REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nediplomacija

Podoba v slovensko narodno nošo oblečenega slovenskega veleposlanika v BIH, ki je te dni razveseljevala slovensko in mednarodno javnost, je dejansko najboljša podoba tega, kaj je slovenska politika danes – provincialna, nazadnjaška in nacionalistična.

Podoba v slovensko narodno nošo oblečenega slovenskega veleposlanika v BIH, ki je te dni razveseljevala slovensko in mednarodno javnost, je dejansko najboljša podoba tega, kaj je slovenska politika danes – provincialna, nazadnjaška in nacionalistična.

Veleposlaniki se seveda tu in tam lahko oblečejo tudi v narodne noše in s tem ni nič narobe.

Toda že z drugim, tako našemljenim veleposlanikom, to v Sloveniji postaja že skoraj trend.

Damijan Sedar je namreč tako oblečen podal svoje poverilnice v BiH srbskemu članu in predsedniku predsedstva BiH Miloradu Dodiku.

In v svetovni diplomaciji kaj takšnega seveda ni običajno.

To je potrdil tudi predsednik Društva nekdanjih diplomatov Slovenije Niko Toš, ki v Sedarjevi potezi vidi »vračanje v preteklost.«

V tujini takšno opravo povezujejo z nerazvitimi državami. Takšna oprava je značilna za veleposlanike nekaterih afriških in azijskih držav. Slovenska diplomacija nas z narodnimi nošami samo oddaljuje od Evrope.

V nasprotju s tem pa Anže Logar tako početje slovenskih diplomatov vzpodbuja, rekoč, da sta »zdrav patriotizem in svetovljanstvo - dve plati iste medalje.«

Vendar smo v Insajderju že opozorili na dejstvo, da v tujini takšno opravo povezujejo z nerazvitimi državami.

Takšna oprava je značilna za veleposlanike nekaterih afriških in azijskih držav. Slovenska diplomacija nas z narodnimi nošami samo oddaljuje od Evrope.

Dodaten problem je v tem, da v narodno nošo opravljen veleposlanik pride v večnacionalno državo, ki ima zaradi mednacionalnih nasprotij že tako dovolj težav.

Kakor da bi se bahal in zahteval, da državljani te države še bolj poudarijo svoje razlike.

Povsem nediplomatsko je slovenski »Kekec« tako pravzaprav vizualno navijal za razpad države, v katero je prišel.

Kako izjemno nediplomatsko!

Nekaj podobnega velja tudi za zunanjo diplomacijo nasploh.

Predsednik Društva nekdanjih diplomatov Slovenije Niko Toš v Sedarjevi potezi vidi »vračanje v preteklost.«

Slovenski vodja diplomacije Anže Logar iz kvote SDS ponosno napoveduje novo in »osveženo« zunanjepolitično strategijo.

Hvali se tudi s celo vrsto pobud, v katerih menda sodeluje Slovenija.

Vse lepo in prav, toda kakšni so sploh dometi vsega tega, če se je predsedniku vlade že pred nastopom mandata uspelo spričkati s predsednikom najmočnejše sile sveta.

Vsi se seveda še dobro spomnimo, kako je Janez Janša še pred razglasitvijo rezultatov novembrskih volitev že čestital Donaldu Trumpu za zmago, se nato po Twitterju prepiral še z zunanjepolitičnim svetovalcem Joeja Bidna in nato v nekaj mesecih odprl fronte še s tujimi novinarji, poslanci Evropskega parlamenta, podpredsednikom Evropske komisije in tako naprej.

Medtem ko Anže Logar govori o tem, kako kooperativna naj bi bila slovenska zunanja politika, državo vodi premier, ki mu predsednica Evropske komisije noče dati niti roke..

Medtem ko Anže Logar govori o tem, kako kooperativna naj bi bila slovenska zunanja politika, državo vodi premier, ki mu predsednica Evropske komisije noče dati niti roke.

Smešno in tragično.

La kako bi lahko majhna država odigrala pomembno vlogo na področju zunanje politike, če je sprta še z večino najpomembnejših držav sveta, med njimi tudi s ključnimi zavezniki Slovenije?

Znano je, da je Slovenija zavrnila tudi pomembna srečanja z visokimi kitajskimi predstavniki, ker se Janša pač nerad druži s »komunisti«.

Yang Jiechi, ki vodi zunanjepolitične zadeve kitajske komunistične partije, se je bil pripravljen v času predsedovanja Slovenije Svetu EU srečati s slovenskimi politiki, pa so to, kot smo izvedeli iz dobro obveščenih virov – v Ljubljani zavrnili.

Z Rusijo, ki ne pristaja na revizijo polpretekle zgodovine, ki jo forsira Janša, ta vlada tudi nima nobenih tesnih stikov, Bidnovi demokrati pa jih prav tako ne marajo, ker v Janši vidijo avtokrata Orbánove podvrste.

Na koncu pa je ob vsem tem najhujša prav nekakšna manihejska, na prvi pogled »prodemokratična« naravnanost slovenskega predsednika vlade.

Človek preprosto dobi občutek, da je ta vlada tudi na področju zunanje politike stopila v prevelike čevlje in da se loteva zadev, zaradi katerih se ji drugi posmehujejo.

Predsednik vlade je na primer nedavno zahteval mednarodno preiskavo zločinov zoper iransko sekto, ki je na plačilnem spisku ZDA in drugih »zahodnih« držav, ki je organizirana kot kult in je bila še nedavno zabeležena kot teroristična organizacija v ZDA in EU.

Gre za gibanje, ki strogo nadzoruje lastne člane, se vpleta v njihovo družinsko življenje, obenem pa se je v iransko-iraški vojni proti Iranu odkrito postavilo na stran napadalca - Iraka.

In čeprav preiskavo zločinov v Iranu zahtevajo tudi v OZN, ni enako, če to zahteva Slovenija.

Yang Jiechi, ki vodi zunanjepolitične zadeve kitajske komunistične partije, se je bil pripravljen v času predsedovanja Slovenije Svetu EU srečati s slovenskimi politiki, pa so to, kot smo izvedeli iz dobro obveščenih virov – zavrnili.

Kar je postalo jasno takoj zatem, ker je po besnih odzivih Teherana vodja evropske diplomacije Josep Borrell takoj pojasnil, da so Janševe izjave pač samo izjave Slovenije in ne Evropske unije, kljub temu, da Slovenija predseduje EU.

Anže Logar je to potezo svojega šefa seveda takoj branil, češ, človekove pravice so tudi v naši strategiji in države lahko imajo zunanjepolitična stališča tudi, ko vodijo EU.

To je sicer res, pa vendar –, če vodiš EU se pač moraš zavedati, da bodo tvoje besede imele drugačen pomen in zato predno nekaj zineš najprej preveriš, kakšno je stališče o nekem vprašanju znotraj EU, da ne bi škodil vsem in dobil ukor z vrha.

Ne pa da ravnaš tako, kot je Janša, po maksimi »Za mano potop!«

Janša se je s svojo potezo seveda znova prikupil Izraelu, je pa še dodatno škodil celotni EU, ki istočasno na Dunaju sodeluje v napornih pogajanjih o iranskem jedrskem programu.

Predvsem pa objektivnosti zahteve po preiskavi v Iranu ni pomagalo dejstvo, da je isti predsednik vlade pred tem na vladne zgradbe izobesil izraelske zastave ravno med bombardiranjem Gaze, kjer v taborišču na prostem životarijo Palestinci in jih seveda podpira tudi Iran.

Isti predsednik vlade pred tem na vladne zgradbe izobesil izraelske zastave ravno med bombardiranjem Gaze, kjer v taborišču na prostem životarijo Palestinci.

Največja napaka slovenske zunanje politike pa je, da ni realistična.

Slovensko zaletavanje v Iran je groteskno.

Slovenija to seveda lahko počne le iz varnega zavetja EU, pa še v tem primeru to ne deluje iskreno.

Le koliko je vredna takšna kritika Irana, če je bila takoj zavrnjena s strani prvega diplomata EU, ki je Janšo takoj dal v nič, češ da njegovo stališče ni stališče EU?

S tem je Borrell na mednarodnem parketu potrdil nepomembnost in neprofesionalnost slovenske diplomacije.

Če smo že pri realizmu, bi se Logar, če bi kdaj povohal kakšno knjigo iz mednarodnih odnosov, (žal je študiral ekonomijo) lahko spomnil napotka Hansa Morgenthaua, nemškega Žida in begunca, ki je nekoč dejal, da si realisti v mednarodnih odnosih bolj prizadevajo za »uresničitev manjšega zla« kot pa za »absolutnega dobrega.«

Največja napaka slovenske zunanje politike pa je, da ni realistična. Slovensko zaletavanje v Iran je groteskno. Slovenija to seveda lahko počne le iz varnega zavetja EU, pa še v tem primeru to deluje neresno.

Drugi realist, Mearsheimer, pa je opozarjal, da je notranja struktura držav manj pomembna.

»Velike sile so kot bilijardne krogle, razlikujejo se samo po velikosti«, je ocenjeval in moralnim oziroma »vprašanjem človekovih pravic« postavljal jasne meje.

Če je neka država demokratična ali avtokratska, je zato za mir v svetu manj pomembno od tega, kako je vodena in kakšno vlogo igra.

Tudi demokratične države namreč lahko kršijo mednarodna načela in povzročajo vojne, enako kot lahko avtokratske vodijo miroljubne politike.

Zunanja politika, ki hoče iz vseh avtokratskih držav narediti »demokratske« je zato politika neskončnih vojn in neuspešnih intervencij, ki smo se jih v zadnjih 30 letih nagledali.

Janša in njegova ekipa pa se iz tega očitno niso naučili ničesar in v zunanji politiki še naprej silijo v spopade z »nedemokrati« in »kršilci človekovih pravic« po svetu, pri tem pa iste pravice velikopotezno - kršijo doma.

Problem je tudi očitna selektivnost takšne zunanje politike.

Nekdo namreč lahko vidi problem človekovih pravic v Iranu, drugi v ZDA, treti v Rusiji in tako naprej.

Pri velesilah predvsem moč in interesi držav določajo, katere probleme nekatere države vidijo kot ključne in katere ne.

Janševa poteza zato ni samo licemerna, pač pa je predvsem priliznjena (do Izraela), izumetničena in strahopetna. Slovenska diplomacija pa je prav zato v resnici tako zelo – nediplomatska.

To pa je v skrajni meri vedno odvisno od sile.

Zato »smo bili sposobni, da interveniramo za reševanje življenj na Balkanu, ker je bil srbski režim slab in ni imel jedrskega orožja; proti Rusom, ki pa so istočasno izvajali neizmerne kršitve človekovih pravic v Čečeniji, pa nismo naredili nič, enako kot nismo ustavili etničnega čiščenja na Kavkazu. Države se ukvarjajo s človekovimi pravicami le, če to ni v nasprotju s prizadevanji za njihovo večjo moč,« je poudarjal Mersheimer.

Janševa povsem arbitrarna izbira Irana kot države kršilke človekovih pravic zato deluje licemerno, ker istočasno ni opazil podobnih in še hujših kršitev v Izraelu, Jemnu, Iraku, Afganistanu, na Madžarskem, pa tudi v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji, kjer preganjajo temnopolte in zapirajo novinarje, kot na primer ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea.

Ampak seveda je lažje iz varnega zavetja EU napadati Iran, kot pa opozarjati na kršitve, ki jih izvajajo tvoji zavezniki, ki te lahko v nasprotju z Iranom tudi dobro udarijo nazaj.

Janševa poteza zato ni samo licemerna, pač pa je predvsem priliznjena (do Izraela), izumetničena in strahopetna.

Slovenska diplomacija pa je prav zato v resnici tako zelo – nediplomatska.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke