losses which they blame on Ukrainians and say that they’re being humiliated for nonsense pic.twitter.com/DQOhVI1WJo

— What the media hides. (@narrative_hole) July 31, 2023

Zahodu zmanjkuje granat za oskrbo Ukrajincev in Kijev ni nič bližje vstopu v NATO pakt, kot je bil pred začetkom vojne.

Še huje, konec vojne s popolnim porazom Rusije je zdaj pogoj za članstvo Ukrajine v zahodnem vojaškem zavezništvu.

Nobenega dvoma ni, da so Joe Biden in vojno hujskaški jastrebi v njegovi administraciji glavni krivci za ukrajinsko tragedijo.

Toda njihov izračun se je izjalovil, čeprav so Kitajsko napadli z gospodarskimi sankcijami, medtem ko so skoraj istočasno odprli ukrajinsko fronto proti Rusiji, v upanju, da bodo Kitajce uničili potem, ko bodo prek posredniške vojne zdrobili Moskvo, zaveznico Pekinga.

Paradoksalno je, da sta zdaj na kocki usoda ZDA in hegemonija Zahoda. Zaradi skomin Zahoda, da z ekonomsko podreditvijo Kitajske in oslabitvijo Rusije utrdi svojo prevlado v svetu, se zdaj seseda celoten »zahodni imperij«.

Podoben primer iz zgodovine je nedavno opisal znani ameriški ekonomist Michael Hudson, ki je spomnil, da pohlep in želja po neomejeni moči uničujeta velike imperije.

Herodot (Zgodovina, knjiga 1.53) nam je zapustil zgodbo o Krezu, kralju Lidije, ki je vladal od leta 585 do 546 pr. n. št. na ozemlju, ki je danes del zahodne Turčije in jonske obale Sredozemskega morja. Krez je osvojil Efez, Milet in sosednja kraljestva, kjer se je govoril grški jezik; osvajanja so mu prinašala plen, od podložnikov je pobiral davek, kar ga je izstrelilo med najbogatejše vladarje tistega časa.

Toda zmage in bogastvo so ga naredile ošabnega in arogantnega.

Ambiciozni Krez se je ozrl tudi na Vzhod, odločen, da si podredi tudi Perzijo, ki ji je vladal Kir Veliki. V ta namen je Krez prinesel darila templju v Delfih; ni skoparil ne pri srebru in ne pri zlatu.

Nato je delfsko svečenico vprašal, ali bo njegov novi osvajalski pohod obrodil sadove, na kar mu je prerokinja Pitija odgovorila: »Če se boš spopadel s Perzijo, boš uničil velik imperij!«

Krez je njene besede razumel kot zeleno luč za napad na Perzijo.

Leta 547 pr. n. št. je napadel cesarstvo Kira Velikega, spotoma pa je osvojil Frigijo, vazalno državo Perzije.

In potem je Kir Veliki premagal s posebno vojaško operacijo Krezovo vojsko, ujel Kreza in mu pobral vso zlato Lidije, nato pa uvedel svoj, perzijski zlati denar. Napoved iz Delfov se je torej izpolnila, Krez je res uničil velik imperij - a svojega.

Seymour Hersh interviews a Pentagon source:

(When asked about the recent attack on the Kerch Bridge): “Of course it was our technology. The drone was remotely guided and half submerged - like a torpedo.” I asked if there was any thought about the possibility of retaliation:… pic.twitter.com/7OlZ97j93G

— What the media hides. (@narrative_hole) July 29, 2023

»Vrnimo se k današnjemu času in želji Bidnove administracije, da ameriško vojaško premoč razširi na Rusijo in nato na Kitajsko. Ameriški predsednik je za nasvet poiskal sodobno analogijo starodavnega preročišča v Delfih – Cio in njene 'raziskovalne centre'. Toda namesto da bi posvarili Bidna pred neumnostjo, so podžigali neokonservativne sanje, da bo napad na Rusijo in Kitajsko utrdil ameriški nadzor nad svetovnim gospodarstvom do konca zgodovine,« piše Hudson.

Nadaljevanje zgodbe je znano. Hudson ne pozabi našteti dejstev – ZDA so po izvedbi državnega udara v Kijevu leta 2014 v Ukrajino poslale svojo »NATO posredniško vojsko« in ji dale orožje za etnično vojno proti rusko govorečemu prebivalstvu na vzhodu države, to zato, da bi rusko mornariško bazo na Krimu spremenili v trdnjavo Nata.

Namen je bil potegniti Rusijo v vojno in izčrpati njeno sposobnost samoobrambe, hkrati pa uničiti njeno gospodarstvo in sposobnost vojaške pomoči Kitajski in drugim državam, ki so tarče ZDA zaradi teženj po neodvisnosti od ameriške hegemonije.

Poleg tega so ZDA in ameriški lakaji iz Nata zasegli ruske devizne rezerve v Evropi in Severni Ameriki ter zahtevali, da vse države uvedejo sankcije za rusko energijo in žito, da bi razvrednotili rubelj.

»'Delfski' State Department je pričakoval, da bo to povzročilo upor ruskih potrošnikov in strmoglavilo vlado Vladimirja Putina, kar bi Washingtonu utrlo pot, da v Moskvi namesti strankarsko oligarhijo, kakršno so gojili v Rusiji v devetdesetih letih pod predsednikom Jelcinom,« dodaja Hudson.

A nič od tega se ni zgodilo.

Namesto tega so se ZDA soočile z možnostjo upora svojih zahodnoevropskih satelitov, zato je s sabotažo plinovoda Severni tok strla odpor Nemčije in drugih držav Evropske unije ter s tem Berlinu in drugim evropskim državam onemogočila dostop do poceni ruske energije.

Posledično je vodilno evropsko gospodarstvo postalo odvisno od dražjega ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).

Tako je trojica Biden-Blinken-Nuland v kratkem času dosegla tisto, čemur si nista polagala upe niti Putin in Ši Džinping - število držav, ki želijo vstopiti v BRICS, narašča, dedolarizacija se je začela, počasi, a zanesljivo, globalni jug zahteva alternativo svetovnemu redu, osredotočenemu na ZDA...

Vse to je posledica sankcij proti Rusiji, Iranu, Venezueli, Kitajski ... uvedenih po diktatu ZDA; imele so učinek zaščitnih carinskih ovir in nehote vsilile pot k samooskrbi v tistem delu sveta, ki ga prvi diplomat EU Josep Borrell imenuje »džungla«, divjina, ki je zunaj zidov »lepo urejenega vrta« Evropske unije pod taktirko ZDA in Nata.

Niti evropski »vrtnarji« niti tisti, ki krojijo svetovno politiko v Ovalni pisarni in Washingtonu, niso pričakovali, da bodo sankcije proti Rusiji povzročile upor na globalnem jugu, opozarja Hudson.

They did this everywhere, In 'my' country was in 1989. pic.twitter.com/aIdcHz07s5

— BIBA  (@BIBA_BMM) July 31, 2023

»Rezultat teh prizadevanj bo imel civilizacijske razsežnosti. Nismo priča koncu zgodovine, temveč novim alternativam neoliberalnemu finančnemu kapitalizmu s središčem v ZDA in njegovi poceni ekonomiji privatizacij, razredne vojne proti delavstvu in ideji, da bi denar in posojila morali biti prepuščena javnim službam za financiranje gospodarskih potreb in dvig življenjskega standarda, namesto da bi bila privatizirana v rokah ozke finančne elite.

Ironično je zgodovinska vloga ZDA v tem procesu, čeprav same niso bile sposobne voditi svet naprej, z washingtonskimi jastrebi, ki so poskušali ujeti človeštvo v antitetični imperialni sistem z osvajanjem Rusije na ravnicah Ukrajine in izolacijo kitajske tehnologije, da bi preprečili propad ameriškega IT-monopola – pravzaprav je bilo vse to velik globalni katalizator, ki je večji del sveta odrinili od Američanov.« Tako Hudson povzema vzroke, ki so pripeljali do rojstva novega, multipolarnega sveta.

Da, zgodovina se ponavlja, se glasi Hudsonovo sporočilo.

Ni težko sklepati, da bo Joe Biden po zaslugi nasvetov Cie in »neokonov« v vlogi sodobnih prerokov in novih Delfov ostal v spominu kot tisti, ki je podobno kot Krez, »zrušil veliki imperij«.

Svojega, ameriškega.