REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Koristni idioti

Če opozicijske stranke po prihodu na oblast ne bodo spremenile Grimsovega zakona in okrepile avtonomije televizije in drugih medijev, se bodo prej ali slej znova znašle v isti vlogi, v kateri se je znašel Branko Gradišnik. V vlogi koristnih idiotov oblasti. V škodo vseh nas.

V novo leto smo vstopili z upanjem, da bo res – boljše. Toda, le zakaj bi bilo?

Do včeraj neznani Robert Golob je po mnenju mnogih tisti, ki naj bi rešil Slovenijo, stranka koruptivne Aleksandre Pivec pa prehiteva številne opozicijske stranke.

Če se ne bomo ničesar naučili iz preteklosti, bo najboljše, kar nas čaka v letu 2022 predvsem to, da bo boljše od naslednjega leta 2023. To pa bo boljše od leta 2024.

In tako naprej. In navzdol.

Ankete javnega mnenja v zadnjem času kakšnega pretiranega optimizma ne dajejo.

Do včeraj neznani Robert Golob je po mnenju mnogih tisti, ki naj bi rešil Slovenijo, stranka koruptivne Aleksandre Pivec pa prehiteva številne opozicijske stranke.

Kako nas bo v boljše čase popeljal nekdo, ki se doslej še ni javno opredelil do številnih ključnih vprašanj?

In kako lahko stranka koruptivne, lažnive političarke v tej državi dobi skoraj enako število glasov kot opozicijske stranke, ki so pokazale veliko več načelnosti?

Katastrofa.

Le kako lahko upamo, da bo v državi boljše, če tako velik del populacije sploh ne moti, da mu vladajo kriminalci?

Če se ne bomo ničesar naučili iz preteklosti, bo najboljše, kar nas čaka v letu 2022 predvsem to, da bo boljše od naslednjega leta 2023. To pa bo boljše od leta 2024. In tako naprej. In navzdol.

Ljudstvo, ki daje prednost kriminalcem in lažnivcem lahko ima še tisočkrat volitve, pa bo rezultat zmeraj enak ali slabši.

Porazen.

Živimo v državi, v kateri 130.000 ljudi nima osebnega zdravnika, obrambni minister pa zapravlja milijarde za orožje in kupi vojaško transportno letalo kar po spletu.

Zakaj Janševa vlada, še posebej zaradi pandemije, ni zaposlila dovolj novih zdravnikov?

Pri tem pravijo, da je pri njihovih orožarskih poslih vse čisto, ko pa smo od ministrstva za obrambo zahtevali, da nam razkrijejo cene, so se sklicevali na »poslovne skrivnosti« proizvajalcev. O tem, ali nam bodo pokazali tudi te najbolj ugodne pogodbe pa bodo, kot so nam sporočili iz MORS-a, odločili do 17. januarja.

Še najbolj pa nas seveda lahko skrbi to, kar se dogaja z mediji.

Tako kot smo napovedovali, je vladajoča koalicija pod taktirko Janeza Janše v programski in nadzorni svet imenoval zgolj kandidate koalicijskih strank, kljub opozorilom dela opozicije o nezakonitosti teh sklepov, zaradi česar so poslanci LMŠ, SD, Levice, SAB in nepovezani (NeP) sejo protestno zapustili.

Mandatno-volilna komisija je namreč kot kandidate za člane programskega in nadzornega sveta izbrala le kandidate SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS, čeprav zakon o RTVS določa, da mora Državni zbor pri imenovanju v programski svet javne televizije v največji možni meri upoštevati zastopanost strank v DZ, pri imenovanju v nadzorni svet pa to mora upoštevati.

Nova naveza »metel« na javni televizij (Andrej Grah Whatmough – Valentin Areh – Jadranka Rebernik) je takoj povzdignila desnosučnega Igorja Pirkoviča in mu ob previdni Tanji Starič poverila vodenje pogovora s predsednikom republike, Janez Janša pa je nato eno uro gostoval pri desnosučnem Jožetu Možini.

Takoj zatem je Lidija Hren zasliševala opozicijo, oddajo »Slovenija v letu 2021« pa so zaupali oboževalki Janeza Janše, Rosviti Pesek.

V vseh teh oddajah so opozicijo seveda slikali kot nesposobno in neodločno ter neprikrito hvalili Janševo vlado.

Sledila je še smetana na torti – pogovor z Alenko Puhar in Brankom Gradišnikom.

Kako lahko stranka koruptivne, lažnive političarke v tej državi dobi skoraj enako glasov kot opozicijske stranke, ki so pokazale veliko več načelnosti? Katastrofa.

Iz naftalina potegnjeni Puharjevi, ki se je znova razkrila kot ošabna in arogantna podpornica trenutne vlade (rekla je celo, da svojih nasvetov ne deli »zastonj«!) je nasprotoval Gradišnik, ki je sicer kritičen do oblasti, a ima v očeh večine resno napako, saj je zagrizen anticepilec.

In prav zato so ga poklicali! »Levih« anticepilcev je seveda manj kot »desnih«, toda s primerno medijsko manipulacijo se lahko vzpostavi videz, da prevladujejo.

V tej kombinaciji je tako na eni strani Puharjeva hvalila Janševo vlado, po drugi strani pa so bili nasprotniki vlade preko Gradišnika razkriti kot neizobraženi anticepilci.

Učinek je bil s tem dosežen. Desničarji, ki so dejansko zavozili epidemijo, so bili prikazani kot razumni ljudje, levičarji pa kot neumni anticepilci, ki žalijo vse v Sloveniji cepljene – teh pa je več kot polovica – kot »narod hlapcev!«

Branko Gradišnik se je v svoji tragični vlogi »koristnega idiota« tako pokazal za koristno orožje Janše proti opoziciji.

Režimski SiOL je besede Gradišnika seveda takoj postavil na zelo vidno mesto.

Vse to se dogaja zatem, ko je 134 članov kolektiva celo javno nasprotovalo obsežnim posegom v informativni program, ki bo v letu 2022 povsem predrugačen.

To kaže, da se bo večina novinarskih zadolžitev, kot pravilno ugotavlja Boris Vezjak, tudi v prihodnje verjetno omejila na relativno majhen spekter »voljnih« in vladi zvestih novinarjev.

Zgodovina se na RTV Slovenija torej po Janševem mandatu med letoma 2004 in 2008 zato res ponavlja.

Toda zato si je v veliki meri kriva tudi opozicija sama, zato je prav sedaj čas, da se iz krute lekcije, ki so jo pravkar dobili, nekaj naučijo.

Takoj po zamenjavi v programskem in nadzornem svetu RTV SLO se je na SiOL-u oglasil, jasno, Peter Jančič. Pripomnil je, da ob prejšnji menjavi članov obeh teles RTV Slovenija stranki SD in LMŠ tedanji opozicijski SDS »še simboličnega zastopstva niso dodelili, ki bi ga po zakonu morali.«

Raje so iz LMŠ in SD »sami sebi dodelili dodatne sedeže in s tem več vpliva na poslovanje in uredniško politiko RTVS v pomembnem času, ko se bližajo volitve,« je zapisal Jančič.

»Zadnje tedne, ko je Državni zbor ponovno izbiral člane nadzornega in programskega sveta in drugačna večina ni potrdila kandidatov LMŠ, SD in Levice, pa je bil v parlamentu velik kraval. Slišali smo, da je konec pravne države, bile so obstrukcije, napovedani so celo sodni spori. In to od tistih, ki so sami ravnali na način, ki ga zdaj, ko je doletelo njih same, na vso moč kritizirajo. Kako se reče takšnemu ravnanju? Hipokrizija? Hinavščina? Kratkovidna politika majhnih strank?,« se je vprašal Jančič, ki ga na družbenih omrežjih zaradi poltronskega urednikovanja in popolne, že kar lakajske vdanosti Janezu Janši ljubkovalno kličejo kar »Janšič.«

Toda Jančič ima v tem primeru seveda prav.

Le kako lahko upamo, da bo v državi boljše, če tako velik del populacije sploh ne moti, da mu vladajo kriminalci? Ljudstvo, ki daje prednost kriminalcem in lažnivcem lahko ima še tisočkrat volitve, pa bo rezultat zmeraj enak ali slabši.

Da, današnja opozicija je seveda delala napake – in sedaj plačuje veliko ceno za njih. Toda prav tako je jasno, da ponavljanje neke napake ali nezakonitosti tega dejanja ne naredi za pravilnega ali zakonitega.

Če nekdo krši zakon, potem ni odgovor v tem, da ga kršite tudi vi – saj to vodi le v nove nezakonitosti in nasilje.

In prav zato se je potrebno spomniti, da so bili temelji izvirnega greha prevzema javne televizije s strani janšistov postavljeni že davno, leta 2004, ko je prva Janševa vlada uspela s svojim zakonom RTV Slovenija.

Ubranila ga je tudi z referendumom, v nasprotju s priporočili strokovnjakov, nato pa številne levosredinske vlade niso naredile nič oziroma nič res uspešnega, da bi ta resen problem popravile. In odpravile.

Namesto, da bi v teh letih okrepili neodvisnost javne televizije, so jo s svojimi odločitvami še dodatno spodkopavale.

In zato smo tu, kjer smo.

Sedaj bo potrebno ne le zmagati v »bitki navkreber« (proti večini že Janševih medijev), pač pa po zmagi na volitvah zakon o RTV Slovenija spremeniti tako, da bo avtonomija televizije okrepljena, ne pa zmanjšana.

Če bo opoziciji sploh uspelo zmagati in če Janši s prevladujočo vlogo njemu nakonjenih direktorjev, urednikov in novinarjev ter s pomočjo »SDS medijev« ne bo uspelo mnenja javnosti do volitev spremeniti do te mere, da bo sedanja oblast dobila celo nov mandat!

V SDS-u so sedaj sicer prepričani, da jim nihče ne more nič, toda tudi to prepričanje je na tankem ledu.

In na to zelo - ter ne brez razlogov - računajo zlasti v Janševi SDS.

V SDS-u so sedaj sicer prepričani, da jim nihče ne more nič, toda tudi to prepričanje je na tankem ledu.

Vse skupaj spominja na nekatere druge zgodovinske primere podobnih političnih preigravanj, ki so se končala povsem drugače, kot so si zamislili njihovi avtorji.

Le malokdo danes na primer ve, da so, ko so leta 1933 nacisti prišli na oblast, tako zelo hitro vzpostavili nadzor nad tedaj novim, revolucionarnim medijem – radijem –, ker je demokratična Weimarska republika že pred tem, seveda z najboljšimi nameni, vzpostavila številne mehanizme nadzora.

Državni nadzor je bil vzpostavljen zaradi obrambe demokracije – toda nacisti so ta mehanizem uporabili za njeno uničevanje.

Ko se je radio pojavil, je bil za določanje zakonodajnega okvira radija v Weimarski republiki zadolžen Hans Bredow.

Le malokdo danes na primer ve, da so, ko so leta 1933 nacisti prišli na oblast, tako zelo hitro vzpostavili nadzor nad tedaj novim, revolucionarnim medijem – radijem –, ker je demokratična Weimarska republika že pred tem, seveda z najboljšimi nameni, vzpostavila številne mehanizme nadzora.

Upal je, da bo radio prispeval k izobraževanju Nemcev in da bodo zabavne vsebine ljudi po ranah prve svetovne vojne zbližale.

Prepričan je bil, da radio ne bi smel razširjati političnih vsebin, ki bi lahko delile družbo. Najprej so bile politične oddaje dovoljene, potem pa vse bolj omejevane.

Bolj kot je država postajala nestabilna, več državnega nadzora je bilo nad radijskimi programi.

Toda ko je Hitler postal kancler, je ta nadzor postal ključen za nacistično upravljanje z medijskim prostorom. Nadzor se je spremenil v cenzuro.

Bredowa, ki jim je v obrambi demokracije dal v roke zmagovito orodje diktature, so nacisti na koncu celo zaprli.

Po drugi svetovni vojni je znova pomagal vzpostavljati radijske postaje v zahodni Nemčiji in po njem je danes imenovan inštitut v Hamburgu.

In tudi zaradi te izkušnje je v Nemčiji, pa tudi Avstriji in še mnogih drugih evropskih državah strankarsko lastništvo radijskih in televizijskih postaj danes prepovedano.

Na podoben, a obraten način smo v Sloveniji, menda z najboljšimi nameni dobili »Grimsov zakon« o RTV Slovenija. Namesto da bi ga spremenile, pa so levosredinske vlade ta zastrupljen mehanizem dolga leta uporabljale proti njegovemu tvorcu.

Danes ga vladne stranke znova uporabljajo za širjenje do Janševe vlade in prvaku SDS naklonjenih sporočil ter proti opoziciji.

Politične oddaje so »uravnotežene tako«, da je opozicija videti bedasto, ostali čas pa je zapolnjen z oddajami za poneumljanje ljudstva.

Kmalu bo točno tako, kot je že danes marsikje, na primer v Srbiji. Krog je sklenjen.

Na podoben, a obraten način smo v Sloveniji, menda z najboljšimi nameni dobili »Grimsov zakon« o RTV Slovenija. Namesto da bi ga spremenile, pa so levosredinske vlade ta zastrupljen mehanizem dolga leta uporabljale proti njegovemu tvorcu... Rešitev pa ni v nadaljevanju tega kroga, pač pa v izstopu iz njega.

Rešitev pa ni v nadaljevanju tega kroga, pač pa v izstopu iz njega.

Opozicija mora tudi tedaj, ko in če bo na oblasti, biti dovolj modra, da bo pomagala z novim zakonom o RTV Slovenija okrepiti avtonomijo televizije in zmanjšati vlogo političnih strank v njej, torej tudi svojo lastno, ne pa znova kratkovidno uporabiti orodje SDS proti svojim političnim nasprotnikom, kot so počeli v preteklosti.

Prav tako pa bi nas izkušnja s strankarskimi trobili vladne SDS, ki se napajajo s tujim denarjem, morale že zdavnaj prepričati, da tudi v Sloveniji, enako kot v Nemčiji ali Avstriji, politične stranke ne bi smele imeti prav nobene pravice do lastništva televizij, tako kot je to primer v Sloveniji, kjer so veljaki SDS tudi ustanovitelji in pomembni člani upravnih odborov madžarske tovarne laži, ki sliši na Nova24TV.

Zelo dobro bi bilo, če bi pri tem vsaj kot osnovo vzeli kar nov predlog zakona, ki so ga pripravili dolgoletni sodelavci Radiotelevizije Slovenija Zoran Medved, Boris Bergant, Marjan Kralj in Marjan Lah.

Ta med drugim predlaga nov model upravljanja in nadzora nad programskim delovanjem in poslovanjem RTVS, nov način plačila RTV-prispevka in omejitev oglaševanja.

Če vsega tega ne bodo naredile, če ne bodo spremenile spornega Grimsovega zakona in okrepile avtonomije vseh medijev, potem bodo tudi opozicijske stranke, tudi če pridejo na oblast, prej ali slej znova v tisti vlogi, v kateri se je znašel Branko Gradišnik. V vlogi koristnih idiotov oblasti. V škodo vseh nas.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke